V Mestnem kinu Ptuj smo si ogledali filmsko klasiko z izvirnim naslovom Chelovek s kino-apparatom.
Filme danes gledamo tako rekoč vsi, redki gledalci pa se poglobijo v filmsko kulturo do te mere, da bi razumeli, kako je prišlo do snemalnih praks, ki jih vidimo v najnovejših uspešnicah.
Pri dojemanju tega razvoja nam pomagajo filmske klasike, ki predstavljajo za takratni čas nenavadne in nerazumljive pristope.
V Mestnem kinu Ptuj, ki je najstarejše slovensko še aktivno kino prizorišče (od prve predstave mineva 126. leto), smo si ogledali film Mož s kamero z izvirnim naslovom Chelovek s kino-apparatom.
89-minutni eksperimentalni nemi film režiserja in mojstra montaže Dzige Vertova se je na filmsko platno prvič projiciral leta 1929 in takrat v filmsko industrijo vpeljal veliko za tisti čas neobičajnih vizualnih izraznih sredstev, ravno zaradi tega pa ga sodobni gledalec lažje razume.
Režiser je med drugim zapisal, kakšno glasbo si predstavlja ob svojem filmu. Ogledali smo si restavrirano različico, ki jo je uglasbila glasbena skupina Alloy Orchestra – po besedah Vitje Dominkuša Dreua iz Slovenske kinoteke pa je to najboljši približek Vertovemu opisu glasbe.
Gre za eksperimentalni film, ki je posnet brez scenarija in prikazuje takratni bit življenja v sovjetskih mestih, hkrati pa predstavlja kritiko na realnost socialistične družbe.
Večina kadrov je posnetih v Moskvi in Kijevu, režiser pa gledalcu servira tudi kadre, ki prikazujejo dejansko snemanje filma – zakulisja. Zato lahko rečemo, da gre dejansko za »film v filmu in o filmu«.
Filmska izrazna sredstva, ki jih film Mož s kamero predstavil, so med drugim dvojna (trojna ali celo četvorna) ekspozicija, pospešeno gibanje, upočasnjeno gibanje, zamrznjeni posnetki, razdeljeno filmsko platno, animacije zaustavljenega giba, zoomiranje s kamero, prikazovanje detajlov in še mnoga druga.
Brez dvoma je Dziga Vertov eden od pionirjev na področju dokumentarnega filma, filmofili pa nanj gledajo predvsem kot mojstra montaže. Poznavanje tovrstnih filmskih klasik je pomembno, saj so ključnega pomena za razvoj filmov kot jih gledamo v kinematografih v 21. stoletju.
