Podjetje UnderPearl iz Hajdine pri Ptuju izdeluje varne bivalne enote, ki služijo vsakodnevni rabi in se v izrednih razmerah spremenijo v zaklonišča.
V Sloveniji so se zaradi vse bolj negotove varnostne slike začela pojavljati razmišljanja o domačih zakloniščih. V podjetju UnderPearl s Hajdine pri Ptuju so zaznali večje zanimanje za zasebne varne bivalne enote, ki so namenjene vsakodnevni rabi, v izrednih razmerah pa se lahko spremenijo v zaklonišča.
Preverili smo, kdo se zanje odloča, kaj ljudje pri nas sploh razumejo kot zaklonišče in ali gre pri tem za dejansko varnostno pripravo ali predvsem za odziv na strah.
Kako je videti sodobno zaklonišče?
V sodobno zaklonišče vstopimo skozi masivna vrata in majhen predprostor, namenjen spuščanju v enoto s pomočjo dvigala ali stopnic.
Še ena masivna vrata nato vodijo v bivalni prostor, grajen iz materialov, ki varujejo pred številnimi nevarnostmi.
Jure Mlakar, vodja marketinga, je povedal: »Jeklena konstrukcija, obdana z jeklenimi ploščami, in seveda znotraj enote ojačana s protibalističnimi svinci, skratka materiali, ki nas ščitijo pred dejanskimi udari, nevarnostmi.«
Poleg zaščite pred eksplozijami, droni, jedrsko radiacijo ali kemičnimi strupi je ključna obljuba takšne enote avtonomija. Tudi če bi bile razmere zunaj nevarne, bi sistem sam zaznal tveganje in poskrbel, da je zrak v notranjosti varen.
Cene se gibljejo tudi do milijon in pol evrov
Stanko Miklič, vodja logistike, je pojasnil: »Senzorika nam omogoča normalno prezračevanje, v nekih izrednih razmerah avtomatika zazna, da je zrak onesnažen in določene ventile prezračevanja vklopi, tako da mi lahko v enoti bivamo varno in neodvisno od zunanjih virov.«
Cene takšnih zaklonišč se gibljejo od slabih 60 tisoč evrov do milijona in pol. V Sloveniji večjega strahu, da bi ljudje množično posegali po takih rešitvah, za zdaj niso opazili, zanimanje pa je večje v Skandinaviji in onkraj Atlantika.
Ker gre za visoko investicijo, so enote zasnovali tako, da jih je mogoče uporabljati tudi v vsakdanjem življenju.
»Našim kupcem smo želeli pokazati novo bivalno površino, ki se lahko v času krize ali varnostno spremenjenih razmer spremeni v popolnoma varno zaklonišče,« je dejal Mlakar.
Kot dodaten bivalni prostor
Po njihovih izkušnjah se kupci zanje odločajo predvsem v okviru novogradenj, kjer je mogoče enoto že v fazi načrtovanja vključiti v hišo kot dodaten bivalni prostor.
Mlakar je pojasnil: »V primeru novogradenj se to lahko vgradi že v sami podhiši, se potem z dvigalom spustite v denimo kuhinji v ta dodaten prostor, ki lahko služi kot man cave, ali kot studio, ali kot nek prostor za zabave, v primeru krize pa potem prevzame funkcijo zaklonišča.«
Po letu 1991 so podkletene hiše v Sloveniji postale redkost, kar pomeni, da večina Slovencev doma nima nobenega pravega zaklonišča. Prav zato so v hajdinskem podjetju rešitev videli tudi zunaj obstoječih stavb, kot dodatni, večnamenski prostor na parceli.
»V starih zgradbah, ki pa niso podkletene, pa nekje na parceli skopat luknjo ali zunaj zgraditi in zasuti z zemljo,« je še povedal Mlakar.
Takšna zaklonišča so lahko tudi do sedem metrov pod zemljo, kjer bi bili uporabniki lahko tudi dva tedna povsem avtonomni ter hermetično ločeni od zunanjega sveta, tudi če bi na površju ostale le še ruševine.
