»Poleti bom prebral kakšno dobro knjigo,« si ob začetku poletja radi rečemo, a na to (pre)pogosto kaj hitro pozabimo.
Založba Beletrina je zato tistim, ki ne želijo preveč časa prebiti v knjižnicah na lovu za dobro literaturo, pripravila izbor svojih najbolj prodajanih del domačih in tujih avtorjev.
Tone Partljič: Ljudje z Otoka
Tone Partljič, zvesti popisovalec ljudi in življenja Maribora in širše okolice, bralca v najnovejši zbirki osmih novel Ljudje z Otoka popelje na Otok, ki ga nikdar ne imenuje s pravim imenom, a je v njem mogoče prepoznati otok Ilovik.
Značilna 'partljičevska' proza, polna človečnosti, besedne mehkobe in iskrivosti, nariše težka življenja prebivalcev, ki jih nase veže Otok. Tone Partljič je o pisanju novel povedal: »Na otok, ki ga imam v mislih, hodim večkrat letno že več kot tri desetletja. Najamem sobo in kuhinjo, lovim ribe in lignje. Vedno manj ljudi je na njem, manj kot sto, in vedno starejši so. In posebni, se mi zdi. Prej sem se vedno udaril po prstih, češ moje pisanje o njih bi bilo vendar podobno, kot če bi kdo od njih prišel v moje Slovenske gorice in potem kar 'poznavalsko' pisal o njih. Tudi vem, kaj si mislijo domačini, ko zaneseni turisti ali romantične ženske vzklikajo: 'Pa ta otok rož je raj na zemlji!' Navadno zamrmrajo: 'Pridite za vedno živet sem, pa boste videli raj!' Kljub pomislekom pa me je 'korona zapor' spodbudil, da sem naposled vendarle napisal prve novele ...«
Zgodbe so postavljene v različna časovna obdobja, poleg majhnosti in redke naseljenosti, ki se z leti še redči, Otok zaznamuje tudi vojna in seveda ta dokončna povezanost z morjem, ki ga neusmiljeno obkroža. V zgodbah spoznamo prebivalce, otočane, ki jih bičajo viharji usode, pa naj gre za mater, ki ji vojna odvzame ljubega sina, ali za naivnega mladega učitelja, ki pripotuje s celine in se ne ozira na ideološke norme. Zgodbe o ljudeh se na koncu povežejo, tako da se pred našimi očmi med vrsticami naenkrat vzdigne Otok.
Irena Svetek: Rdeča kapica
Pisateljica in uveljavljena scenaristka televizijskih serij Irena Svetek se je tokrat podala v razburkane vode enega najbolj popularnih žanrov – kriminalke. Njen roman Rdeča kapica je namreč prvi v seriji psiholoških kriminalk, v katerih bomo spremljali bizarne in krute umore, ki jih razrešuje državni tožilec Mio Aurelli, možakar, zasvojen z igrami na srečo, ki še vedno preboleva bolečo ločitev od svoje duše dvojčice.
Poleg njega spoznamo še ostale like, ki bodo krojili serijo, na primer preiskovalnega sodnika Matjaža Sinčiča, vodjo oddelka za krvne in seksualne delikte kriminalističnega urada Aleša Vidmarja, patologa Patrika Valbureto, Aurellijevo tajnico Marjeto Kuzmič in njegovo nekdanjo ženo Violo. Pisana paleta udeležencev v preiskavi napoveduje razgibano in energično kriminalno serijo, ki za svoj prvi primer vzame umor mladoletnice.
Kot pojasnjuje avtorica Irena Svetek, »roman Rdeča kapica razkriva temne in sprevržene plati človeške narave, obenem pa družbi nastavlja ogledalo, v katerem odsevajo daljnosežne posledice vzgojnega zanemarjanja in zlorabe otrok«. Šokantna zgodba, ki pretrese in prevzame, je napisana spretno, filmsko, do konca je izkoriščen tudi ljubljanski milje, ki se razširi še na majhno mesto na jugu Srbije, kjer se je pred mnogimi leti zgodil še en, na videz nepovezan umor. Avtorica meša preteklost in sedanjost, pri tem pa ustvarja zapomnljive like, ki jim zlahka sledimo.
