Avtor uspešnice o dihanju: Žvečenje je uporabno, a najpomembneje je, da se zavemo pomembnosti pravega dihanja

Astma, avtoimunske bolezni, spalna apneja (tisti neprijetni občutek, ko se ponoči zbudimo, ker se nam zdi, da smo ostali brez kisika), smrčanje, anksioznost, bronhitis in mnoge druge težave, ki pestijo polovico človeštva izhajajo iz nepravilnega dihanja.

Tudi če se pravilno prehranjujete in ukvarjate s športom, to ne bo imelo veliko učinka, če to ne počnete ob pravilnem dihanju.

Do te ugotovitve je po letih raziskav prišel ameriški razsikovalni novinar James Nestor, katerega nepričakovana knjižna uspešnica lanskega leta, je izšla tudi v slovenščini pod naslovom Dihaj – Nova znanost izgubljene umetnosti (Breath: The New Science of a Lost Art).

Ameriški raziskovalni novinar se je potopil globoko v dihanje in s knjigo razburkal domišljijo sveta. Je nekaj tako enostavnega kot pravilno dihanje res tako ključno za naše vsakdanje počutje? Zakaj se tega bolj ne zavedamo? Je človeško telo res skoraj popolni stroj, ki ga napačno upravljamo?

»Nekatere trditve so se zdele nore, tega se zavedam,« pravi in dodaja, da »informacije v knjigi prihajajo od znanstvenikov, zdravnikov in najvšjih avotritet s podoročja pravilnega dihanja«.

Žvečilni gumi in pravilno dihanje

K pisanju ga je spodbudila udeležba na dihalnih vajah, ki so mu občutno izboljšale dolgoletne težave z bronhitisom. Lahko dihanje res tako močno vpliva na vsakodnevno počutje?

Podal se je na dolgo raziskovalno pot, prebiral starodavne knjige, raziskoval človeško fizionomijo skozi stoletja, se pogovarjal z zdravniki in razsikovalci in med drugim ugotovil, da že žvečenje »trdega« žvečilnega gumija pol ure na dan lahko pomaga pri boljšem pretoku kisika v naša pljuča.

Amazon je Dihaj uvrstil v izbor najboljših znanstvenih knjig leta 2020, New York Times jo je uvrstil na seznam bestsellerjev, kjer je med najbolj prodajanimi knjižnimi naslovi vztrajala 18 tednov, prevedli so jo v trideset jezikov, seznam priznanj in nadvse pozitivnih kritk je dolg.

Pred tem je spisal dve knjigi o potapljanju na dih, ki sta bili stopnici do tematike, ki jo raziskuje v Dihaj. Kot pravi ena od mnogih pozitivnih kritik, gre za »razkrivajoča knjigo, ki bo za vedno spremenila vaše razmišljanje o vašem telesu in umu«.

Bili smo na predstavitvi knjige in naslednji dan smo se z avtorjem vsedli ob čaju za debato o tej vsakodnevni, a pozabljeni umetnosti - kako pravilno dihati, da ostanemo zdravi.

Kaj ste imeli danes za kosilo?

»Brstični ohrot, cvetačo, humus, malček pesta in kos kruha.«

Zanima me ali ste jedli nekaj, kar je treba res žvečiti.

»Oh, danes niti ne. (smeh) Sem pa pol ure žvečil žvečilni gumi.«

A prav tiste žvečilne gume iz Turčije, ki jih omenjate v knjigi? Ko sem vtipkal vaše ime in besedo žvečilni gumi, mi je Google že ponujal nakup točno te znamke.

»A vam je res? Ja, s seboj sem jih prinesel tudi tokrat, imenujejo se Falim. Kmalu mi bo pošla zaloga, a novembra grem v Turčijo in jo bom obnovil.

