Že od malih nog se spopada s sladkorno boleznijo: Diabetes ni ovira, je moja prednost in moja moč

Pogovarjali smo se z Lano Matjašič Filipič, ki se že od malih nog vsakodnevno spopada s sladkorno boleznijo.

Kakšen je njen vsakdan in kako nadzira bolezen? To je njena zgodba.

»Jaz in moja sladkorna bolezen sta moji najvišji prioriteti«

Na vprašanje, kako jo je sladkorna bolezen zaznamovala, nam Lana odgovori: »Precej sladko, haha. Zaznamovala me je tako, da v življenju nimam druge izbire kot, da živim odgovorno življenje do sladkorne bolezni.«

Dodaja, da nanjo ne sme pozabiti niti za en dan in je ne sme postaviti na stranski tir, temveč je vedno njena prioriteta. 

»Jaz in sladkorna bolezen sta moji najvišji prioriteti v življenju. Pa ne zato, ker bi bila sebična, ampak zato, ker le tako lahko živim zdravo in srečno življenje,« poudarja.

»Kadar so moji sladkorji v krvi urejeni (čim manjša dnevna nihanja krvnega sladkorja) se dobro počutim, lahko opravljam dnevne naloge, sem zbrana in dobro razpoložena. Le takrat lahko tudi drugim dajem največ in najboljše, kar od sebe lahko,« pravi.

Takšni so najpogostejši simptomi

Najpogostejši simptomi so pogosto uriniranje, pretirana žeja, lakota, hujšanje, utrujenost, zamegljen vid, pomanjkanje koncentracije in tako dalje.

Vsak človek pa je vendarle drugačen in tako se lahko znaki in simptomi pri ljudeh razlikujejo. 

»Sladkorna bolezen tipa 1 se po navadi pojavi nenadoma, lahko z zelo izrazitimi simptomi. Nastanek sladkorne bolezni tipa 2 pa je počasnejši, z blagimi simptomi ali brez njih,« razlaga.  

Sprva je mislila, da gre za vnetje mehurja

Lana pravi, da je zbolela pri devetih letih. Izrazite znake, kot je pogosto uriniranje in žeja, je opazila par dni pred postavljeno diagnozo. 

»Mislila sem, da gre za vnetje mehurja, zato sem obiskala zdravnika. Izmerili so mi zelo visok krvni sladkor in že naslednji dan sem bila hospitalizirana.

Lahko bi rekla, da sem že kar nekaj mesecev pred odkritjem bolezni čutila vedno večjo utrujenost in zaspanost,« razlaga.

Takrat je trenirala športne plese in ravno zaradi pomanjkanje energije je želela odnehati. Zahvaljujoč mami pravi, da je vztrajala naprej, za kar ji ji zelo hvaležna, saj se je s tem veliko naučila. 

Prve misli ob postavljeni diagnozi

»Imela sem samo eno vprašanje: 'Ali bom umrla?' To je bilo vse, kar sem želela vedeti,« je iskrena.

Kot pravi, je nekako čutila, čeprav je bila še otrok, da se da rešiti vse. 

»Ne spomnim se prav nobene druge misli. Bolezen sem sprejela in živela dalje. Pravzaprav mi je bilo takrat vbrizgavanje injekcij in merjenje krvnega sladkorja zabavno, s spremenjeno prehrano pa tudi nisem imela težav,« pravi.

Predsodkov je še vedno veliko

Eden izmed predsodkov je zagotovo ta, da so diabetiki zboleli zato, ker so jedli preveč sladkega. 

»Kot otrok sem veliko raje pojedla kos kruha in paradižnik kot pa kos torte. In ne, nikakor nismo zboleli zato, ker bi pojedli preveč sladkega (vsaj pri sladkorni bolezni tipa 1),« pojasnjuje.

Veliko je predsodkov v smislu, da je diabetikom usojena debelost, da imajo strogo dieto, da ne smejo pojesti nič sladkega in tako naprej.

»Pravzaprav sem v 23-ih letih diabetesa slišala že marsikatero neumnost. Sprva so mi šle pošteno na živce, danes pa jih samo še preslišim,« je jasna.