Prava žanrska poslastica!
Feri Lainšček: Kurji pastir
V Kurjem pastirju je avtor s pomočjo posebne tehnike ustvaril delo, ki se na intimen način ukvarja s časom, ki večini ljudi ostaja neznan in nedostopen. Skozi doživljanje svojih staršev, matere Trejzke in očeta Pišteka, namreč piše o času okrog svojega rojstva ter ustvarja neponovljivi družinski portret.
Z romanom odstira dolgo potlačene spomine in doživeto piše o dogodkih, ki jim je bil priča na neki nedoumljivi način, kot je na primer odločanje staršev o tem, kako ga bosta poimenovala, pa o tem, kako je potekalo njegovo rojstvo ali kakšne težave je imela mama pri začetnem dojenju.
»Prepričan sem, da v zgodnjem otroštvu dobimo nekakšna nevidna očala, ki nam potem celo življenje barvajo pogled na svet. V tem oziru je morda veliko tistega, kar sem doslej ustvaril, že zaznamovano z mojimi izkušnjami v daljni preteklosti. A Kurji pastir je ob vsem tem gotovo knjiga, ki jo pisatelj piše le enkrat v življenju. V tem romanu sem se namreč namenoma vračal v svoje zgodnje otroštvo. Zanimalo me je, kaj vse se mi je takrat res dogajalo, kako je morda vplivalo name in kakšna so torej lahko ta nevidna očala, ki sem jih takrat dobil,« pojasnjuje avtor, ki si je pri pisanju pomagal z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, »sam pa sem jo sčasoma preoblikoval v svoj ustvarjalni postopek. To mi je omogočilo, da sem med snovanjem tega romana v sanjah veliko časa preživel z očetom in mamo, ki sta seveda že pokojna. Pa tudi z mnogimi drugimi protagonisti sem se pravzaprav družil na tak način. Znašel sem se na nekakšnih sprehajališčih za vračanje, kjer se mi je postopoma razkrivalo tudi veliko tistega, česar se doslej nisem spominjal ali pa sem morda potlačil. Tudi zato je roman Kurji pastir dobil podnaslov Prva knjiga, saj nameravam napisati še Drugo in Tretjo.«
Gorana Vojnović: Đorđić se vrača
»Jaz sem ti niko i ništa. Marko Đorđić. Dva đ pa meki ć. I tačka. Jasno?« Na Fužinah se z romanom Đorđić se vrača ponovno znajde protagonist kultne uspešnice Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Sicer ni prepričan, če se je vrnil za stalno, a zaenkrat se bo razgledal in seveda na trpek, a izjemno humoren način, ki smo ga tako vzljubili v prvem delu, povedal svoje mnenje.
Še vedno nima svojega fuzbal kluba, ima pa zaskrbljeno mamo in očeta s tumorjem na želodcu, kar je tudi glavni razlog, da se Marko spet potika po slavni blokovski četrti.
»Đorđić se vrača je moja vrnitev na Fužine, še bolj pa vrnitev k junakom knjige Čefurji raus!. Po skoraj petnajstih letih, odkar sem napisal Čefurje, me je zanimalo, kaj je ta naš nesrečni in z različnimi krizami pretresen svet naredil iz njih, predvsem kaj je deset let življenja v Bosni naredilo iz fužinskega najstnika Marka Đorđića. Po drugi strani sem dalj časa iskal način, kako se v literarnem smislu odzvati na to, kar se zadnja leta dogaja, ne le v Sloveniji, marveč tudi drugod po svetu. Iskal sem način, kako izraziti jezo in razočaranje nad ponovnim vzponom nacionalizma in desničarskega populizma. Mešanica surovosti in krhkosti Marka Đorđića se mi je v nekem trenutku zazdela idealna za to, tako da sem se odločil poskusiti,« je pojasnil avtor Goran Vojnović.
Marka bolijo vse spremembe, ki jih opaža na Fužinah (»Čefurjev v bistvu sploh ni več na Fužinah. Izumrli so.«), kar seveda komentira brez dlake na jeziku, zato je roman izjemno zabavno branje, ki dregne v kar nekaj občutljivih točk družbe.