Ljudje so odkrili druge znamke, ki so enako 'trde' kot ta. Včasih slišim, da moraš žvečiti ali samo meso ali samo surovo zelenjavo. Ni idealnega živila, vsa so okej, če vam pomagajo, da si utrudite dlesni.«

Bi mogoče žvečilni gumi v štartu svetovali ljudem, ki želijo začeti kvalitetneje dihati, saj je verjetno lažje žvečiti, kot imeti ves čas razmišljati, kako dihati skozi nos, če tega niso vajeni?

»Žvečenje je uporabno, a najpomembneje je, da se zavemo pomembnosti pravega dihanja. Ko se tega zavemo, ugotovimo kako slabo zares dihamo. Tu se začne.

Kako dihamo ima ogromen vpliv na naše življenje, ne samo na vsakodnevno zdravje, temveč  tudi na dolžino življenja. Ljudje mislijo, da dobimo vso energijo iz hrane, in ja, glukoza je pomembna, a tudi kisik je. Zadržite dih za štiri minute in videli boste, kaj se vam bo zgodilo.«

Dihaj je zanimiva knjiga, tudi v smislu, da z drugalnega zornega kota govori o stvareh, ki jih čisto vsi počnemo, a se tega ne zavedamo. Kaj vas je spodbudilo, da ste se tematike lotili tako resno, da je na koncu nastala knjiga?

»Saj veste, kako je, ko ste po naravi radovedni in hkrati novinar. Vsi želimo odgovore na vprašanja, ki nas prevevajo. Sprva se mi je zdelo, da to ne bo niti material za članek, vsekakor pa ne za knjigo. Imel sem nenavadno izkušnjo in nanjo sem celo pozabil.

Spomnil sem se je šele, ko me je urednik posla v Grčijo, da bi napisal članek o potapljačih na vdih. Presunilo me je kako fiziološko različni so ti ljudje bili: eni visoki, drugi manjše rasti, eni suhi, drugi atletske postave, tretji z nekaj kilogrami preveč in tako naprej, vsi pa so imeli izrazito širok prsni koš. In niso bili rojeni takšni. Takšni so postali zaradi svojega početja, pljučna kapaciteta se jim je povečala zaradi dihalnih vaj.

Mnogi so redno prakticirali jogo in druge dihalne vaje. Govoriva o ljudeh, ki se na dih spustijo na 100 ali 150 metrov globine in se nato vrnejo na površje. Tako sem leta in leta iz radovednosti zbiral informacije, nakar se je utrnila ideja, da o tem napišem knjigo. Moja agentka je bila mnenja, da je predlog neumen. Češ, kdo bo o tem bral?« (smeh)

Očitno niste delili njenega mnenja.

»Pisanje knjige o znanstveni temi, zlasti, če je ta kontraverzna, vzame ogromno časa. Ljudje tem stvarem ne verjamemo, če niso znanstveno podprta. Nisem študiral medicine, ko sem se lotil knjige, nisem bil spoznan z biologijo in fiziologijo.

Moj svak je pulmolog in ni slišal za 80 odstotkov stvari, ki sem jih ugotovil. Sprva sploh ni verjel v ta dognanja, šele po letih mojih raziskav jih je sprejel. In takrat sem vedel, da sem na pravi poti, ker gre za možakarja, ki je glede znanosti zelo konzervativen.

Tudi sam nisem verjel, da si lahko z dihanjem ogrejemo telo, nisem verjel, da se lahko ozdravimo kroničnih bolezni, da nam dihanje pomaga bolje spati in tako dalje, a lahko, znanost je to dognala. Tudi sam sem se pravilno prehranjeval, redno športal, vseeno pa so me redno pestile težave z dihali in bronhitis.

Vsi so govorili, da je to ni nič nenormalnega. Potem sem doživel čudno reakcijo na dihalne vaje, ki sem se jih udeležil slučajno in s to zgodbo se začne knjiga.«

Zakaj se znanost ni ukvarjala s tem področjem?

»O tem se je pisalo tisoče let, joga je samo ena od veja tega, potem pa so ta spoznanja utonila v pozabo. Na te temo je bilo napisanih sicer veliko akademskih člankov, a niso dosegli širšega občinstva. Zanimivo, da niso dosegli niti študentov medicine.