»V primeru, da mi kdo reče, medtem ko je sladke piškote: 'Ti pa tega ne smeš ne?' mu prijazno odgovorim: 'Lahko, ampak ne jem, ker mi je moje zdravje in počutje veliko bolj pomembno od te cuker doze' in se samo nasmehnem. Odziv si lahko predstavljate,« pripoveduje.

»Okolica me sprejema v celoti«

Nikoli ni zaznala oziroma začutila, da ne bi bila sprejeta ali da bi bila sladkorna bolezen kakšna ovira: »Okolica me sprejema v celoti.«

»Najbrž je temu tako zaradi mojega odnosa do bolezni. Sebe in sladkorno bolezen sem sprejela, se je ne sramujem in takšno energijo tudi oddajam. Z mojim skorajda 'normalnim' življenjem, odnosom do sebe in bolezni, okolici niti ne dajem razloga, da me z boleznijo ne bi sprejela,« pojasnjuje.

Tu pa tam je doživela kakšno negativno izkušnjo mimoidoče osebe, ki o sladkorni bolezni nima pojma. Zato se za takšne negativne opazke tudi ne obremenjuje. 

Kakšno je vsakodnevno spopadanje z boleznijo?

»Kak dan enostavno, kak dan težje in kak dan komaj,« odgovarja iskreno. Ogromno je dejavnikov, ki vplivajo na nihanje krvnega sladkorja in imamo nanje zelo malo vpliva. 

Nekaterih dejavnikov se niti ne zavedamo, tako je izredno težko imeti vodenje popolnoma pod našo kontrolo.

»Veliko se da urediti s pravilno prehrano, gibanjem in tako naprej, pa vendar to ne pomeni, da nam krvni sladkor ne uide kak dan izpod kontrole. Vsa nihanja krvnega sladkorja pa imajo negativni vpliv na koncentracijo, fokus, telesno in mentalno energijo, razpoloženje in še bi lahko naštevala.

Opisane posledice nihanja niso samo trenutne, temveč lahko trajajo nekaj dni,« dodaja.

Najtežje je spopadanje s koncentracijo in nihanje razpoloženja

Osebno se najtežje spopada s koncentracijo in nihanjem razpoloženja.

»V času slabših dni potrebujem veliko več energije in napora, da lahko zbrano in produktivno opravljam zastavljeno delo. Kar je posledično še bolj utrujajoče za telo, ki je od 'rollercoasterja' oziroma velikega nihanja krvnega sladkorja že tako utrujeno,« pove.

Temu sledijo nihanja razpoloženja, ki jih je pred okolico zelo težko skriti. Kot odrasla oseba pravi, da se je z leti tega že v večji meri tega naučila, pa vendar je velikokrat težko. 

»So trenutki, ko sem zelo odrezava, nerazpoložena, tečna in nič mi ni prav. Tudi družba mi je odveč. In ti trenutki ne pridejo vedno bo pravem času. Torej da bi se lahko umaknila in si vzela ta čas. Pojavijo se tudi takrat, ko jih 'moram' znati skriti. Tega sem se naučila z leti, pa še vedno se ne znam zadržati v celoti,« priznava.

»Jem pravzaprav vse, ker zelo rada jem«

Lanina prehrana je samo zdrav način življenja. 

»Jem pravzaprav vse, ker zelo rada jem. Sem tudi velik čustven jedec, čemur bi pripisala največji vzrok sladkorni bolezni – in manjši temu, da je babica odlična kuharica, ki me je v otroštvu razvajala z dobrotami,« dodaja.

Po njenih besedah jedilnik vsebuje veliko zelenjave in solate, k sreči je Lana velik ljubitelj tega: »Ogljikovih hidratov se ne izogibam, ker sem se jih naučila zelo dobro korigirati z inzulinom. Uživam le polnozrnate izdelke in posegam po živilih z nižjim glikemičnim indeksom.«

Večjo pozornost namenja maščobi, kakšno maščobo in v kolikšni meri jo uživa.

»Pazim na kombinacije živil, ki jih v obrokih uživam in količino tega. Pijem veliko vode in tako mi moj način prehranjevanja predstavlja le zdrav način življenja,« pravi.

Diabetične kome ne bo nikoli pozabila

Na vprašanje, ali je kdaj padla v diabetično komo, Lana pravi, da se je to zgodilo, ko o sladkorni bolezni še ni vedela veliko. 

