Trnova pot Pekarne Blanka, družinska zgodba za domačim kruhom: Pekarna je pač moje življenje

Pekarska zgodba Blanke Arnečič sega v leto 1993. Družina pravi, da jim je peka pač v krvi. Od dedka in babice, pa Blanke, zdaj pa sina Darjana in njegove žene Samante - z valjarjem v roki so rasli.

Tako se pošali Blanka, ki se z nasmeškom spomni na majhnega Darjana, zdaj že prekaljenega peka, direktorja, ki je rad poprijel za valjar, ki je bil takrat še prevelik za otroške ročice. 

»Vedno je govoril, da bo pek,« nam nasmejano zaupa Blanka. 

Kruh iz krušne peči

Čeprav lahko danes pod Blankino blagovno znamko kupite piškote, pravo haloško gibanico, več vrst kruha, tudi iz čisto prave krušne peči, pa si je ime ustvarila ravno s slednjim - kruhom pečenim tako, kot so ga pekli nekoč, v krušni peči.

Temu se ne odpovejo še danes in s ponosom pokažejo velike krušne peči, ki se jih morajo njihovi peki naučiti uporabljati. To ni preprost postopek, vendar je to pika na i, ki naredi Blankin kruh poseben. 

Začetki so bili skromni, pot je bila trnova, vendar se peki nikoli niso odpovedali, tudi ko je postalo najtežje, je družina ostala zvesta starim recepturam, starim načinom priprave. Skozi leta je prišlo tudi do modernizacije, nabave strojev, a recepti, na katerih je zrastla zgodba, se niso spremenili - takšno haloško gibanico je pekla že Blankina mama. 

Slatina pri Cirkulanah je majhen haloški kraj. Od tod izvira Blanka Arnečič, tukaj se je začela razvijati zgodba o Blankinem domačem kruhu iz krušne peči. Najprej je pekla v domači peči, le za sosede, sovaščane, haloško gibanico pa za posebne priložnosti. 

Želja po Blankinem kruhu je rasla, kmalu se je preselila v večjo kuhinjo, v sosednjo hišo, ki je čez nekaj let postala Blankin nov dom.

Zdaj proizvodnja vseh dobrot stoji čez cesto, v drugem kraju, Malem Okiču. Le nekaj metrov stran od hiše v Slatini, v šali povejo, da so se s pekarno preselili na Okič.

Haloška gibanica, hlebci, nato še piškoti 

Zgodba se je začela z gibanico, hlebčki kruha iz krušne peči, nadaljevali so s piškoti. Leta 2009 je Darjan, Blankin sin, začel z razvojem receptov še za sladke razvade. 

Na hribu v Malem Okiču smo pokukali v pekarno. Ob sprehodu skozi pekarno je moč opaziti tri čisto prave krušne peči. Znotraj so nadevana drva, postopek je nekaj, kar se morajo njihovi peki pač naučiti, a temu načinu peke se ne bodo odpovedali. 

Najprej nas Darjan popelje skozi prostor, kjer sprejemajo surovine, sledi prostor obdelave testa - nekoč je Blanka mesila še ročno, danes pa je proizvodnja že obdana z mnogimi stroji in napravami. Hlebčki romajo v peharje, tam vzhajajo, pot pa nas vodi do krušne peči. 

Največja proizvodnja kruha v Sloveniji, ki še uporablja peči na drva

Pekarna Blanka je največja proizvodnja kruha v Sloveniji, ki še uporablja peči na drva. V eno peč gre celo 90 malih hlebčkov. Trenutno imajo za veleprodajo iz krušne peči Blankin rženi mešani kruh, ki ga že trideset let pečejo po isti recepturi, za svoje prodajalne pa spečejo tudi druge kruhe.

»Vztrajamo na kakovosti, izbiramo sestavine, ki so res najboljše, moka je od lokalnega mlina, surovine iščemo čim bolj lokalne,« doda Samanta. 

Iz krušne peči sveže pečeni kruhki romajo v pakirnico na ohlajanje, kjer jih spakirajo, nato romajo v trgovine in pekarne. Po izdelke tako ne rabite med haloške griče, ampak se lahko odpeljete do Ptuja v pekarno Presta, Vidma v pekarno Presta Premium, njihove pekovske izdelke pa prodajajo tudi v Jagrih, Intersparih, marketu Špic v Markovcih, trgovinah Perutnine Ptuj, trgovinah Kea, trgovini Žerak in mnogih drugih lokalnih trgovinah in mesnicah. 

Kmalu, že v času pusta, pa boste na Ptuju in po Sloveniji lahko opazili avtomobil Pekarne Blanka. Iz avtomobila bo, seveda, slastno dišalo in tako boste lahko slastne dobrote in kruh iz krušne peči kupili tudi na licu mesta. 

