Po podatkih mreže Brezdomni do ključa pa je brezdomcev v Sloveniji nekaj več kot 4000, v Mariboru okrog 500. To je zgodba Mihija.
»Sem brezdomec že 20 let pa še več. Po mojem bom tak tudi umrl, me bo nesla zima ... Pljučnica... al pa oni KOPB. Vesel sem, kadar je zima mila, pa da dobim prostor v zavetišču in da mi cankne kdaj kakšen evro v roko ali v kapo. Kakšen revež sem, če zdaj razmišljam.
Samo veš, bil sem kar gospod. Sem bil delavec, sem znal popraviti vso veliko mašinerijo, od bagerov, pa vrtalnikov, pa radijev. Sem delal za veliko gradbeno podjetje. So mi dali večjo plačo, no, malo več takratnih tolarjev.
Nisem pa bil zavarovan pa nismo nikoli meli na pogodbo. In potem so začeli odpuscati, jaz sem bil v tretji skupini. Ajde, Mihi - idi, po tolkem času. Delovodja mi je še za špricer dal za na tazadnji dan. Takrat smo vedno šli po šihtu na špricer. Taka je bila navada.
Žena ni delala, je vedno skrbela za najine štiri otroke. Ko sem nehal delati, sta dva sinova ravno hotela iti študirat, eden za mizarja pa eden čez eno leto za kuharja. Pa nismo za obe vozovnici pa vse stroške meli in smo se najprej v garsonjero selili.
Starejši je šel za mizarja, pa se je tisto poletje po prvem letniku ponesrečil. Je šel prvič s prijatelji na morje, veš. So šli fantje dol v Savudrijo, pa se je šleper zaletel v njih, sta dva umrla, eden pa je bil dolgo v komi. Štefko je bil kot jaz, res deloven.
Potem sem se na špricer navadil. Štefko je bil moje izročilo, ali kako se reče. Marica me je potem zapustila, si je našla delo čistilke in je šla na vas živet. Se nisva nikoli čist ločila, ni bilo denarja za odvetnike. Sem potem enkrat izvedel, da pri novem gospodu živi. Na kmetiji, veš. Si je vedno želela imeti zemljo.
Tamlajši Rok je po nesreči slabo končal šolo, je z menoj posedal po gostilni. Sva pila špricerje, potem pa se je enkrat vrgel pod vlak. Kar tako, veš. Obe tamali punci pa sta šli k Marici. Nisem nikogar videl že več kot 20 let. No, od leta 1994. 1996 pa sem moral iz stanovanja. Saj včasih sem še komu kaj popravil, samo so mi raje dali flašo kot pa evre. Eto, pa sva jaz pa špricerček na ul'ci.
Denar dam za cigarete in vino. Malo mi je pol bolj lahko, pa želodec tako ni več navajen, da je. Ni tako zelo zajebano, pa dan prej mine. Najboljši so kaki dnevi, tam okrog božiča. Dajo ljudje tudi po dva evra. Pa zadnjič mi je ena gospa dala eno celo čokolado, ne kar neko. Ampak ono, s celimi lešniki veš, Milka! Glej, imam še vedno ovitek. Je bila dobra.
Kaj pa sanjam? Marici bi se rad opravičil, pa noče govoriti z menoj. Pa hčere bi rad videl, veš. Zdaj sta že veliki, mam baje že vnučke. Veš, ne vem, kje sem zaje**al. Tam v Jugi, tam smo vsi zaupali. Samo veš, ta veliki so si dovolj nakradli, mi ta mali, pa sedaj od zaupanja ne moremo živet.«
V Humanitarčku, društvu za promocijo humanitarne dejavnosti, dodajajo ...
To je Mihi. Tisti Mihi, ki mu pravite klošar, smrdljivec, capin, alkoholik ... Tisti Mihi, ki bo s sklonjeno glavo rekel: »Ja, pa saj sem vse to ...« Tisti Mihi, ki je hitel razlagati, da je dobil ta pravo Milko, ne da bi vedel, da mi je nekaj dni prej 'prijazna gospa' že opisala iskrenje njegovih oči ... Tisti Mihi, ki mi že nekaj let zbira jesenske liste v preproste šopke, ker sem enkrat rekla, da jih imam res rada ... Tisti Mihi, ki je vprašal: »A pomagam kaj za dan brezdomcev, če mi bo'te že gratis golaž dal.« Tisti Mihi, ki ne sanja več.
Tako imenovana evropska klasifikacija brezdomstva obsega štiri temeljne kategorije brezdomstva, ki so biti brez strehe, biti brez stanovanja, bivati v negotovih pogojih in bivati v neprimernih pogojih.
Prvi dve kategoriji predstavljata odkrito ali vidno, »cestno« brezdomstvo, drugi dve kategoriji pa skrito ali manj vidno brezdomstvo.
