Koliko informacij lahko svojci pričakujejo, ko se bliža konec življenja njihovega najbližjega? Prav to vprašanje je odprla pretresljiva izpoved vdove, ki meni, da ji ni bilo omogočeno dostojno slovo od soproga.
Na družbenem omrežju Facebook je zaokrožila pretresljiva izpoved ženske, ki opisuje povsem različni izkušnji poslavljanja od svojih mož na Onkološkem inštitutu Ljubljana.
Medtem ko ji je bilo leta 2001 omogočeno, da je bila ob prvem možu do njegovega zadnjega diha, trdi, da je njen drugi mož decembra lani umrl sam, saj je nihče ni pravočasno obvestil, da se njegovo stanje hitro slabša.
Avtorica zapisa opisuje, da je njen prvi mož leta 2001 umiral na oddelku ORL Onkološkega inštituta Ljubljana. Takrat so ji po njenih besedah zdravstveni delavci povedali, da se bliža konec, in ji dovolili, da ostane ob njem do zadnjega trenutka.
»Še danes sem hvaležna za to, da sem bila lahko ob njem v zadnjih trenutkih, mu govorila in ga držala za roko,« je zapisala.
Klica ni bilo
Povsem drugačno izkušnjo je doživela decembra 2025, ko je na Onkološkem inštitutu umiral njen drugi mož.
Kot piše, tistega dne zaradi okoliščin ni mogla priti v Ljubljano, zato je poklicala na oddelek. Povedali naj bi ji, da jo bo zdravnica poklicala nazaj, vendar se to po njenih navedbah ni zgodilo.
Naslednje jutro jo je poklical eden od zdravnikov in ji sporočil, da je mož ponoči umrl.
V zapisu se sprašuje, zakaj je kot žena ostala brez informacije, da je konec tako blizu, in zakaj ji ni bilo omogočeno, da bi bila ob njem.
S tem se težko sooča
Najbolj jo boli misel, da je mož zadnje trenutke preživel brez nje. »Samo mene je imel, pa še mene niso poklicali, da bi bila ob njem. Umrl je sam samcat,« je zapisala.
Dodaja, da je ne boli le izguba, ampak tudi občutek, da so zdravstveni delavci smrt obravnavali kot rutino, medtem ko je zanjo pomenila nepopravljivo izgubo.
»Ni dneva, skoraj ni ure, da ne pomislim nanj in se ne vprašam, zakaj je moral biti ob času slovesa sam.«
Objavo je zaključila z mislijo, da si vsak človek zasluži, da ima ob odhodu nekoga ob sebi.
Za pojasnila smo se obrnili na Onkološki inštitut Ljubljana. Med drugim nas zanima, kakšen je njihov protokol obveščanja svojcev, ko je bolnik v terminalni fazi bolezni, ali si prizadevajo omogočiti prisotnost najbližjih v zadnjih trenutkih življenja ter kako poteka komunikacija z družino v takšnih primerih.
Prosili smo jih tudi za komentar navedb iz javno objavljene izpovedi, pa tudi, ali prejemajo podobne pritožbe svojcev in ali so v zadnjih letih kakor koli spreminjali protokole obveščanja družin umirajočih bolnikov.
Njihove odgovore bomo objavili takoj, ko jih prejmemo.
