Sobotno popoldne in večer smo preživeli v družbi mlade aktivistke Žive Bombek.
Ptujčanka Živa Bombek je že kot zelo mlada začutila, da je njeno poslanstvo reševanje dvoživk. Ko se je za to odločila, je bila stara šele 17 let, klic tega poslanstva pa opisuje kot »nekaj, kar enostavno moraš narediti in nimaš izbire.«
Ni še imela vozniškega izpita, je pa imela podporo staršev, ki sta jo spremljala in spodbujala.
Prostovoljno delo opravlja na Orešju
Za svoje delo si je izbrala območje na Orešju, za katerega je ocenila, da je črna točka in v času selitev vzame veliko življenj dvoživk.
Gre za območje mokrišč v bližini reke Drave, ta črna točka pa je dolga približno dva kilometra. Živa rešuje dvoživke na najbolj kritičnih 550-ih metrih, ki jih je razdelila v štiri odseke. Te popisuje sistematično, preostali del pa nesistematično.
V tem letu je do sobote imela že 36 terenskih dni, saj sezona selitev dvoživk traja približno od februarja do aprila, v teh dneh pa je popisala 815 rešenih dvoživk, pa še 180 povoženih, skupaj torej 995 dvoživk, je povedala.
Selitve dvoživk v tem času pojenjajo, nekaj smo jih le rešili
Pa smo se ji pri plemenitem prizadevanju vsaj za en dan pridružili. Migracija dvoživk na tej točki sicer počasi že pojenja, zato veliko kaosa na cesti v Orešju, v soboto nismo doživeli, smo pa rešili nekaj krasnih primerkov krastač.
Vsi prostovoljci smo bili opremljeni z opozorilnim zaščitnim brezrokavnikom, naglavno lučko in vedrom. Ker pa je deževalo, pa je bila obvezna oprema še pelerina in dežni škornji.
Selitev se začne ob sončnem zahodu, reševanje pa lahko traja tudi tri ure ali kdaj več. Živa se je pošalila, da so tudi štiri ure dežja že imeli.
Naša naloga prostovoljcev reševalcev je bila, da hodimo po cesti in opazujemo. Ko zagledamo dvoživko, v našem primeru krastačo, pa jo primemo, damo v vedro in odnesemo na drugo stran, malo dlje od bankine, da ne pride do povoza.
Najprej so se dvoživke množično selile proti mrtvicam, zdaj se nekatere že selijo nazaj proti gozdu. Ta selitev proti gozdu bo trajala vse do jeseni.
Število rešenih je odvisno od intenzitete prometa, od tega na katerem delu odseka jih prenašaš preko ceste, koliko je prostovoljcev, letos sta zraven Žive še dva, in koliko lahko sploh naredijo, saj je lahko v nekem trenutku dvoživk ogromno.
Živa je razložila, da so polne hormonov in zelo hitre ter da je včasih precej kaotično. Glede na številke preteklih let, pa je rešenih veliko več, kot prvo leto, ko je začela kot mlada entuziastična najstnica.
Evidenco selitev vodi za vseh deset let.
Kaj kaže evidenca desetih let?
Živa popiše vrsto dvoživke, spol, vreme na dan reševanja, približno starost dvoživke (mlada ali starejša) in na katerem od štirih odsekov jo najde.
Kar se tiče različnih vrst dvoživk so na tem območju našli navadno krastačo, rosnico, sekuljo, navadni pupek in zeleno rego.
Na odseku, ki ga popisujejo nesistematično, so pa zasledili še velikega pupka. Veliki pupek je uvrščen na Rdeč seznam ogroženih rastlinskih in živalskih vrst (V – ranljiva vrsta) in je v Sloveniji zavarovan z uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah. Prav tako je del omrežja NATURA 2000.
»Je bil pa že popisan tudi na teh 550 metrih, ki jih popisujemo sistematično in ja, celo lani,« je še dejala.
Možna rešitev bi bili podhodi
Zaveda se, da je v Sloveniji veliko teh črnih točk, kjer prihaja do povozov dvoživk in da ne more vseh rešiti, niti na Ptuju, da bi si pa vse te točke zaslužile podhode za dvoživke.
Za to se že nekaj let zavzema.
»Tega ne moremo početi za vedno, tako ne gre, nekaj bo potrebno ukreniti,« je ostra.
V primeru, da bi se podhodi naredili, pa bi morali še vedno na tem območju imeti ljudi, ki bi prva leta spremljali stanje na terenu in ugotavljali, če podhodi opravljajo svojo funkcijo, je razložila in omenila podoben projekt na območju Ljubljane.
»Dejstvo je, da dvoživke močno vplivajo tudi na nas in da vsi, ki to počnemo v bistvu rešujemo planet. Če dvoživk več ne bi bilo, bi to močno vplivalo na človeka.«
Ljudje se ne zavedajo pomena dvoživk
Dvoživke imajo pomembno vlogo v ekosistemu, saj pomagajo uravnavati populacije insektov in drugih manjših živali. S tem prispevajo k stabilnosti prehranjevalnih verig. Poleg tega so dvoživke občutljive na okoljske spremembe, kar pomeni, da so lahko kazalci zdravja okolja.
»Lani je domačinka rekla, da je po desetih letih zvečer ponovno slišala regice,« je dejala Živa, vesela, da jim je vsaj nekaj uspelo.
Niso pa vsi domačini tako navdušeni nad Živinim trudom, tudi grožnje je že prejela, pa kak avto včasih, kot da bi zanalašč še hitreje in bolj divje zapeljal mimo.
»To moje prostovoljno delo je super, ampak tudi stresno. Včasih je tudi meni težko to uskladiti s študijem, pa treniram še boks, ampak se zavedam, da moram to narediti, ker če gre populacija dvoživk, je to slabo za nas. Vseeno je v naravi vse povezano. Kakor hitro ni enega člena, to vpliva na vse.«
