Letos je do danes na slovenskih cestah ugasnilo že 84 življenj. Za seboj so pustili užaloščene sorodnike, prijatelje, sodelavce. Danes se jih na Ptuju spominjamo.
To leto do danes na slovenskih cestah ugasnilo že 84 življenj. Za seboj so pustili užaloščene sorodnike, prijatelje, sodelavce. Danes se jih na Ptuju spominjamo.
V samostojni Sloveniji je doslej zaradi prometnih nesreč umrlo že čez 7700 oseb. Število umrlih na cestah se zmanjšuje, a kljub temu smo se letos poslovili že od 84 ljudi, ki jim je življenje ugasnilo na cesti.
Z bolečino izgube se nato spopadajo svojci, prijatelji, sodelavci, znanci - danes pa je dan, ki je posvečen vsem tistim, ki so umrli na poslednji vožnji, sprehodu - na cestah.
»Če bi ceste zmogle govoriti, bi s krhkim srcem tožile o srčni bolečini, joku, o nesreči, invalidnosti ali krutem koncu,« je nagovor čustvene proslave začela Zlatka Planinc.
Prireditev je tako opomin. Spominjajmo se, pomagajmo, ukrepajmo - to je slogan dneva, ko se spominjamo tistih, ki so življenje pustili na cesti in obenem sami sebe opomnimo o pravilih preden sedemo za volan.
Je življenje samoumevno? Koliko je vredno?
Slavnostna govorka je bila županja Ptuja Nuška Gajšek.
»Življenje je neprecenljivo. A tega se pogosto zavedamo šele takrat, ko ga več ni. Ko odide. Tiho in zavedno. Takrat mu umerimo vrednost. S tem ko ga pogrešamo. Pogrešamo pogled, nasmeh, poljub, objem. Pogrešamo že samo to, da je. Četudi bi nam v tistem trenutku šel blazno na živce in bi nas s svojo čudno lastnostjo jezil. A zdaj to ne bi bilo pomembno. Vse bi dali, da bi bil spet tu. Pa ga več ni, nikoli več ga ne bo,« je čustveno nagovorila prisotne županja.
Spregovorila je o minljivosti, hipni izgubi, nespametnih odločitvah, ki vodijo do bolečega slovesa.
»Razlog? Tako zelo bizaren. Tako zelo brezvezen. Tako zelo nepotreben. Zato toliko bolj boli, ker bi to lahko preprečili,« je nadaljevala.
»Za večino teh nesreč in nepotrebnih žrtev je kriva malomarnost, nespoštljivost in sebičnost. Ne hitrost, ampak noga, ki pritiska na gas, ne telefon, ampak oči, ki ga gledajo, ne sms-i, ampak roke, ki ga pišejo, ne alkohol, ampak usta, ki ga pijejo. Izbira je - obstaja, vsakič, vedno znova. Ko voziš, vozi. Ne piši sporočil, ne glej v telefon, ne hiti. Vse počaka. Ne pij kadar voziš in ne vozi, kadar piješ. Nihče nima pravice vzeti življenja nekomu drugemu in uničiti življenja tistim, ki ostajajo za njim,« je dejala.
Na cesti izgubiti očeta ...
S cmokom v grlu pa je spregovorila tudi Kaja Kobal, del Zavoda Varna pot, kjer dela kot projekti vodja. Spomni se svojih najstniških dni, preživljanja poletnih počitnic, ki jih je prekinil klic, ki ji je spremenil življenje.
Očeta več ni.
»Takrat je moja mami ostala brez moža, jaz in moja dva brata pa brez očeta,« je spregovorila s solzami v očeh. »Od takrat nismo več isti. To je bil trenutek, zaradi katerega smo se, na srečo, toliko bolj povezali, to je bil trenutek, ko sem spoznala, kaj je bistvo življenja. In to je trenutek, ki me je zaznamoval za vedno,« je spregovorila v čustvenem nagovoru.
Dogodek jo je vodil do dela, ki ga opravlja danes. Želi pomagati, ozaveščati, iz tragične zgodbe potegniti nekaj pozitivnega.
Ptuj kot primer dobre prakse
Na prireditvi je spregovoril tudi Robert Štaba, pobudnik, ustanovitelj in predsednik Zavoda Varna pot. Tudi njegova zgodba se prisotnih dotakne. Skoraj je izgubil hči, ko je to povozil voznik.
Preživela je, iz skoraj tragičnega dogodka pa se je razvila ideja - zavod, ki ozavešča o varnosti na cestah.
Štaba je dejal, da je Slovenija celo med petimi najvišje uvrščenimi državami po varnosti otrok. Obenem se je zahvalil tudi svetu za preventivo in vzgojo v prometu na Ptuju in tistim, ki skrbijo za prometno varnost v občini.
»Ste vzor Sloveniji, ste primer dobre prakse v Evropi,« je dejal in dodal, da je Ptuj primer, kako se stvari streže v Sloveniji.
