Govorili smo z vsestranskim ustvarjalcem Jožetom Ekartom, avtorjem nove slovenske nadaljevanke Korenine, ki je te dni doživela televizijsko premiero.
Štajerski glasbenik, pisatelj in režiser Jože Ekart iz občine Starše se po uspehu svoje prve televizijske nadaljevanke Na brazdah ljubezni vrača z novim projektom Korenine, ki že osvaja gledalce pred televizijskimi zasloni.
Ekartova prva serija je imela več kot milijon gledalcev, novi projekt pa bo v devetih delih predvajan vsak torek, ob 18. uri, na TV Veseljak Golica. Prvi del je bil predvajan 20. januarja.
Z glasbenih odrov na režiserski stolček
Jože Ekart se je doslej preizkusil v številnih vlogah znotraj kulturne sfere. V okviru družinske tradicije je skoraj 40 let igral v Ansamblu Ekart, kar ga je popeljalo tudi na odre onkraj luže. Večkrat si je oder delil tudi z legendarnimi Avseniki.
Deloval je kot pisec dramskih besedil, igralec, pisatelj, pesnik in radijski voditelj, v zadnjih letih pa tudi kot režiser in scenarist. V domačih Prepoljah ga poznajo kot človeka, ki zna prisluhniti sočloveku, spoštuje zgodovino in ceni lokalno dediščino.
Leta 1999 je ustanovil Kulturno društvo Urška, kasneje še Kulturno-glasbeno društvo Ptičica. Je član Društva slovenskih pisateljev in se je v zadnjem desetletju podpisal pod štiri knjige. Nedavno je ustvaril svojo že drugo televizijsko nadaljevanko, za kar ga je spodbudil uspeh prve.
»Prva nadaljevanka Na brazdah ljubezni je imela po našem mnenju izjemen doseg – v prvem letu si jo je ogledalo več kot milijon ljudi, na televiziji pa se vrti še danes. Prepričal me je odziv ljudi, ki so me klicali z vseh koncev Slovenije in celo iz tujine. Igralcem so pošiljali pisma in darila, česar v glasbenem svetu nisem bil vajen,« pravi Ekart.
Tako si je rekel, da če imajo ljudje radi takšne življenjske zgodbe in jim te veliko pomenijo, bo s tem nadaljeval. Ko je prišla ideja, je zavihal rokave in začel delo.
»Ideja je nekaj drobnega, kar je potem treba nadgraditi, razširiti in voditi po poti življenja, ki te pripelje do želenega cilja,« dodaja.
Zgodba o hlapčevstvu
Medtem ko je bila prva Ekartova serija ljubezensko obarvana, Korenine prinašajo bolj surovo podobo realnega življenja. Zgodba se odvija v treh časovnih obdobjih – leta 1930, 1950 in 1977 – ter prikazuje, kako se kljub političnim spremembam življenjske razmere najrevnejših niso bistveno izboljšale.
Sprva je želel zgodbo umestiti v okolje svoje domače hiše, iz katere so nekoč s trebuhom za kruhom zaradi revščine odšli v Ameriko kar trije otroci. Zaradi finančnih razlogov se je naposled odločil za bolj lokalno zgodbo, navdih pa je našel ob ogledu dramske igre Pesem klopotcev, avtorice Marije Kolednik-Črnila.
»Nadaljevanka temelji na resničnem zgodovinskem kontekstu. Lotil sem se teme hlapčevstva, ki je bila pri nas dolgo tabu in se o njej ni veliko govorilo – a je bila zelo razširjena. Otrok je bilo veliko, sklede pa pogosto prazne,« pojasnjuje avtor.
Dogajanje osvetljuje življenje hlapcev in viničarjev ter iskanje družinskih korenin, obenem pa odpira vprašanja identitete, pripadnosti, samozavedanja in medgeneracijskih vezi. V ospredju so socialna stiska, hlapčevstvo in trpljenje nižjih družbenih slojev v prejšnjem stoletju.
V središču zgodbe je mati Liza, ki ostane sama s šestimi otroki. Zaradi revščine se morajo razkropiti vsak na svojo pot, ena izmed hčera, nekdanja Tonca, ki medtem postane nuna Antonija, pa obišče domače kraje. Ob spoznanju, da ni hiše, ne matere, ne sester in bratov, se zaobljubi, da razišče svoje korenine.
Projekt nastal s pomočjo lokalnih skupnosti
Korenine so nastale s podporo lokalnega okolja, ki po Ekartovih besedah zna stopiti skupaj, ko je to potrebno. Snemanje nadaljevanke je omogočilo devet lokalnih občin, del sredstev pa je za odkup pravic prispevala tudi TV Veseljak Golica. Nadaljevanka bo kasneje predvajana tudi na drugih televizijah.
»Pri nas je pač tako, da moraš najprej pogledati, kako daleč lahko sežeš. Država v tem pogledu ne prispeva veliko, enako velja za kulturna ministrstva. Sam sem predvsem odvisen od domačih ljudi in domačih občin,« je iskren.
Kljub temu ga ustvarjanje neizmerno veseli. Ob obeh nadaljevankah se je v celoti odpovedal honorarju, enako velja tudi za igralce. Kriti so bili zgolj potni stroški in malica, preostala sredstva pa so bila namenjena organizaciji, snemalni ekipi, montaži, rekvizitom in stroškom premiere.
»Največji izziv pri takšnih projektih je logistika. Gre za amaterske igralce, ki ustvarjajo iz ljubezni – niso plačani in ne morejo zaradi snemanja vsega postaviti na stran. Potrebno je veliko prilagajanja. Pomembno je, da vsi plujemo na isti ladji proti istemu cilju. V devetih mesecih snemanja nismo imeli niti enega spora,« poudarja.
Kalilnica talentov
Zaradi bogatih izkušenj smo Ekarta povprašali tudi, kaj svetuje mladim, ki jih zanima kulturno udejstvovanje, a ne vedo, kje začeti.
»Svetujem jim, da se čim prej vključijo v dejavnost, ki jih zanima. Vsaka kulturna veja je dobra in zanimiva – z njo širimo svoje znanje in osebnostno rastemo. Pri snemanju smo sodelovali z veliko mladimi, ki so bili zelo zagnani in odprti za nove ideje, čeprav je šlo za projekt brez honorarja.«
Prvi korak so lahko kulturna društva, kjer posamezniki najdejo podobno misleče in začnejo graditi svojo pot. Kot še dodaja Ekart, se je včasih treba nekoliko »brcniti v rit« in zagrabiti priložnosti, saj so izkušnje na tem področju neprecenljive.
