Ptujčanka iskreno o novem podvigu, vztrajnosti, (ne)varnosti: Znam udariti in brcniti tja, kjer moške najbolj boli

Le nekaj tednov po vrnitvi iz Kirgizistana je v pogovoru za Ptujinfo navdušeno razlagala o tem, da leto 2023 prinaša nove izzive.

Vzdržljivostna kolesarka Bernarda Jurič se februarja podaja v Maroko. Gorska dirka Atlas, kot bi lahko angleško različico imena prevedli v slovenščino, bo ob zimskih projektih na Rogli prvi letošnji kolesarski podvig Ptujčanke.

Poleti se bo z Ozijem in Vladekom, kot imenuje cestno in gravel kolo, podala na dirko 45-SouthWest, začetek katere je v Krakovu, kasneje pa jo čaka še aljaški izziv med Anchorageom in Deadhorseom.

Odločitev sprejela na cilju Svilne poti

»Da me bo naslednja kolesarska avantura vodila prek Atlasa, sem se odločila na cilju Svilne poti po Kirgiziji. Ne vem, ali je bilo za to krivo pivo ali je vzrok tičal v še vedno obilni dozi adrenalina. 

Nelson, organizator tudi te naslednje gorske dirke, ni potreboval veliko besed, da se mi je odločitev zapisala v srce. Moje individualne nepodprte kolesarske dirke niso kopija prejšnjih, to ni vožnja po beli črti. 

To so avanture za vodo, hrano in kisik, to so dirke s časom, ekstremni razmerami na terenu in vremenom, ko te sonce ožge, ko ti mraz ne da spati, ko te veter lomi, pretežno v divji naravi, ki je reveži civilizacije še niso uničili, kjer je zagotovljeno samo omrežje 'ni signala',« je Bernarda pojasnila odločitev za spopad z novim izzivom.

Kolesarjenje prek avstralske divjine, kjer ob temperaturi 40 stopinj Celzija mine tudi 800 kilometrov poti brez trgovine in 500 kilometrov brez kaplje vode, 1600 kilometrov pa brez enega samega drevesa, jo je v popolni digitalni tišini naučilo, da preživetje omogočata edino temeljno, primitivno znanje in zaupanje vase. 

Od prijave na maroško dirko - več o dirki izveste na tej povezavi - je niso odvrnili niti zahteven teren, klimatske razmere, vreme, poplave, minimalna možnost oskrbe in vsaj šest litrov vode za pot med dvema točkama.

Maročanov se ne boji

»Presenetila so me navodila in opozorila za ženske udeleženke dirke. Prebrala sem jih že večkrat, besedo 'hashouma' izgovarjam že v spanju,« še pravi in razloži, da gre za izraz, ki ga v Maroku uporabijo za odriv roke v stilu »a te ni sram«.

Ne glede na to bo - kot je poudarila - poskrbela za svojo varnost, ob tem pa je razmišljala tudi glede razlik v kriterijih glede predsodkov:

»Nekajkrat sem to omenila v moški družbi in njihov odgovor - ali pa vprašanje - je vedno bil: zakaj ti je pa to potrebno? Potem pa te naj …., rajši ne zapišem te besede, tako pogoste iz ust zahodnjakov. 

O Maročanih sem nehala razmišljati. Poskrbela bom za svojo varnost. Moje kože maroško sonce ne bo videlo. Mislim, da se mi bodo brki prav podali, obrambni spreji in paralizator pa bodo del moje opreme. Znam udariti in brcniti tja, kjer moške najbolj boli. 

Vedno več pa razmišljam o zahodnjakih. A so res boljši? Ne, niso, samo da to počnejo na bolj sofisticiran način. Ekonomsko. Bolj kulturno. A ni kultura nekaj lepega? Internetni portali so polni nasilnega izliva strupa moških, ki so v svojo mizoginijo in svoj mačistični prav tako prepričani, da jim niti ni treba biti anonimen. A to pa je sprejemljivo?

Nasilje nad ženskami ni naključje, ampak del naše miselnosti in socializacije, ki daje moškim pravicam posebno moč, jih postavlja nad univerzalne človeške pravice. Pa naj bo dovolj, čaka me trening. Do mojega odhoda pa si želim, da tudi koleno čimbolj pozdravim,« je zaključila Bernarda Jurič.

Z dirko po Maroku, ki bo, to verjamemo, znova polna zanimivih prigod, bo pričela 3. februarja, ob 18. uri po lokalnem času. Kar 1.300 kilometrov dolga pot jo bo popeljala prek Atlasa do Essaouira. 

Napovedala je, da bo na cilju zgoraj brez skočila v Atlantik, časa, da s tem opravi, pa ima do 11. februarja opolnoči.