Ljudje, ki se učijo medicine, se ne učijo pravilnega dihanja, učijo se le, kako pomagati, če se dihanje ustavi. Prav neverjetno se mi zdi, da nisem spoznal enega doktorja znanosti, ki bi doktoriral na temo pravilnega dihanja.«

V kakšni meri je kronično dihanje težava moderne družbe?

»Večji, kot se zdi na prvi pogled. Astma, zamašen nos, smrčanje, spalna apneja, to so pogoste težave, s katerimi se vsi soočamo. Velika večina ljudi trpi na nek način težave s dihanjem. Od 25 do 30 odstotkov približno diha skozi usta. Saj zrak je zrak, a ne?

Ni res, zrak, ki gre skozi nos je drugačen kot skozi usta. Ljudje pravijo, saj tudi moj pes niha skozi usta in je vse v redu. Ja, a le, ko se ohlaja. Ljudje smo edine živali na svetu, ki imamo te respiratorne težave. To me je tako vznemirilo, da sem se odločil zadevo raziskati.«

Kot poudarite v knjigi, pa je pri spanju še huje.

»Več kot 60 odstotkov populacije spi z odprtimi usti. Če se ponoči zbudite s suhimi usti in morate spiti kozarec vode, to pomeni, da spite z odprtimi usti.

Z dihanjem skozi odprta usta telo izpostavljate prahu, bakterijam, virusom in ostalim stvarem, ki so v zraku. Skozi nos pa ta zrak sfiltrirate.

Raziskave kažejo, da vas dihanje skozi nos bolj ščiti pred virusi, tudi pred covidom. Dihanje je lažje nadzorovati, ko smo budni, kar je logično. Nikakor ne priporočam, da si ljudje s selotejpom prelepijo usta tako, da jih ne morejo niti odpreti – saj veste, tako kot ugrabitelji prelepijo usta talcem, da ne morejo kričati.

Namesto tega naj daj zgornjo in spodnjo ustnico prelepijo z majčkenim selotejpom, s katerim je zlahko moč odpreti usta, če rabimo in ga je na ustnicah ravno toliko, da se čuti in nas hkrati opominja naj čim več dihamo skozi nos.

Gre za enostavno in poceni rešitev. Sam sem se tega tako navadil, da ne morem zaspati brez tega selotejpa na ustih.«

Kot pravite, je selotejp na ustnicah efektivna metoda za boljši spanec, a opozarjate, naj si ljudje ne zalepijo ust v celoti.

»Zaprta usta med spanjem so ljudem spremenila življenje. Se strinjam, da se je odpraviti v posteljo s prelepljenimi ustnicami mogoče res čudno, a čudno je biti edina vrsta na svetu, ki spi z odprtimi usti.

Če imate spalno apnejo, ki po raziskavah pesti vsakega sedmega zemljana, boste imeli čez čas težave s srcem in diabetesom.

Nekateri se med spanjem dušijo tridesetkrat do šestdesetkrat na uro. Govorim o nekajsekundnih prekinitvah dihanja, ob katerih se telesu zazdi, da umira in to sproži adrenalinski odziv. In zjutraj ste nenaspani, čeprav ste spali dovolj ur.«

Omenili ste pravilno dihanje kot preventivo pred covidom. Bi lahko s pravilnim dihanjem omejili količino vnešega virusa in postali bolj imuni?

»Teh vaj ne bi smeli uporabljati kot zdravilo za covid, a vsekakor pomagajo. Kot povedano, že dihanje skozi nos zmanjša možnost same okužbe. Raziskave so pokazale, da imajo vsi pacienti z resnim potekom covida v vsakdanjem življenju težave z dihanjem.

Težko pa je ugotoviti, ali je to dejansko vzrok za težji potek bolezni. Če imate dolgi covid, so dihalne vaje izjemno pomembne za zdravljenje.«

Nekatere ugotovitve vaših raziskav so osupljive. Kaj se je zgodilo s človekom v zadnjih 300 letih?