»Padca sladkorja nisem zaznala in tako sem postajala vedno bolj zaspana. Kmalu za tem sem začela čutiti mravljince po desni strani telesa, kar je vodilo v paralizacijo tega dela telesa. Izgubila sem še zavest, vendar me je v tistem trenutku mama že uspela pripeljati v zdravstveni dom,« pripoveduje.

Zaradi tako hitrega ukrepanja se je iz kome prebudila in po približno dveh urah spet začutila telo. Krvni sladkor je takrat bil na točki, ki bi zanjo lahko že bila usodna. 

»Tega dogodka sicer ne bom nikoli pozabila. Vendar sem ga shranila v en kotiček sebe, kjer mu ne pustim, da bi me ustrahoval na moji nadaljnji diabetični poti. Vem, da veliko diabetikov doživlja stiske, saj jih je strah podobnih situacij. Umetnost je to premagovati in kljub temu živeti brez strahov,« pravi.

Smo o sladkorni bolezni ozaveščeni dovolj?

Zagotovo ne oziroma vsaj ne v pravi smeri, pravi Lana.

»Srečujem veliko diabetikov, ki se tudi k meni obračajo po pomoč.  Z veseljem jim svetujem, delim svoje izkušnje ter pomagam še na njihovi poti do boljšega vodenja sladkorne bolezni. Vsekakor bi si želela, da bi bilo o tem več dostopne in predvsem uporabne ter poučne vsebine,« odgovarja.

»Sprejemam se takšno, kot sem«

Vsak dan znova se uči sprejemanja sebe, takšno kot je. 

»Pridejo dnevi, ko mi je to težje in se jezim sama nase. Z leti sem se naučila, da tudi to vedno bolj sprejemam kot del življenja in se iz vsega skušam nekaj naučiti,« pravi.

Dodaja, da jo je sladkorna bolezen zelo spremenila, jo spreminja in jo vedno bo: »Za nekatere lastnosti sem si všeč, za druge ne. Vedno se pa trudim, da vedno več lastnosti, ki mi niso všeč, spreminjam v takšne, da so mi. Ne glede na kateri točki pa sem, se sprejemam že zdaj, takšno kot sem.«

Odločila se je za ozaveščanje na spletu

Za ozaveščanje na spletu se je odločila iz preprostega razloga. Pravi, da je tako začutila: »Pogrešam več tega in vidim, kako to diabetiki potrebujemo. Veliko let nisem bila takšna, kot sem danes. S tem sem škodila sebi in menila, da ne znam in ne morem drugače.«

»'Diabetesa pa že ne morem imeti pod mojo kontrolo.' Oh, pa še kako lahko. Tako sem obrnila način razmišljanja in delovanja na glavo in vzela diabetes v svoje roke.

Čutim eno zares veliko željo, da pomagam še drugim diabetikom. Zakaj ne bi pomagala izboljšati življenja še komu, če lahko. Zato počnem to, kar počnem,« pravi.

»Za nič v življenju ni prepozno«

Vsem, ki se soočajo s sladkorno boleznijo, Lana polaga na srce naslednje besede:

»Vsak trenutek - točno zdaj - se lahko odločimo izboljšati svoje življenje oziroma vodenje sladkorne bolezni. Vsak trenutek lahko poskrbimo, da je krvni sladkor pod našo kontrolo. Vse je stvar odločitve in tega, kar si zase in za svoje življenje želimo. 

Naša odločitev je, ali bo sladkorna bolezen življenje omejila in 'poslabšala' ali bo življenje spremenila v zdravo in življenja polno življenje. Mi smo tisti, ki se bomo odločili, kako bomo s sladkorno boleznijo živeli. In z zagotovostjo lahko rečem, da je mogoče živeti polno življenje,« dodaja.

»Diabetes ni ovira«

Na vprašanje, od kod črpa energijo in kako se je kljub diagnozi odločila živeti polno življenje, Lana pravi, da jo je tega naučila ravno bolezen. 

»Energija je in je ni. Sladkorna bolezen je, pa ne glede na kaj, tukaj. Torej ni vprašanje, ali energijo imam ali je nimam. Odločila sem se, da bom energijo imela in svoje življenje naredila lepo. Polno. Radostno. Normalno. Zdravo. Fit. In dosegla vse, kar si želim. Brez ovir – ker diabetes ni ovira. Je moja prednost in moja moč,« še razkriva.