Kljub turobnemu maju - vsaj kar se vremena tiče - je končno napočil čas za martinčkanje na podeželju, ob dobri pijači in jedači. Nič drugače ni v Stanjevcih na Goričkem, kjer obratuje posestvo Mala Rosa.
Idiličen kotiček sredi Goričkega
Zakonca Alenka in Žarko Čede iz Ljubljane, sta slabo desetletje po selitvi na ''drugo stran Slovenije,'' ustvarila idiličen kotiček v katerem ponujata vse od turške kave iz ''džezve'', do sladic po babičinih receptih.
Na posestvu pridelujeta aronijo, sivko in nešteto ostalih rastlin, med katerimi so največji hit prav gotovo jedilne vrtnice. Poleg pridelave pa iz vrtnic, sivke in aronije izdelujeta še nešteto stvari, kot so likerji, sirupi, marmelade in čisto pravi Gorički Rose Gin.
Zaljubila sta se v Goričko
Vsega devet let je minilo, odkar je par našel svojo pot na skrajni severovzhod države. Dolgo sta si želela, da tretje obdobje svojega življenja preživita na podeželju, zato sta se odpravila na nešteto izletov po Sloveniji, iskat svoj idiličen kotiček. Po številnih razočaranjih je Žarko predlagal še obisk Prekmurja:
»Prečesala sva praktično celo Slovenijo, od Koroške do Krasa, a tam nekako nisva začutila pravega vzdušja. Soprog me je vprašal, če bi si ogledala še Prekmurje, kjer do takrat, priznam, še nisem bila. Prvi stik s Prekmurjem mi ni bil všeč, saj je prva ulica, s katero sem se spoznala bila Industrijska.
Nato sva obiskala še Goričko. Takoj ko sva se pripeljala v Krajinski park, sva se pogledala in v en glas povedala, da bo tu najin novi dom.«
Nekaj časa sta iskala pravo domačijo. Večinoma sta hodila v lokalne gostilne, kjer sta dobila najbolj točne in relevantne informacije. Ko sta prvič obiskala Stanjevce, se povzpela na grič, kjer stoji njuno bodoče posestvo, sta takoj vedela, da z iskanjem lahko zaključita.
Začelo se je s kmetovanjem
Alenka je že nekaj let ponosna kmetica. Začetki so bili težki, saj o panogi ni vedela praktično ničesar. Najprej je morala osvojiti osnovne veščine, pridobila jih je na biotehničnem centru v Naklem. Priznava, da se praksa velikokrat močno razlikuje od teorije, a ji vseeno nekako uspeva jadrati po neznanih vodah.
Ko se je v domači Ljubljani obračala na pomoč k raznim institucijam, so jo zavrnili, predvsem pri vprašanjih glede ustvarjanja dopolnilne dejavnosti.
»Nimamo vas časa učiti, preberite si zakone in predpise, so me vedno znova zavrnili.«
Vse potrebne informacije je naposled dobila v sosednjih Gornjih Petrovcih, kjer so ji na Kmetijsko gozdarski zbornici potrpežljivo in prijazno pojasnili vse, kar mora vedeti. Prej popolna začetnica, je samo zavoljo želje in preudarnosti prišla tako daleč, da danes kot edina v Sloveniji goji in prodaja jedilne vrtnice.
Koronavirus jima je omogočil, da ustvarita svoj raj
V prvem covid-19 zaprtju lani aprila, sta se zakonca odločila, da uredita skedenj na posestvu. Od prvega dne, vse do danes sta na posestvo stopila samo dva mojstra, električar in vodovodar. Vse ostalo delo sta Alenka in Žarko postorila sama:
»Moj mož ima zlate roke. Celoten senik, v katerega sedaj sprejemamo goste, je obnovil sam. Če operiraš z nekim običajnim budžetom, se takšnega projekta težko lotiš brez lastnega dela. Šest let je trajalo, da sva uredila popolnoma vse, kar sva si zadala na posestvu. Izpod žuljev pa je nastal prostor, v katerem gostje sedaj vsak vikend lahko uživajo ob pijači in sladici.«
»Hotela sem ustvariti kraj, kamor lahko tudi dve dami mojih let sami gresta na kavo«
Alenka je dolgo bila dejavna v turizmu, zato se je odločila tudi v novem okolju delati tisto kar zna najbolje. Opazila je, da na Goričkem ne obstaja ravno veliko krajev, kjer se lahko dve starejši dami usedeta na kavo in poklepetata. Začelo se je z obiski različnih organiziranih skupin turistov, ki so prihajali na degustacije ob čudovitem razgledu:
»Pri začetnem širjenju glasu o najinem posestvu ima najvidnejšo vlogo oddaja Ljudje in zemlja. Zanimivo se jim je zdelo, da sva dva ljubljanska zakonca prišla delat in kmetovat na drugo stran države.
