Par v Sloveniji išče parcelo, kjer bi pridelovala zelenjavo: Z veseljem oživiva zapuščeno kmetijo

Par iz južne Štajerske v Sloveniji išče staro kmetijo, ki bi jo obnovila in na njej začela »pravo življenje«.

»Sva Tobi in Viki in prihajava iz južne Štajerske. V zadnjih dveh letih sva že zgradila manjšo kmetijo, kjer sva pridelovala zelenjavo, vendar žal ne moreva ostati na njej in zdaj iščeva lastno parcelo v Sloveniji,« sta zapisala v objavi na družbenem omrežju Facebook.

Kot sta izdala v zapisu, iščeta samotno posest, v velikosti vsaj dveh hektarjev, s starimi stavbami, ki so lahko propadle: »Ne ustrašiva se trdega dela z rokami in z veseljem oživiva staro zapuščeno kmetijo.«

»Zelo bi bila vesela, da bi končno našla primerno parcelo in bi lahko spet začela svoje »pravo« življenje,« sta dodala. 

Zaenkrat govorita nemško in angleško. »Slovensko pa se šele začenjava učiti,« pravita. 

Mestno življenje sta zamenjala za podeželje

Na njunem Instagram profilu je mogoče prebrati vso zgodbo, kako ju je zaneslo v pridelovanje zelenjave in življenje na kmetiji. 

Kot sta zapisala, sta leta 2018 živela v središču Gradca v skupnih stanovanjih in mestnem vrvežu: »Počasi, a zanesljivo naju je potegnilo nazaj na podeželje. Majhen vrt z zelenjadnico je bila tedaj sanjska ideja.«

Čeprav praktično nista imela izkušenj s pridelavo zelenjave, sta si poiskala stanovanje na obrobju mesta z ogromnim vrtom: »Prvo leto nisva mogla pobrati niti enega paradižnika, ker jih je rjava gniloba vse pomorila, še preden so dozoreli. Solata je bila v glavnem polževa, krompir pa sva zakopala, a ga nikoli več nisva videla.«

A začetne izzive sta hitro premagala. 

Leta 2019 je Tobiju uspelo opraviti pripravništvo v okviru študija, v okviru katerega je spoznal koncept solidarnega kmetijstva (SOLAWI). 

»Za nas je bil to povsem nov pristop k kmetovanju na splošno,« sta zapisala: »Do takrat sva izraz »kmetijstvo« povezovala le z ogromnimi stroji in prašno kmetijsko zemljo. Ali še huje, živali, ki so v najslabših razmerah strpane v temne hleve.«

Pri solidarnostnem kmetijstvu je bilo povsem drugače: »Največji stroj je bil starodavni mini traktor, ki so ga redko uporabljali. Vsa dela na polju so bila opravljena z rokami. Kuhali smo skoraj izključno s tistim, kar so obrodila polja. Predvsem pa smo skupaj jedli, skupaj delali in skupaj živeli.«

Potem, ko sta spoznala, da je kmetijstvo lahko tudi drugačno, so se jima porodile sanje, da bi nekoč takšen projekt postavila tudi sama.

Zgradila sta majhno kmetijo in začela uresničevati svoje sanje: »Za eno sezono sva lahko začutila to delo, ta način življenja in dobila predstavo, ali je to sploh za naju. In zdaj lahko rečeva veliko bolj samozavestno kot prej: Ja.« 

Ker na kmetiji več ne moreta ostati, zdaj iščeta staro kmetijo v Sloveniji, kjer bi lahko nadaljevala uresničevati svoje sanje.