»V naravnoslovnih muzejih in na inštitutih sem pregledal na stotine človeških lobanj iz različnih stoletij. V zadnjih 300 letih smo postali edina vrsta, ki ima skrivljene zobe.

Vsi ljudje, ki jih poznam, imajo skrivljene zobe. Mnogi si morajo odstraniti modrostne zobe, ker nimajo v ustih dovolj prostora. Nekdaj ljudje niso imeli aparatov za zobe, a vseeno so vsi imeli čisto ravne. Vse živali v naravi imajo ravne zobe, ker ima njihova lobanja dovolj prostora zanje, ljudje pa imamo danes te težave ne zato, ker bi imeli slabše ali pokvarjene zobe, temveč zato, ker ni dovolj prostora za njih.

Usta se nam manjšajo, zobje nimajo dovolj prostora in se krivijo. Manjša usta pomenijo manj vdihanega zraka in to posledično povzroča respiratorne težave. To so glavni vzroki za nespečnost, astmo, smrčanje in druge težave.«

Zakaj?

»Razlogov je več, glavni pa je industrijsko pridelana hrana. Ko žvečimo hrano razvijamo ustne mišice in usta postanejo večja.

Žvečenje se začne v zgodnjem otroštvu, otroke nekoč niso hranili s kašami in predelano hrano, otroci so jedli enako hrano kot odrasli, ki jo je treba žvečiti.

Hrana, ki jo jemo danes, torej kruh, testenine, jogust, napitki smootie in podobno, to je vse mehka hrana.«

Če se vrneva na začetek pogovora: kaj se dogaja s kostmi na obrazu in fizionomijo, ko začnemo intenzivneje žvečiti?

»Težavo je lažje rešljiva v mladih letih, še vedno pa si lahko pomagaš razširiti dihalne odprtine tudi pozneje v življenju. Z žvečenjem 'telovadiš' ustne mišice, ki uplahnijo, če jih ne treniraš – tako kot vse mišice. Ker ni čvrsta, je z njo težje dihati. Tudi pri sebi sem opazil ta efekt na rentegenskih posnetkih.«

Vse stvari, o katerih govoriva, zvenijo precej logično. A kaj se je zgodilo, da smo kot družba pozabili na pravilno 'upravljanje' človeškega telesa?

»Pred 1700 do 2000 leti je bilo napisanih veliko knjig na to temo in rdeča nit vseh knjig je: če ne boste pravilno dihali skozi nos, boste slej ko prej zaradi tega imeli resne zdravstvene težave.

Zadnjih trideset let se ukvarjamo s pravilno prehrano in pravilnim gibanjem. In to je prav, poglejte samo hrano, ki jo jemo: svetel kruh, coca cola brez kalorij, konzervirana hrana.

Pozabili smo, kako se pravilno hraniti, gibati, spati in to so vse teme, o katerih je napisanih nešteto knjig, smo pa tudi pozabili kako pravilno dihati. Osebno rad živim v modernem svetu, a poglejte živali v živalskem vrtu: takoj, ko jih izoliramo od naravnega sveta, začnejo hirati.

In potem poglejte plemena, ki živijo daleč od civilizacije: nihče nima diabetesa, visokega tlaka, psiholoških težav in za to ne rabijo knjig o zdravi prehrani ali gibanju.«

In tu so še neverjetne zgodbe tibetanskih menihov, ki z pravilnim dihanjem dosegajo neverjetne reakcije lastnega telesa.

»Pred več kot stotimi leti so prvi alpinisti v Tibetu so govorili o menihih, ki so sredi noči sedeli v snegu celo noč in z enakomernim ritmičnim dihanjem v koncentričnem krogu odtalili sneg okrog sebe.

Raziskovalcem je to burilo domišljijo, ženska, ki je z njimi preživela štirinajst let je o fenomenu napisala celo knjigo. A znanstveniki tem zgodbam niso verjeli, saj ni bilo video in foto dokazov, ki bi potrjevali te navedbe.