Kljub nenehni širitvi je podjetje še zmeraj družinsko, domače. Samanta se uri v znanju iz marketinga, trenutno obiskuje fakulteto, kjer pridobiva nova znanja iz prodaje.

Z Darjanom sicer nista odraščala daleč narazen, oba Haložana, a sta se srečala v Mariboru, v srednji šoli. Na avtobus sta vsak dan čakala na isti postaji, tudi izstopila sta na isti postaji. Iskrica je preskočila in danes je Samanta nepogrešljiv del domačega posla. 

Leta 2020 so kljub pandemiji na trg postavili blagovno znamko Slaščičarna Samanta, kjer proizvajajo izključno butične produkte, kot so torte, piškote, peciva. Vse blagovne znamke družinskega podjetja pa sedaj povezuje naziv podjetja Darness Group, ki je izpeljanka imen družinskih članov.

Ko te izberejo ljudje, to je največja nagrada

Pekarna Blanka je bila izbrana za naj pekarno na Ptuju in v okolici po izboru bralcev Ptujinfo. 

»Največji kriterij je to, da so stranke, naši kupci, zadovoljni,« se je odzval Darjan. 

Ponosen je, da se je recept za haloško gibanico prenesel že od Lojza in Pepike, očeta in mame Blanke, pa do Blanke, do Darjana in Samante. Tako pravo gibanico zdaj ponujajo širom Slovenije. 

Kdo je Blanka? 

Čeprav zdaj posel vodita Samanta, ki se ukvarja predvsem s peko tort in sladkega, in Darjan, pa je blagovna znamka nastala izpod pridnih rok mame.

Od peke za sosede in sovaščane pa do priznane znamke je preteklo trideset let, mnogo je bilo padcev, a več je bilo vzponov. Njihovo pot pa je zaznamovala tudi izguba. 

In kako se je vse začelo? »Z veliko volje, z veliko trme, pa z veliko željo,« je jasna Blanka. 

Pred svojim pekarskim poslom je bila zaposlena, starša sta kmetovala, z možem sta začela graditi. Takrat je dobila ponudbo za peko kruha. Blankin kruh so poznali že od prej, z razstav za Dobrote slovenskih kmetij. Tako so si njen kruh kmalu zaželeli še za nakup.

Od službe se je s težkim srcem poslovila, a se je novega posla lotila z vnemo. Malo strahu je bilo prisotnega, a roke so pridno mesile, kruh pa so ljudje radi kupili. 

Pomagal ji je tudi mož. Le štiri leta v njuno skupno pekarsko zgodbo pa je prišlo do tragedije. Po tragični nesreči je Blanka izgubila oporo - leta 1998 je, s cmokom v grlu pove, njen mož izgubil življenje. 

»Hiša nedograjena, ni bilo denarja, en starš je imel kmečko penzijo, življenje je pa moglo iti,« pripoveduje Blanka. 

Nosila je težo svojega pekarskega posla, s štiriletnim Darjanom sta ostala sama, skrbela je tudi za kmetijo in postarana starša. A v službo se ni vrnila - strast jo je gnala naprej. Na pomoč pa so ji priskočili tudi v takratni občini Gorišnica, cirkulanske še ni bilo. 

Pove, da so najbrž v njej videli potencial, morda so verjeli, da ji lahko uspe, pa so se odločili, da ji pošljejo pomoč, nekoga, ki bo poskrbel tudi za kakšna fizična dela, za vsaj nekaj mesecev. Še danes jim je neizmerno hvaležna, poudari, a pomoči ni sprejela. 

Kljub temu pa je pomoč potrkala na vrata. Z občinskim možem, kot pove Blanka, se je na vratih pojavil Miran, Blankin partner in očetovska figura Darjanu - to Darjan večkrat poudari.

Miran je pri Blanki začel z delom, kmalu se je razvila simpatija, ki je prerasla v ljubezen. Tudi on je del družinskega posla, Blanka pa pove, da je nudil oporo, ko jo je najbolj potrebovala. 

»In tako je zrastla ljubezen. Tako je iz prijateljstva zrastlo v ljubezen in traja še danes, že 25 let,« se nasmehne. 

Skupaj sta začela prodajati tudi na mariborskem bolšjem sejmu, začela se je prodaja po mesarijah, pa trgovinah, zdaj se lahko pohvalijo s prodajo tudi v verigah širom Slovenije. Z veseljem povejo, da jim je uspelo skupaj, da je to še zmeraj družinski posel. 

»Pekarna je pač moje življenje,« z nasmeškom doda Blanka, ko pripoveduje, da še vedno rada priskoči na pomoč, tudi za fizična dela.