Anja Bezjak je s samopoškodovanjem začela že v otroških letih - najprej (zgolj) s tepenjem. Pri dvanajstih letih je prvič zarezala v svojo kožo, temu sta sledili še bulimija in psihoza.

Ptujčanka Anja Bezjak je lastnica eksotičnih živali, umetnica in zmagovalke nad depresijo, s katero se je borila vse od dvanajstega leta.

V osnovni šoli so se pri Anji začeli kazati lažji znaki depresije, kar pa se je razvilo v težko depresijo, s katero se je borila skorajda celo desetletje.

To obdobje je bilo zaznamovano s samopoškodovanjem raznih oblik, bulimijo, samomorilskimi težnjami in iskanjem same sebe skozi svojo umetnost.

Poleg umetnosti so ji pomagale tudi eksotične živali. Fascinacija nad njimi se je sicer pričela že nekoliko prej, med težkimi časi pa se je odločala za razširitev svoje eksotične družinice. Živali so ji bile, med samomorilnimi težnjami, v tolažbo, nam zaupa. Danes ima legvana, polže, tarantelo in hrošče.

Poleg eksotičnih živalic ji je na poti zdravljenja ob strani stala tudi družina in njena partnerka. Anja skozi pogovor večkrat poudari, da ji je partnerka stala ob strani na poti k odkrivanju same sebe, temelj njune zveze so pa iskreni pogovori, s katerimi odkrivata sloje Anjinih bojev.

»Tudi ljudje, ki ti hočejo pomagati, ti ne morejo. Dejansko te velikokrat izdajo ljudje, ki so tukaj za to, da ti pomagajo - kot zdravniki. Za sabo imam tudi zdravnike, ki se mi niso ravno posvetili. Psihiater mi je celo rekel, da sem le razvajena in si izmišljujem. Zdaj je zgodba drugačna. Po petnajstih letih imam končno zdravnike, ki mi pomagajo,« je povedala. 

Samopoškodovanje se je začelo že v otroških letih - najprej samo s tepenjem. Pri dvanajstih letih je prvič zarezala v svojo kožo, temu sta sledili še bulimija in psihoza - stanja, za katera Anja pove, da so danes premagana.

Na njeni poti so pa zatajili tudi zdravniki. Ti so sicer vedeli, da ima Anja samomorilska nagnjenja, da se samopoškoduje, vendar so na prvih pregledih staršem povedali, da je z njo vse v redu, da gre zgolj za adolescenčno krizo in da je le faza.

Napotkov za naprej ni dobila in tako je bila Anja s starši, ki so ji želeli pomagati, v sistemu izgubljena. To se je z leti le še stopnjevalo.

»Tisti, ki me poznajo, vedo, da ne bi nikomur nalašč škodovala. Sem pa bila zelo nasilna sama nad seboj. Kaznovala sem sama sebe za stvari, ki so jih naredili drugi. Če je bil na primer nekdo slabe volje, sem za to krivila sebe. To se je stopnjevalo v samopoškodovanje,« pripoveduje Anja.

»So bili dnevi, ko samo čakaš na smrt. Samo čakaš, da boš imel dovolj poguma, da se boš pokončal. Takrat nisem mislila, da bom prišla do 25. leta. Kaj šele, da bom takšna, kot sem danes. Veliko zaslugo ima tudi moje dekle,« je dodala. 

Pomaga ji tudi terapija s tabletami. Okolica velikokrat terapije s tabletami zavrača, češ, da so te težave rešljive tudi drugače. Anja pri tem poudarja, da gre za bolezen, za katero moraš biti zdravljen.

Sama poleg tega trpi še za epilepsijo. Pri tem poudarja, da je terapij ogromno, vsak pa mora zase najti tisto pravo. Vsaka terapija pa mora biti nadzorovana s strani strokovnjakov. 

Ob najhujših trenutkih si je Anja pomagala tudi z raznimi substancami, ki pa so pomagale le trenutno. Razlog za to je tudi nepravilna terapija s strani strokovnjakov in tako posledično pričetek samozdravljenja, ki ga pa danes ne podpira.

»Nisem več jezna na okolico. Sem bila, danes jih pa na nek način razumem. Ne moreš vsem pomagati, nekaterim je skoraj nemogoče pomagati. Razumem tudi reakcije okolice. Sem pa na nek način še jezna na stroko,« odgovori na vprašanje, ali je jezna na avtoritete in okolico. 

Zdaj je Anja srečna, zadovoljna, zaljubljena ptujska umetnica. Za sabo je pustila tudi mizerne razvade, kot je kajenje. Sprememba njenega življenja se vidi v njeni umetnosti, zunanjem zgledu in celo tatujih, ki so danes pisani in prisrčni.

Starejše novice