Foto: BOBO
Najpopularnejši 'Balkan disco schlager' se za božič vrača v Stožice.

Na slovenski glasbeni sceni imamo malo legend, če gremo od Kreslina, Predina, Lovšina, Benča in še koga, bo Robert Pešut Magnifico najverjetneje eno zadnjih imen, ki se bo večini utrnilo na misel.

Od leta 1993 stopa po samosvoji samostojni poti, po eni strani unikatno zafrkantski, po drugi unikatno glasbeni.

Opazili so ga v širši regiji, a se je nekoliko zmuzljivo izvijal primežu neusmiljene glasbene mašinerije. Zase pravi, da je 'Balkan disco schlager' in seveda Šiškar.

Pred kratkim je po dveletni koronski pavzi napovedal tradicionalni božični koncert v Areni Stožice. »25. decembra je enakonočje, trenutek, ko se noči začnejo prevešatI v daljše dneve, ko pride do očiščenja in novega začetka.« Nato zleknjen v stolu svoje pisarne v Tivoliju za moment utihne in nadaljuje: »Ko svetloba premaga temo.«

Pred sedemnajstimi leti je začel tradicijo božičnih koncertov, sprva v Mariboru, nato v Ljubljani: »Tega datuma si nisem vzel jaz, ta datum je vzel mene.« (foto: Marko Ocepek)

Že vsaj petnajst let, odkar delava intervjuje, so ti praviloma vedno v Domu svobode, prej na stari lokaciji, zdaj v Tivoliju. Zdi se, da je tukaj vaša pisarna, v kateri ste vsak dan. Precej nenavadno je, da uspešni pop/rock glasbenik vsak dan hodi 'v službo', če to ni koncertno prizorišče. Ste tukaj vsak delovnik ob točno določeni uri?

»Novinarje in prijatelje vabim sem, ker se mi zdi, da je tukaj najbolj nepretenciozno in domače vzdušje. Če kdo kadi, lahko prižge, imam kavo, poln hladilnik, torej je tukaj udobneje kot sedeti v gostilni.

Dejstvo, da bom muzikant, sem sprejel zelo resno. Tudi preden sem postal glasbenik, sem želel hoditi v službo in zadovoljiti neke družbene norme. Nisem imel razdelane zgodbe, da bom nekoč muzikant, ko pa sem to postal, sem ugotovil, da bi rad imel svoj atelje, tako kot ga imajo kiparji in slikarji. Le glasbeniki nimamo ateljev in zato hodimo v neka zatohla in vlažna zaklonišča, kjer ustvarjamo in imamo vaje.

Kot družba smo hecni, ker bomo pri sosedih tolerirali delavnico z glasnimi stroji, če pa tam nekdo igra glasno glasbo, to ljudi blazno znervira. Tako sem si želel nekih normalnih delovnih pogojev, kjer bom imel dnevno svetlobo, kjer bom lahko odprl okno ali stopil v naravo. Odkar imam atelje tukaj v Tivoliju se mi zdi, da se mi je prikazala Marija. Tako srečen sem.« (nasmešek)

Pravite, da niste imeli resnejšega načrta postati glasbenik. Kaj ste pri dvajsetih, petindvajsetih želeli početi v življenju?

»Ne, želel sem biti glasbenik, nisem pa imel te samozavesti, da bi se mi to zdelo možno. Nisem imel pojma, kako to postati. A si samo poveš, da si pa zdaj ti profesionalni glasbenik?

Preden sem pogruntal, kakšen je to posel, sem bil že poročen in kmalu zatem tudi stariš, zato se je zdelo nekako normalno, da gre oče nekam v službo. Doma ne morem ničesar ustvariti, okej, tudi tukaj kdaj ne moremo ustvariti česa in samo stremim nekam v prazno, a je tudi to verjetno del nekega ustvarjalnega procesa.« 

»Pri nas glasbenik ni bil nikoli spoštovan poklic, bolj se je primerjal tam s kakšnim cirkusantom.« 

Magnifico

Kako sta na to spogledovanje z glasbeno kariero gledala starša? Je šlo za tisto klasično miselnost: »Joj, bilo bi res fajn, če bi naš Robert postal zdravnik ali mogoče odvetnik!« in »Pomembno je, da ima pošteno službo, da s svojimi rokami zasluži za hrano na mizi!« ali sta bila zagovornika, da je najpomembneje, da se otrok ukvarja z nečemer, kar ga iskreno veseli?

»Izhajam iz pravoverne jugoslovanske socialistične družine in miselnosti. Ta miselnost veleva, da služba in poklic osnova za zdrav razvoj človeka. Če nisi bi v tem kalupu, si stal izven sistema. Sistem v socializmu ni predvideval, da bi obstajali profesionalni glasbeniki izven rednih državnih služb. To je bil svoboden poklic brez forme in infrastrukture.

Počasi sem padal v profesionalni svet glasbenika. Na veliko začetno razočarjanje staršev, ki tega niso nikoli omenili, sem pa videl to žalost v njihovih očeh. 'A to je vse, kar zmoreš, da si glasbenik? Naj ti bo glasba konjiček.' 

