Spužva, ki srka vizualne informacije
Janez Klenovšek se je s fotografijo začel ukvarjati pri svojih 20 letih, ko je končal teniško pot.
»Po športni karieri sem iskal novo zanimanje, novo stvar, ki bi jo rad počel. V času treniranja sem veliko potoval, hkrati sem zaradi družine ure in ure preživel v gledališču. Potovanje in gledališče sta sicer dva različna svetova, vendar sta mi dala vizualno širino. Inspirirala sta me, da sem rad zajemal vizualne prizore,« pravi Klenovšek.
Takrat še ni imel telefona s kamero ali fotoaparata. Vizualne predstave je zajemal z očmi in jih vtisnil v spomin: »Zmeraj sem se vizualno navduševal nad življenjem. Bil sem kot spužva, ki srka vizualne informacije.«
»Rad imam dinamiko in zdelo se mi je, da jo lahko skozi fotografijo vključim v svoj življenjski stil. Zmeraj sem bil odprt za vizualno doživljanje, nikdar se nisem omejeval. Zanima me marsikaj,« pripoveduje.
Fotografija lahko povzroči veliko škode
Klenovšek je obiskoval Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljani. Kasneje je bil asistent fotografa Damjana Švarca, kjer je pridobil praktično znanje fotografije.
Naučil se je, da fotografsko delo zahteva veliko premišljenosti, odprtosti, socialnih veščin. Fotografija je lahko zelo manipulativna. Pravi, da se mora tega zavedati vsak fotograf in sprejeti odgovornost.
»Če se odločiš za manipulacijo, moraš vedeti, zakaj to delaš, znati argumentirati. Fotografiranje je preslikavanje realnosti, ki jo lahko zelo popačimo. Če fotografiraš na umetniški način, je to dobrodošlo. Tam realnost z namenom popačiš,« navaja Klenovšek.
»S fotografijo lahko povzročiš veliko škode. Lahko je zelo nevarna, kar vidimo pri medijih,« dodaja.
Spoštuje kritiko, ljudi in okolje
»Ljudje so občutljiva bitja in ko dobim kakšno kritiko, to spoštujem,« pravi.
V prostoru najprej opazuje ljudi, njihovo gibanje, sproščenost in razpoloženje. Če so zadržani, v njih ne silil: »Če jih bom fotografiral, bom poskusil biti neopazen. Zmeraj se trudim biti spoštljiv do subjektov in okolice, v kateri se gibam.«
Klenovšek je na svoji fotografski poti sodeloval s koreografinjo Majo Milenović Workman, ki živi v New Yorku, fotografiral je za Borštnikovo srečanje.
Sodeloval je s kolektivom ZIZ, Infopeko, GT22, Umetnostno galerijo Maribor in Kiblo, ki je močno vplivala na njegovo prepoznavnost. Največji pečat je pustil kot fotograf v glasbenem društvu Glas podzemlja.
Išče spontanost
Na dogodkih se bo skrival nekje za objektivom in poskušal zamrznit trenutek resničnosti, čustev, prostora.
»Ko fotografiram kulturne dogodke, iščem spontanost, poskušam biti neopazen. Ne maram nastavljenih fotografij, ljudi želim dobiti v naravnem okolju, v naravnem trenutku. Želim ustvariti čim bolj avtentično fotografijo. Rad delam scenografsko fotografijo. Vse želim narediti čim bolj organsko,« pojasni Klenovšek.
Pomembna je radovednost
Stil fotografa se razvije skozi čas, skozi osebnostno rast. S tem, ko opazuje različne stile, uporablja različne tehnike.
»Fotograf želi biti samosvoj, razviti nek svoj stil. Tudi moj stil je nastal organsko, naravno. Vsak fotograf je na nek način edinstven. Tudi če želiš posnemati, ne moreš narediti identičnega izdelka. Kopiranje ni pristno. Kot fotograf moraš biti radoveden in odprt,« trdi.
»Vizualni trip je pri meni zmeraj prisoten. Je že tako močan del mene, da z očmi nenehno zajemam, fotkam. Zmeraj je prisotna radovednost nad vizualnim, nad podobo, ki je pred mano,« dodaja.
Razstava 'Zaj pa panike ne!'
Razstava prikazuje fotografske utrinke trap dogodkov, ki so se odvijali v klubu Satchmo, leta 2019 in 2020.
»Ti dogodki so bili nekaj posebnega, ker so se ljudje res sprostili in se odklopili. Bili so svobodni, ustvaril se je brezčasen prostor nabit z energijo in emocijami. In to se na fotografijah vidi,« pravi fotograf dogodkov.
Otvoritev razstave bo 24. aprila ob 17.00 v GT22.
Organizator dogodkov Panika Nejc Pucko in Klenovšek sta se za razstavo odločila zaradi nenadnega konca uspešne zgodbe.
»Ta zgodba se je res žalostno končala. Satchmo je zaključil svoje delovanje, začela se je korona. Zgodbo sva želela zaokrožiti in zgodovinske trenutke pripeljati nazaj. Preteklost, katere se radi spominjamo in jo zelo pogrešamo,« razloži Klenovšek.
Razstavo lahko razumemo kot refleksijo današnjih razmer. Fotografije posnete na Paniki pričajo o svobodi in uporništvu.
Starejše novice
