Dr. Tone Kregar je direktor Muzeja novejše zgodovine v Celju, kolumnist, pisatelj in pevec zasedbe Mi2.
Kako so videti življenja znanih Slovencev skozi osebni foto arhiv? Zgodbe pripovedujejo sami.

»Leto 1990 v fotrovem reklcu, tik po prihodu iz služenja vojaškega roka v Skopju. Zasledoval sem novovalovsko pankovski imidž, vsaj zdelo se mi je tako. Bil sem čuden modni hibrid, nikakor se nisem mogel odločiti med tem ali sem hipi ali panker. Temu bi lahko rekli podeželski roker.«

»Tretji rojstni dan v šolskem stanovanju nad Donačko goro v družbi našega psa Civila, ki je dobil ime po psu Civilu iz detektivske serije na televiziji. Čez čas smo sicer ugotovili, da nimamo Civila, ampak Civilo, ki je bila naš prvi ljubljenček. Še danes imam doma psa. Leseni konjiček za mano se danes nahaja v našem muzeju v zbirki otroško življenje.«

»Na odru razprodane Hale Tivoli 2015 ob dvajsetletnici Mi2. Koncert, ki smo ga vzeli skrajno resno. Običajno pred odhodom na oder zaokroži flaša viskija v kateri se opazi padec 'gladine' v steklenici, v Tivoliju pa smo vsi skupaj spili 0,5 deci, torej za en kozarec. Ko smo stopili na oder smo vsi imeli mehki korak. Res smo igrali na večjih brezplačnih koncertih po trgih, a tukaj je 7000 ljudi kupilo vstopnico za naš koncert. Prva ura je bila malček okorna, nato pa smo se sprostili in nadaljni dve uri igrali odlično.«

»Govor v Kinu Šiška ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Mislim, da je ljubezen do zgodovine pogojena v okolju odraščanja. Oče je bil steklar, tako kot mnogi kmečki fantje iz naših koncev okrog Rogaške Slatine in se je ob delu vpisal na zgodovino in geografijo. Imel sem enajst let, ko se je vpisal na študij in že takrat sem prebiral njegove knjige. Od malega rad poslušam dramatične zgodbe starejših ljudi. Še vedno me najbolj zanima zgodovina zadnjih 100 let, saj ravno obdobje od druge polovice 19. stoletja nekako najbolj definira družbo v kateri živimo danes. Nočem relativizirati pomena srednjega veka ali antike, a dogodki iz obdobja od prve svetovne vojne imajo najmočnejši vpliv na naša življenja.«

»Študentska leta v družbi polsester Špele in Petre. Čez teden sem bil v Ljubljani, za vikend pa obvezno doma. Bila so dobra leta, živeli smo precej boemsko, doma smo s prijatelji veliko lumpali. S Špelo in Petro smo imeli zelo dober odnos in ga še vedno imamo, čeprav se relativno malo videvamo.«

»Pankerji za dan mladosti! 1987 v skupini Sing Sing. Egon je na kitari, Dimek je na bobnih, na basu pa je Boris Kidrič, ki danes igra v narodno-zabavnem ansamblu Aplavz. Tukaj smo na nastopu v Šmarju za dan mladosti. Do takrat smo že posneli dve avtorski skladbi v studiju, Dom cesarjev in Železni križec, ki sta bili precej infantilni, a sta imeli precej politični besedili o nasprotovanju avtokraciji. Lahko bi rekli, da smo se malček šli pankerje. V prvi vrsti so sedeli vojaški oficirji, ki so se pobrali že med uvodno skladbo.« (smeh)

»Še ena s koncerta Sing Sing leta 1987. Igrali smo skladbe Pankrtov, Parnega valjka, Bandero Rosso, Dylanovo Knocking on a Heaven's Door, Have You Ever Seen the Rain? od CCR. Igrali bi več skladb v angleščini, a v našem koncu smo se vsi v šoli učili nemščine in angleško ni govoril nihče. Bil sem oboževalec Beatlov in Stonesov, a kaj ko nismo točno o čem pojejo. Vseeno smo bili toliko samokritični, da smo vedeli, da si lahko z preigravanjem njihove glasbe naredimo samo sramoto, zato smo se raje osredotočili na slovenski in jugoslovanski rok. Mi2 smo produkt yu-rock okolja, odraščali smo ob Lačnem Franzu, Azri in novem valu in to se sliši še danes.«

»Ena najbolj odmevnih razstavav ob petdesetletnici našega muzeja v Celju je bila zbirka petintridesetih poslovilnih pisem slovenskih domoljubov, ki so jih pisali v celjskem in mariborskem zaporu tik pred ustrelitvijo leta 1942 in 1943. Gre za zgodovinski vir z izrazito močnim emotivnim nabojem. Še vedno jih razmeroma pogosto prebiram saj te ne pustijo ravnodušnega. Gre za težko dediščino in jo je treba v tem kontekstu predstaviti.«

»Tule sva s hčerko Zaro fotografirana za dobrodelni koledar leta 2013. Zara je končala osnovno glasbeno šolo za klavir in sedaj hodi na solo petje. V času izolacije sem jo naučil šestih akordov na kitari in zdaj redno brenka. Ritmiko ima boljšo od mene, tako da je nimam kaj več za naučiti. Vesel sem, da ima talent za glasbo, sem prav ponosen očka.«

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Priimek aktualnega predsednika države?

Starejše novice