Finska svetla izjema Evrope
Po podatkih FEANTSA je v svetu več kot sto milijonov brezdomcev. V Avstriji je brezdomnih 0,17 odstotka ljudi, na Hrvaškem 0,04 odstotka, v Nemčiji 0,42 odstotka, V Italiji 0,08 odstotka, V Rusiji kar 3,5 odstotka.
Med mesti z največjim številom brezdomcev v svetu je na prvem mestu filipinska Manilla s 70.000 brezdomci. Na drugem mestu je New York, kjer na ulici živi 60.352 ljudi, od tega je 25.640 otrok, mlajših od 16 let.
Problem brezdomstva raste po vsem svetu, zaradi begunske krize v zadnjih dveh letih predvsem v Evropi, s svetlo izjemo Finske, kjer jim je uspelo število brezdomcev celo nekoliko znižati. V Londonu se je število brezdomcev povečalo za 50 odstotkov glede na leto 2010, v Kopenhagnu za 75 odstotkov glede na leto 2009. V Atenah pa je kar vsak 70. prebivalec brez strehe nad glavo.
Med sosednjimi državami velja omeniti še Budimpešto, ki je na svetovni lestvici rangirana na 9. mesto. Na ulici živi več kot 16.780 brezdomcev.
Lani so brezdomci dobili pravico do bančnega računa, vendar pravih odzivov še ni
Na državni ravni je bila v Sloveniji leta 2011 sprejeta Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013-2020, ki predvideva Mrežo programov za brezdomce. Zanjo država vsako leto namenja več sredstev. Medtem ko je šlo v letu 2014 v ta namen nekaj več kot 900.000 evrov, je letos po navedbah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti predvidenih že skoraj 1,2 milijona evrov.
Med drugim se v Sloveniji ob sofinanciranju omenjenega ministrstva izvajajo programi dvanajstih zavetišč in en nastanitveni program, ki imajo skupaj 269 nastanitvenih mest. Do konca leta 2020 se v državi načrtuje 18 zavetišč s skupno 350 mesti in 20 dnevnih centrov s programi preventivnega in svetovalnega dela. Lani so brezdomci dobili pravico do bančnega računa, vendar pravih odzivov še ni.
Že pred leti je podpredsednica mreže Brezdomni do ključa Suzi Kvas dejala, da upa, »da to ne bo to nova etiketa, stigma za ciljno populacijo, kot je na primer stalni naslov na centru za socialno delo. Vsakega človeka je treba obravnavati dostojanstveno, ne glede na njegovo stanje, brez kakršnih koli etiket«.
Osem odstotkov brezdomcev za preživetje prisiljenih beračiti
V društvu Humanitarček so izvedli terensko raziskavo med 200 brezdomci po vsej Sloveniji, ki je pokazal, da so brezdomci povprečno stari 42 let, ženske 39 let. Na leto povprečno dobesedno na ulici preživijo moški brezdomci kar 131 dni, ženske 17 dni. Na ulico so ženske večinoma privedla nezadostna finančna sredstva, pomanjkanje dela in nasilje v družini, moške pa prepovedane substance in nezadostna finančna sredstva.
Pri ženskah je težava predvsem prikrito brezdomstvo, saj poskušajo svoje bivanjske težave reševati s seljenjem med partnerji. Predsednica društva Humanitarček Ninna Kozorog pravi: »Včasih samo napačen splet okoliščin, oziroma ena napačna odločitev, privede do zdrsa na družbeno dno. In kot vedno poudarjamo, v sodobni družbi ni lahko pasti, težko se je nato pobrati. Pravzaprav je skorajda nemogoče 'prilesti' nazaj v ustaljeno družbeno ureditev, ki je bistveno več kot samo 'streha nad glavo'.«
Osem odstotkov brezdomcev je za preživetje prisiljenih beračiti. Večinoma povedo, da denar porabijo za priboljške, cigarete, ženske predvsem za »ženske stvari« oziroma dodatki za osebno higieno. Med anketiranimi so bili med moškimi najpogostejši poklici pomočnik kuharja, delavec, gradbinec, elektromonter in samostojni podjetnik. Med ženskami gospodinja, slaščičarka, pomočnica kuharice.
Ob dnevu se vsako leto pridruži večje število nevladnih organizacij, na Štajerskem pa sta v ospredju predvsem društvo Humanitarček, ki poskuša razbijati predsodke ter z majhnimi koraki omogočiti premik v družbi, ki v veliki večini še vedno verjame, da je brezdomstvo skorajda izbira. Druga organizacija pa je mreža Brezdomni do ključa iz Jarenine, ki povezuje vse nevladne organizacije, ki se pri svojem delu srečujejo z brezdomci.
Starejše novice
