Janez Ivan Žumer živi na Drstelji, v občini Destrnik. Življenje si je ustvaril v hiši, ki stoji prav na mestu davno pogorele kmečke hiše. A zakaj je prav to mesto tako posebno?

V že davno pogoreli hiški - stala je na mestu družinske hiše Žumrovih - je živel en izmed slovenskih velikanov. Drstelja je nekdaj dom predstavljala Matiji Murku, slovenskemu etnologu, slavistu, uredniku in literarnemu zgodovinarju.

Gre za pomembno osebo, saj se je kot vrhunski znanstvenik uveljavil v srednjeevropski slavistiki, nekateri pa so ga označili celo za prvega literarnega zgodovinarja na Slovenskem. A bil je tudi domoljub - na Drsteljo se je na giban'ce prav rad vračal. 

Janez Ivan Žumer in Matija Murko pa nimata skupnega le prostora bivanja. Oba sta domoljuba. Žumer pove, da je dolga leta delal v Švici. Spoznal je, kaj pomeni biti tujec. Takrat je svoj dom vzljubil še bolj. 

Ohranja spomin in neguje tradicijo 

Žumer je le slabi dve leti nazaj dokončal spominsko sobo, majhen muzej, namenjen prav Matiji Murku. Spominska soba je del hiše Žumrovih, stoji pa prav na mestu, kjer je nekdaj stala Murkova hiša. 

A zakaj se je Žumer odločil za investicijo v muzej?

Odgovarja, da je bila na njegovi hiši že davno pritrjena spominska plošča, ki je opominjala, da je tukaj živela pomembna slovenska osebnost. Mimo hiše pa se vije tudi Ptujska kulturna pot, imenovana tudi Pot Ivana Potrča in Matija Murka. 

Je pot, ki se vije po sledeh pisatelja Potrča in Murka, namenjena pa je spoznavanju pokrajine, v kateri sta odraščala. Petnajst kilometrska pot se začne pri knjižnici na Ptuju, vodi mimo Dominikanskega samostana, Potrčeve domačije na Štukih, vse do rojstne hiše Murka na Drstelji.

Pohodniki pot nato nadaljujejo do Placarskega vrha, pot pa se konča na starem ptujskem pokopališču. 

A kaj ima pot z Žumrom? Prav pohodniki so ga nagovarjali k ureditvi spominske sobe. Pravi, da so se pri njem radi ustavili, a so ga radi tudi dobrovoljno zbodli z besedami »kakšna škoda, da je na tem mestu le spominska plošča«.

To je bila za Žumra zadostna spodbuda - na Drstelji bo muzej Matije Murka, se je odločil. 

Za muzej potrebna lastna sredstva ter ljubezen do zbirateljstva

Dela so se pričela pri osnovah - zidovih. Pripoveduje, da je en zid bil celo še butan, zato so ga morali poravnati. »Dosti dela je bilo,« prizna. 

Obenem pravi, da je investicija stala precej. Spominsko sobo je financiral sam, z lastnimi sredstvi. Sredstva so bila sicer obljubljena iz več kanalov, ostalo je le pri obljubah. 

A njegovo zbirateljstvo se ni pričelo z muzejem. Ob prihodu na domačijo najprej razkaže predmete, ki so se nekdaj uporabljali na kmetiji. Veliko predmetov, tako tistih, ki visijo zunaj, kot tistih v spominski sobi, je našel ohranjene na svoji domačiji, manj reči je kupil, nekaj jih je dobil v dar.

Nekaj predmetov je dobil v dar celo od sorodnikov Matije Murka. 

Prava zakladnica predmetov pa se razkrije ob vstopu v spominsko sobo. Od postelje, komode, Singer šivalnega stroja, celo pisalnega stroja iz Murkovega obdobja, posod, celo kurentove maske. Za masko pove, da ta pač v Murkovem muzeju ne sme manjkati, je prevelik del tradicije. 

Žumer dodaja, da so že četrti lastniki, a mnogo predmetov se je ohranilo in predajalo iz roda v rod, od lastnika do lastnika. 

Opaža, da ljudje še zmeraj želijo muzeju darovati, deliti izdelke, starine, ki so jih našli. A pri tem, kar umesti v svoj muzej, je jasen. V spominski sobi so zgolj izdelki, ki so vezani na Matija Murka in njegov čas. 

Žumer: »To je precej pripomoglo. Kar sem videl, kaj se reče, tujec biti«

Velik del zgodbe o muzeju, spominski sobi, pa ima svoje korenine v letih, ki jih je Žumer preživel v tujini, v Švici. 

»To je precej pripomoglo. Kar sem videl, kaj se reče, tujec biti. Kakšne krivice se ti godijo, potem šele znaš ceniti, od kod si in kdo si, pa pomisliš, kje je tvoja domovina,« pravi. 

Svoje znanje danes rad predaja naprej, pri tem pa ima veliko vlogo tudi to, da želi o preteklosti poučiti mlade. »Mladi ne bodo vedeli nič, če ne bodo nič videli,« meni. 

Po duši zbiratelj, v kleti se skriva prava zakladnica vin

Janez Ivan Žumer pa nas sprejme tudi v svojo klet. Stari, še leseni sodi so odlično ohranjeni, a oko ujame predvsem zbirka buteljk, vin in raznih alkoholnih pijač iz različnih delov sveta. 

Japonska, Francija, Španija, Argentina ... Buteljke so označene, vsaka s svojo državo izvora. Zbira jih za dušo. 

Starejše novice