Haložanka Tadeja po hudi prometni nesreči spet kolesari: V bolnišnici so me najprej vprašali, ali čutim noge

Tadejo Zavec, sicer zavedno Haložanko in izjemno ljubiteljico kolesarjenja, je življenje le nekaj let nazaj postavilo pred hudo preizkušnjo.

29-letnica s številnimi strastmi

29-letnica se je po gimnaziji odločila za študij prava, ki ga bo prav kmalu zaključila. Poleg ljubezni do kolesarjenja jo spremlja tudi ljubezen do branja in tako je delo dobila v ptujski knjižnici, kjer dela na projektu Obrazi slovenskih pokrajin.

Prav rada pa tudi peče. S tem se je začela ukvarjati po starejši poškodbi kolena, saj je moralo kolesarjenje takrat na stranski tir. A kljub strasti do peke ni pozabila na zdravje. Njene tortice so namreč brez moke in sladkorja. 

V sredo, 17. julija 2019, pa je njeno življenje zaznamovala huda nesreče ... 

Tadeja je danes aktivna športnica, ki redno trenira in s svojim kolesom obiskuje najrazličnejše konce Slovenije in svojih Haloz.

A le dve leti nazaj jo je življenje postavilo pred hudo preizkušnjo. S kolesom se je vračala s treninga v Muretincih, kjer je članica kolesarskega kluba, ko je počilo ...

»Same prometne nesreče se ne spominjam zaradi pretresa možganov. Zgodila se je v Šturmovcih. V nasprotni smeri se je pripeljal avtomobil z neprilagojeno hitrostjo in trčil vame,« je za Ptujinfo povedala Tadeja. 

Z glavo je razbila sprednje vetrobransko steklo, nato jo je odbilo na njivo. Mlada voznica za volanom je bila pod vplivom alkohola in prepovedanih substanc. 

Pove, da sta ji življenje rešila čelada in starejša gospod in gospa, ki sta poklicala pomoč. 

»V bolnišnici so me najprej vprašali, ali čutim noge«

V nesreči je Tadeja utrpela hude telesne poškodbe. Imela je odprti zlom golena, zlomljene tri rebra in tri vretenca, rane in odrgnine po telesu, zaradi česar je končala s skoraj stotimi šivi. 

»V bolnišnici so me najprej vprašali, ali čutim noge,« pove aktivna kolesarka. 

A gonje ni bilo konec po odhodu iz bolnišnice. Policisti so ji očitali, da se ni peljala po kolesarski površini. Po nesreči je dobila kazen 40 evrov, nato je napisala zahtevo za sodno varstvo, saj po njenem mnenju ta površina ni v skladu s pravilnikom in ni varna. 

Postopek na sodišču še poteka, sodnica pa je odredila ogled sodnega izvedenca, na odgovor katerega še čaka. 

Skoraj bi ji bila odvzeta največja ljubezen - kolesarjenje

Dolgo po nesreči je potrebovala še popolno oskrbo, pri čemer sta ji pomagala mama in oče. Dve meseca po nesreči je spala v pritličju, saj je njena spalnica v mansardi. Po stopnicah se ni mogla povzpeti. 

Vse do opustitve bergel ni nesla niti krožnika ali kozarca. Bergle je opustila komaj sedem mesecev po nesreči. 

»Sama nesreča me je psihično precej prizadela. Odvzeto mi je bilo tisto, kar imam najraje, to je kolesarjenje,« pove strastna kolesarka Tadeja. 

Veliko pomoči je dobila tudi v Centru za duševno zdravje na Ptuju, kjer so ji s terapijami pomagali prebroditi okrevanje.

Še vedno se sooča s travmami in strahom pred avtomobili, kar pa zdaj skuša premagati s hipno terapijami pri Gorišničanu Benu Arnejčiču. Pove, da ji je sedaj veliko lažje. 

Poleg opore domačih, terapij, hipnoterapij pa so ji ob strani stale tudi njene mucke. 

Po enem letu po nesreči prvič na kolo

Travmatolog je po enem letu po nesreči dovolil gibanje. Takrat je Tadeja prvič spet sedla na kolo. A preprek še ni bilo konec. 

»Moj osebni zdravnik pa še vedno govori, da šport ni več primeren zame in da kvečjemu lahko grem samo še na krajši sprehod,« pove Tadeja, ki še vedno vsak sončen dan izkoristi za kolesarjenje. Take komentarje skuša odmisliti. 

Rehabilitacija pa, kljub temu da že kolesari, še vedno poteka. Trenutno Tadeja še čaka na odstranitev ploščice in vijakov, ki pa se je zaradi epidemije zamaknila v jesen letošnjega leta. 

Po končanem zdravljenju mora obiskati še medicino dela, prometa in športa, kjer bodo določili, kakšne omejitve jo čakajo v prihodnosti. 

Med okrevanjem kolesarila na sobnem kolesu

Po nesreči je dva meseca nosila tritočkovni pas, brez katerega ni smela vstati niti iz postelje. Sledilo je fiziatrično zdravljenje, kjer se je naučila vaj, ki jih je redno izvajala v svoji telovadnici. 

V svoji majhni telovadnici je tudi kolesarila na sobnem kolesu. Sledilo je zdravljenje v Zrečah, temu pa bi morale slediti še fizioterapije. Te so bile odpovedane zaradi koronavirusa. 

Pomoč osebnega trenerja pomembna, tudi ker je fizioterapija zaradi epidemije odpadla

Že pet mesecev po nesreči je začela obiskovati trenerja Darka Kneževića iz Velike Nedelje. Začela sta z vajami za hrbtenico, ki so ji bile v veliko pomoč. 

A ne le fizična, tudi psihična zaposlitev je bila redna vadba s trenerjem. 

»Učil me je osnovnih funkcij brez bolečin in delala sva na pridobivanju moči. Po opustitvi bergel me je celo učil hoje, saj so bile moje fizikalne terapije zaradi vseh korona ukrepov odpovedane,« pove Tadeja. 

Trenerja še vedno obiskuje, trenutno pa izvajata treninge za ohranjanje moči, v vadbo pa vključujeta tudi kolesarjenje. Čez lansko poletje je vadila tudi z Jurčkom Korpič Lesjakom, Ormožanom, ki študira kineziologijo v Severni Karolini. 

»Pomembni so mi kraji, kamor me kolo pripelje«

Tadeja nam zaupa, da kilometrov ne šteje. Njeno telo je vedno močnejše, a ker je še v fazi rehabilitacije napreduje zmerno. Vsak mesec je močnejša in vsak mesec lahko prekolesari več.

Pravi, da se zdaj počuti precej dobro. Vsak dan ji je lažje, a izzivi ostajajo.  

»Pomembni so mi kraji, kamor me kolo pripelje in razgledi, ki jih vidim med kolesarjenjem. Redno dopolnjujem seznam želja, kamor se želim odpraviti,« pove Tadeja, ki čudovite kolesarske razglede in vzpone deli tudi na priljubljenem Instagram profilu. 

Lanskega februarja se je včlanila v Društvo kolesarskih sodnikov Slovenije in tako se maratonov udeležuje kot kolesarska sodnica pripravnica. 

Želja za prihodnost je, da prekolesari diagonalo Slovenije. 

Pred nesrečo se je pripravljala na skupinsko kolesarjenje Kolesarskega kluba Muretinci v Portorož. Upa, da se jim bo lahko kmalu pridružila na kakšni novi kolesarski avanturi.