Pandemija je preprečila obiske večjih skupin, zato sva se morala novi situaciji prilagoditi. Soprog je povedal, da imava sedaj zlati čas za ureditev senika. Lanski prvi julijski vikend sva začela z gostinsko dejavnostjo. Od prvega vikenda naprej se še ni zgodilo, da bi posestvo kak vikend samevalo.«
Alenka in Žarko nudita malo morje dobrot. Obiskovalce navdošujejo Alenkine pite, ki so sveže pripravljene vsak dan. Ko zmanjkajo, je treba počakati na naslednjo priložnost. Zakonca pa ponosno povesta, da se še nikoli ni zgodilo, da bi kakšna pita ostala. Vse kar na posestvu pridelata tudi postrežeta. Kupujeta le kavo, sladkor, limone in pivo.
Vesela sta vsakega gosta, posebej toplo pa jima je pri srcu, ko ju obiščejo domačini
V začetku sta predvidevala, da bodo domačijo obiskovali predvsem turisti, a sta si močno želela, da njun biser pridejo pogledat tudi domačini. Želja se jima je uresničila, saj je okoliško prebivalstvo njun projekt sprejelo z odprtimi rokami:
Na prvi dan odprtja sva samo debelo pogledala, ko so na kavo prišli čisto vsi sosedje.
Velikokrat se zgodi, da napolnita vse kapacitete posesti, takrat je Alenki predvsem neugodno, saj morajo nekateri gostje na pijačo ali čakati dlje, kot bi kjer drugje. Nenazadnje sta zakonca za vse sama. Kljub temu, pa to gostov ne bi smelo motiti, saj je celotno bistvo obiska posestva Mala Rosa v tem, da si gost vzame čas. Podobno kot na obisku pri babici: kava, sladica in prijeten pogovor.
Tako nerodno mi je bilo, ker nisem uspela vsega. Nekateri gostje so morali res dolgo čakati. Včasih enostavno nisem zmogla, priznava Alenka.
Za uspeh je ključno sodelovanje
Poleg lastnih izdelkov, se Alenka velikokrat poveže z ostalimi ponudniki v Prekmurju. Pravi, da ima predvsem Goričko izvrstne produkte, za katere se premalo sliši. Tako je nastalo sodelovanje s podjetjem Gjergjek, rodil pa se je vrtnični gin. Prav tako več ne kupuje običajnega piva, ampak na posestvu nudi izključno prekmursko pivo Pajdaš.
Ni naključje, da ob okušanju sladic pomislimo na otroške dni pri babici, saj so vsi recepti iz knjižic Alenkine in tudi Žarkove babice. Nenazadnje ponujata svoje dobrote na podeželju, kjer je edino domača kuhinja dovolj dobra. Poleg nostalgičnega ambienta nas mora v otroštvo po besedah Alenke v otroštvo popeljati tudi okusi, ki jih ponuja. Vseeno pa Alenka gre v korak s časom, saj imajo vsi proizvodi poleg tradicionalnega še moderni pridih.
Navdušena sta nad Prekmurci
Zakonca trdita, da nikjer v Sloveniji ni tako dobrih ljudi, kakor v Prekmurju. Vse od prvega dneva sta se počutila dobrodošla:
Prekmurci imate močno identiteto. Imate hrbtenico in svoj stav, a ste poleg tega izredno prijazni. Moj Žarko pomaha vsakomur, ko se kam peljeva. Vedno ko ga vprašam, če nekoga pozna, pove da ne. Kljub temu vedno vsakdo veselo pomaha nazaj. Prekmurci ste naju očarali.
Včasih imata zaradi gneče težave s parkirnimi prostori, tudi takrat vskočijo prijazni sosedje, ki z veseljem odstopijo svoja dvorišča ali travnike, da pomagajo ''prišlekoma'', ki se v Stanjevcih nikoli ne počutita, kot tujca.
Če delaš s strastjo, ni nič pretežko
Zakoncema Čede ne bi bilo potrebno vložiti toliko dela, da sta prišla do sem, kjer sta sedaj. Lahko bi uživala na podeželju, a sta se kljub temu odločila, da si zadata vedno nove izzive. Iz ničesar in brez predznanja sta ustvarila zgodbo o uspehu. Želita si tudi, da si mladi, ki morda oklevajo pri svojih projektih, zagrabijo priložnost:
Srčno delo se vidi, to opazijo tudi gostje. Svet stoji na pogumnih, velikokrat v začetku ne uspeš, a to so le bitke, ne vojna.
Starejše novice