Pri nas glasbenik ni bil nikoli spoštovan poklic, bolj se je primerjal tam s kakšnim cirkusantom. Torej kot neko neodgovorno, pišmevuhovsko početje, brez kakršnekoli resnosti. Oče me je velikokrat vprašal, kaj bomo počel, ko bom star. In rabil sem dolgo časa, da sem ugotovil odgovor na to vprašanje – da bom nekoč star muzikant.

Ob spoznanju sem doživel olajšanje, saj so tudi The Rolling Stones stari muzikanti. Saj glasba ni samo za mlade. Torej bom lahko tudi sam to počel pri petinsedemesetih.

Robert Pešut Magnifico (foto: Tomo Brejc).

Pa se vidite pri petinsedemdesetih še vedno kot glasbenik?

»Tu vidim to sliko zelo jasno. Sploh ne vidim, da bi nekoč lahko počel kaj drugega.«

Kdaj pa je prišel trenutek, ko sta starša ugotovila, da je sin uspešen pri svojem početju in postala ponosna?

»Nikoli niso kazali nobenega blaznega navdušenja nad mojim početjem. Ta leta, tam pri petindvajsetih, šestindvajsetih, ko sem se postavljal na svoje noge, so bila zame najtežja.

To so leta samospoznanja, ko nekako spoznaš, da si to, kar pač si. Potem pa mi je oče za trideseti rojstni dan podaril album z vsemi članki, novicami in intervjuji z mano. On je to zbiral od začetka in tega mi ni nikoli povedal, ravno nasprotno, obnašal se je, kot da sploh ne ve, za kaj gre. Moj prvi večji samostojni koncert je bil v Križankah in naslovil sem ga Očetu za rojstni dan.

Tako sem ga povabil na oder polnih Križank in publiko prosil, da mu zapoje Happy Birthday. Od takrat sta oba sprejela, da je to to.«

»Ko začnejo realni dogodki dobivati bizarno umetniško formo, umetniki nimajo več kaj za povedati. Kot so že ugotovili, da ko topovi bučijo, muze molčijo.«

Magnifico

Ustvarjate glasbo in pišete poezijo. Ste kdaj resno razmišljali, da bi te situacije, ki so vpletene v skladbe ali jih govorite med komadi na koncertu, poskušalo pretočiti v knjižno obliko ali scenarij za film oziroma oddajo tipa Top lista nadrealista/Monthy Python. Mogoče v gledališko predstavo?

»Razmišljal sem, ali bi napisal knjigo. Rad pišem poezijo, ki ostaja le v digitalni obliki. Zbirki je naslov Antivirusi, to na spletu objavljam že nekih deset let. To je moja edina pesniška zbirka, ki je že v vnaprej nedokončana. Nimam je ambicije izdati v knjižni obliki.«

Res ne? Saj to bi potem pomenilo, da ste resni pesnik. (smeh)

»Jaz sem neresni pesnik. (smeh) Digitalne platforme me zabavajo.«

Zato, ker ste, kot pravite v eni skladbi, »moderen«.

»Erm, hm ali pa samo len. To bi bil boljši opis.«

25. decembra se vrača tradicionalni božični koncert v Stožicah. Novico sem sprejel z navdušenjem in začudenjem hkrati. Lani ste koncert iz studija predvajali preko spleta, zdaj se po dveh letih tradicionalno vračate na naš največji oder. Koliko časa se je premlevala ideja ali se projekta lotiti v dani situaciji?

»Praktično celo leto smo razmišljali in potem nehali, ker se nam je zdelo, da ne bo izvedljivo. Ta datum je tradicija. Opcija ena je bila, da naredimo koncert, dve, da ga ne naredimo, in c, da ga naredimo v nekem manjšem prizorišču.

Zdelo se mi je, da bi zadnje izpadlo kot elitisični koncert z drago vstopnico. Torej, manjši koncert ni bil resna opcija. Zdi se, da si nisem jaz vzel tega datuma, 25. december, temveč si je datum vzel mene. Če je tradicija, potem naj bo. Še na Titaniku je bend igral, ko se je potapljal. Ko so metali bombe na Leningrad, je orkester vadil in nastopal do zadnjega.

Nimam pojma kaj bo 25. decembra, a vseeno smo se odločili za najavo. Ker življenje gre naprej, vsako leto je lahko nekaj narobe in to ne pomeni, da koncerta ne bo.«

Koncert bo in to v okvirju omejitev, ki bodo veljala v tistem trenutku? Če bo samo pogoj PC, bo PC, če bo samo C enako?

»Nimam pojma. Ljudje vedo, da bo koncert izveden v skladu s takrat veljavnimi pogoji. Kolegi muzikanti in promotorji so me klicali isti večer, ko smo šli z najavo, a mogoče jaz kaj vem, česar oni ne vedo.

