Prihajajoči teden v Maribor prihaja Parada ponosa, na kateri bodo lezbijke, geji, transspolne in biseksualne osebe predstavile in poudarile svoj ponos.
Prvo Parado ponosa v Mariboru, ki se bo zgodila v soboto, 29. junija, organizira Mladinski kulturni center Maribor v sodelovanju z romunsko organizacijo Go Free v okviru mednarodnega projekta Združeni s ponosom v Mariboru.
Vse Parade ponosa imajo politični in aktivistični naboj, omogočajo vidnosti lezbijk, gejev, transspolnih in biseksualih oseb v javnem prostoru, obenem pa predstavljajo tudi borbo za pravice lezbične, gejevske, biseksualne in transseksualne skupnosti, še posebej v nestrpnih, homofobnih in transfobnih okoljih.
In zakaj v Mariboru potrebujemo Parado ponosa? Je Maribor res homofobno in transfobno mesto? Ne vemo. Ve pa naš sogovornik, gej iz Maribora, ki želi ostati anonimen.
Njegove besede se bodo zagotovo dotaknile vsakega, ki jih bo prebral.
Kdo ima dovolj poguma, da si nadene krono na glavo?
»Živimo v svetu, kjer je homoseksualnost iz leta v leto bolj sprejeta. Ob tem se vprašam, pa je res? Z informacijami iz ZDA, da je bilo v tem letu do zdaj ubitih devet temnopoltih transseksualk, da se še vedno dogajajo napadi na geje in lezbijke, da je ponekod homoseksualnost še vedno zakonsko prepovedana, je to dejstvo v resnici bolj vprašljivo.
Nihče razen osebe, ki se spopada s sprejemanjem svoje istospolne usmerjenosti, ne ve zares, kako težko je v resnici najprej sprejeti sebe in se potem izpostaviti še svetu. Je pa res, da je to tista resnična svoboda, ki jo začutiš po vseh teh letih skrivanja in zatiranja samega sebe. Ob tem so moje misli pri tistih, ki te svobode zaradi strahu nikoli ne izkusijo in pri prebivalcih držav, kjer je homoseksualnost še vedno lahko kaznovana s smrtjo. Pri tistih devetih temnopoltih transseksualkah, ki so želele biti samo to, kar so, in teh ni tako malo. In verjamem, da vsi ti ljudje potrebujejo en dan, da se počutijo ponosni nase. En dan, ko lahko z dvignjeno glavo zakorakajo po svojem mestu in dajo vedeti, da obstajajo in se imajo radi, tudi, če le z delčkom sebe. Zato je parada ponosa v takšnih državah nekaj najbolj pomembnega.
Potem pa primerjam svojo situacijo in situacijo vseh istospolno usmerjenih oseb v naši državi. V državi, kjer je (če seveda ne provociraš, ampak živiš kot normalna oseba, za kar se ravno na paradi ponosa najbolj borimo), največ kar se ti lahko zgodi, da te nekdo čudno pogleda ali pa te mogoče označi s tistimi klasičnimi: ‘peder’ ali ‘lezba’, v takšni državi ima parada ponosa nek drug pomen. Namreč enake stvari doživljajo ljudje močnejše postave, ki jih velikokrat prelahko nazivamo z ‘debeluhi’ in podobnimi vzdevki, ali pa nasploh vsaka oseba, ki je drugačna in je zaradi svoje drugačnosti tarča žaljivk. Zato je Parada ponosa v Sloveniji lahko priložnost za vse drugačne, da postanejo ponosni nase, na točno to, kar so.
In naj se potem na ta dan zberejo močnejši, suhi, visoki, nizki, drugačni, enaki, vsi ljudje nasploh in naj praznujejo sebe in to, da se sprejemajo. Pa naj to ne bo samo en dan, ampak vse dni v letu. Jaz namreč vsakodnevno z nasmeškom na obrazu in ponosom v srcu celemu svetu naznanjam, da sem Kraljica in moram reči, da živim absolutno fantastično življenje. In takšnega želim tudi vsem vam. Ko se v resnici sprejmeš in se imaš rad/a točno takšna/takšen, kot si, se ti odpre nov svet, poln priložnosti in življenja, kot si ga zaslužiš. Navsezadnje nam je vsem namenjeno, da postanemo Kraljice in Kralji svojih življenj. Vprašanje je le, kdo ima dovolj poguma, da si nadene krono na glavo.
Slovenija v resnici ponuja ogromno možnosti za uspeh vsem, ne glede na spolno usmerjenost. Hvaležen sem, da sem zaposlen v podjetju, kjer je mojemu direktorju in šefu jasno, da sem jaz Kraljica in da sem točno to, kar si želim biti. Verjamem, da so še vedno poklici, predvsem v javnem sektorju, kjer je to še vedno velik tabu, ampak tudi tam se situacija izboljšuje.
Res je, da mojemu sprejemanju samega sebe ogromno doprinaša tudi dejstvo, da je mene moja družina kljub začetnemu šoku zelo lepo sprejela in mi stojijo ob strani. Želim si, da bi vsaka oseba imela podporo svoje družine in prijateljev v takšnih situacijah, saj je za to potrebno ogromno poguma in ravno zato nekateri izberejo pot v samozanikanju namesto, da bi v resnici zaživeli to, kar v resnici so.«