V šestdesetih in sedemdesetih se je v Tibet odpravljajo več popotnikov in govorili so podobne zgodbe. Profesor harvardske medicinske fakultete Herbert Benson se je odpravil tja, da bi dokazal, da gre za laž. Odkritje ga je osupnilo, ker so navedbe bile resnične.

Na YouTube lahko najdete njegov posnetek, v katerem je v mrzli sobi zbral menihe, ki so z dihanjem ogreli svoje prste za osem stopinj celzija. V vodo je pomočil cunje in jih ogrnil na menihe. Čez pol ure so bile cunje suhe. To bi moralo biti popolnoma nemogoče. Rezultate raziskave je nato objavil v znanstveni reviji Nature.«

Gre torej res za, kot veleva naslov knjige, novo znanost izgubljene umetnosti?

»Če gledamo ljudi med tekom, dihajo hitro ali globoko, zato da bi dobili več sape. Tak način dihanja zmanjša vnos kisika in telo s tem obremenjujemo.

Poskusite naslednje: na hitro dvajsetkrat globoko dvignite in opazujte, kako bo vaše telo reagiralo na manjko kisika, postali boste omotični, v prstih vas bo mravljinčilo. To se ne zgodi zaradi prevelike doze kisika, temveč zaradi pomanjkanja cirkulacije krvi.

Zaradi nje lahko omedlite. Kar morate narediti, je dihati počasi in normalno globoko. Dobra primerjava se mi zdi vožnja z avtomobilom: če se peljemo počasi skozi mestni promet, s tem da ves čas tiščimo gas zaganjamo motor v višje obrate ne bomo naredili nič, le več goriva bomo porabili in obrablili motor.

Enako je z dihanjem. Če dihamo počasi, izrabimo več kisika in posledično energije, kar vpliva na našo fizično in mentalno kondicijo. Zdravo dihanje je tisto, ko ga skoraj ne opazimo.

Dejansko postanemo umirjeni, a to ni placebo efekt, telo se umiri. Zaprite usta, dihajte skozi nos, vdihnite povprečno 5,5 sekund in v enakem intervalu izdihnite. Tudi kakšna sekunda manj ali več ni pomembna. Začeli boste koherentno dihati in telo bo optimalno efektivno.

Poznam zdravnika, ki zdravi ljudi s paniko, anksioznostjo in različnimi fobijami. Prva stvar, ki jo dela s pacienti je pravilno dihanje, ker pravi, da čisto vsi dihajo napačano.«

Pogumna izjava je, da je dihanje bolj pomembno kot pravilno prehranjevanje ali gibanje.

»Svet ni črno-bel. Življenje ne dela na način, da je le ena stvar pravilna, mora biti pravi kombinacija večih stvari. Če telovadiš, a se ne prehranjuješ pravilno, rezultata ne bo. Enako je, če ne dihaš pravilno in vse ostalo počneš prav.

Nekateri maratonci imajo težave s srcem, ker ne dihajo pravilno. Kar je neverjetno. Telo manjko ene komponente kompenzira do neke mere, nato se vda in pojavijo se zdravstvene težave.«

Sporočilo knjige bi torej bilo: bodite pozorni na svoje dihanje?

»Uf, težko vprašanje, a v osnovi drži. Ljudje se morajo zavedati, zakaj pravilno dihati. Dihajte počasi, globoko, skozi nos in vaše življenje bo malček boljše. Pazite le, da se ponoči ne zadušite.

Mislim, da ne moremo biti zdravi, če ne dihamo skozi nos. Tudi če se pravilno prehranjujemo in športamo, a ne dihamo pravilno, enaostavno ne moremo biti zares zdravi. To pravi znanost.

Kaj bo tema vaše naslednje knjige?

»Kot novinar sem vraževeren, da bom uročil temo, če bom o njej vnaprej govoril. Imam nekaj predlogov in lahko povem le to, da naslednja knjiga ne bo govorila o dihanju.«