Ne vem, imam pa entuzijazem in radost ob tej napovedi. Nismo v krču, nismo v paniki, prav nasprotno, blazno se veselimo tega večera.«

Nadrealistična situacija zadnjega leta in pol ter vsakdodnevno spremljanje je novic verjetno ponuja dober navdih za glasbeno ustvarjanje, če bi se ga lotili. Poteze vlade in ostala srenje, ki nam kroji življenje v pandemičnem času, na trenutke deluje kot scena iz Alana Forda ali kakšnega Kafkinega romana. Vam je to ponudilo nov zorni kot ali se tega dogajanja ogibate v ustvarjanju?

»Ko začnejo realni dogodki dobivati bizarno umetniško formo, umetniki nimajo več kaj za povedati. Kot so že ugotovili, da ko topovi bučijo, muze molčijo.

Okej, zdaj niso vojaški topovi, ampak so topovi z interneta. Iz njega bruha velika količina srda, jeze, sovrašstva, zelo malo ljubezni zelo veliko nerazumevanja. Živimo v času, ki je po svoji psihozi podoben predvojnim in vojnim časom, torej stiska, jeza in sovraštvo.

Zato se mi zdi pomebno, da imam koncert 25. decembra, ko je enakonočje, ko se noči prevesijo v daljše dneve, ko pride do očiščenja, novega začetka, ko svetloba začne premagovati temo. Upam, da bo to res nov začetek. Ponujam radikalizem v obliki ljubezni in humanosti, to naj bi bil ta koncert.«

Zadnjič na odru Stožic, 25. december 2019 (foto: Marko Ocepek).

Pa mislite, da se bo vsa ta jeza in frustracija ljudstva, ki smo ji vse pogosteje priča, izrisala tudi v umetnosti?

»Prepričan sem, da se to že dogaja. Vprašanje je, a smo jo sposobni videti. Je pozornost usmerjena v to, da jo uvidimo? Dogodki so tako zgoščeni, da ni pozornosti in zbranosti, večino ljudi res boli ku*ac, a je nekdo naredil nov komad ali novo sliko ali film.

Umetnost potrebuje določen mir v duši, da jo lahko organizem sprejme. Od človeka, ki je napet, zafrustriran in razkačen, težko pričakuješ tovrstno pozornost.«

»Trenutno se mi zdi nesmiselno ustvarjanje nove glasbe. Ljudje niso na frekvenci, da bi jih takšne stvari zanimale.«

Magnifico

Zadnji singel Sonce posijalo je izšel pred štirimi meseci, nekje pa sem zasledil, da naj bi bil nov album skoraj dokončan, a ga še vedno ni. Kdaj bo? Zakaj vsakič delate tako dolgo dolge pavze med albumi?

»Nimam pojma, če se je stvar premaknila. Trenutno se mi zdi nesmiselno ustvarjanje nove glasbe. Ljudje niso na frekvenci, da bi jih takšne stvari zanimale.

Maksimum, kar lahko naredim, je izdaja kakšnega singla. Bolj pomembno se mi zdi, da z bendom ohranimo radost ob igranju v živo.« 

Poleti ste odgirali peščico koncertov. So bile tokrat druge emocije v zraku?

»Na moje veselje smo z bendom v čudoviti formi in že dolgo nismo s takšnim zadovoljstvom nastopali. Verjetno se je to preneselo tudi na publiko. Ja, nekako je bilo drugače.«  

Kaj bi bila karierno idealna situacija? Da ustvarjate glasbo (mogoče filmsko) in ne rabite redno koncertirati ali mednarodna kariera s po od 50 do 70 nastopov letno?

»Če bi moral izbirati, bi izbral studio in ustvarjanje raje kot nastopanje. Samo enkrat sem šel na turnejo po Nemčiji, Avstriji, Švici in Češki. To je bilo nekje petindvajset koncertov v tridesetih dneh.

Občutek sem imel, da me bo pobralo. Bil sem čisto polomljen, nenaspan, utrujen. Ni mi jasno, kako to bendi zdržijo. Poskusili smo različne variante, vozili smo se s kemperji, da lahko kao normalno spimo, nato z busom, na koncu smo ugotovili, da najprimernejši udoben kombi.

Najhujše pa je letalo, raje se peljemo tisoč kilometrov v kombiju kot na letalu. Avseniki so nekoč delali dvestopetdeset nastopov letno. Kako? Ni mi jasno.

Jaz z veseljem lahko naredim trideset, štirdeset koncertov letno. Vse, kar je več od tega, mi postane utrujajoča rutina in to se čuti z odra. To ni fer do publike.

Veliki koncerti te spraznijo fizično in psihično. V glasbenem poslu ni pravil, to je Teksas. V profesionalnem športu se košarkarji relaskirajo dan po tekmi. Na turneji pa vsak dan brez nastopa mendežent zlomi. Oni stremijo k temu, da ni 'day offa'.

Ni glasbenega sindikata, ki bi zapovedal, da imaš dan počitka po 'tekmi'. No, jaz po nastopu rabim en dan počitka.« 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kako je ime prekmurskemu glasbeniku Kreslinu?

Starejše novice