Karl Schlögla: Vonj imperijev
Zbirka Koda ponovno prinaša delo o fascinantni tematiki, s pomočjo katere se nam razkrije marsikaj o naši kulturi, zgodovini in družbi. Gre za delo Vonj imperijev priznanega in nagrajenega nemškega zgodovinarja Karla Schlögla (1948) v slovenskem prevodu Aleša Učakarja. Avtor v uvodu pojasnjuje, da ga je snov potegnila v vrtinec, »o katerem sem vedel, da se bo polegel in izginil šele tedaj, ko ga bom do konca razkril in o njem vse povedal«.
Knjiga je oris dela kulturne zgodovine 20. stoletja, sledi pa biografiji parfuma, ki je bil razvit v Rusiji na družbeno-zgodovinskem ozadju oktobrske revolucije, iz njega pa sta nastali dve različici – Chanel Nº5 in Rdeča Moskva, ki sta zlasti v obdobju hladne vojne postali simbola elit evropskokapitalističnega Zahoda oziroma sovjetskokomunističnega Vzhoda.
Poglobljeno in razgibano delo vključuje tudi mnoge fotografije, ki še dodatno ujamejo tisti pristni duh časa. Presenetljivo in nujno branje.
Prvi letnik klasične Beletrine
Poletje je lahko pravi čas, da se posvetimo tistim vrhuncem svetovne literature, za katere smo vedno trdili, da jih bomo prebrali, ampak nikoli nismo našli časa.
Zbirka Klasična Beletrina ponuja pet izjemnih literarnih del v odličnih prevodih. Katero koli knjigo boste izbrali, si boste zagotovili bralsko poslastico, ambicioznim bralcem pa priporočajo izziv branja vseh petih knjig iz prvega letnika.
Gulliverjeva potovanja Jonathana Swifta (1667–1745), klasično delo angloirske literature, vznemirja že skoraj tristo let. Gre za eno izmed temeljnih svetovnih satir, ki preko štirih poglavij, v katerih so opisana doživetja pomorščaka Gulliverja, komentira takratni družbeni, politični, verski in idejni sistem Anglije.
Eden največjih svetovnih mojstrov kratke zgodbe s psihološkim zasukom, ruski pisatelj Anton Pavlovič Čehov (1860–1904), se bo s knjigo Novele v prevodu Boruta Kraševca še dodatno utrdil kot poznavalec človeških značajev in strasti. Knjiga prinaša tri novele – noveli Dvoboj in Pripoved neznanega človeka sta variaciji Čehova na temo Ane Karenine in Gospe Bovary.
Francoski sodobnik Ivana Cankarja, André Gide (1869–1951) je z delom Ozka vrata ustvaril presunljivo, precej avtobiografsko pripoved. Gre za nostalgično in nežno zgodbo o platonski ljubezni med protagonistom, občutljivim dečkom Jerômom Palissierjem, in njegovo sestrično Alisso, ki poletja preživljata v Normandiji.
Najosupljivejši in eden najbolj dovršenih romanov velikana nemške književnosti Thomasa Manna (1875–1955) Izpovedi bleferja Felixa Krulla bo v prevodu Mojce Krajnc v slovenščini izšel prvič. Delo pripoveduje o nenavadni karieri nadarjenega prevaranta, ki ne upošteva moralnih predpisov družbe.
Roman Cesar Portugalije največje švedske avtorice in prve pisateljice, ki je prejela Nobelovo nagrado, Selme Lagerlöf (1858–1940), je pretresljiva pripoved o očetovski ljubezni. Življenje revnega kmeta Jana dobi smisel šele z rojstvom hčerke, ki se po brezskrbnem otroštvu napoti v Stockholm, da bi si poiskala delo in tako družini pomagala odplačati dolg. Čez čas domov res pošlje denar, sama pa se ne vrne in po vasi zakrožijo govorice, da je prostitutka. V žalosti in pričakovanju njene vrnitve se oče zateče v namišljen svet, v katerem je Klara cesarica, on pa cesar dežele Portugalije.
Starejše novice
