Tatu umetnica s Ptuja, ki prekriva brazgotine: Vedno imam občutek, da sem nekomu vsaj malo polepšala življenje

28-letno Ino Lutarič je ljubezen do umetnosti spremljala vse od malih nog. Zaupa nam, da sta z očetom veliko risala in tako skupaj negovala talent. Že od malega se je igrala tako, da je risala in ustvarjala, se spominja. 

»Že v devetem razredu osnovne šole sem naredila prvi tatu, tako za šalo, z iglo in cvirnom. Ne vem, kako to zdaj zgleda, mogoče boljše, da ne vem,« šaljivo doda umetnica. 

Združila je dve strasti staršev in se vpisala na likovno pedagogiko

Med srednjo šolo je razmišljala o svoji prihodnosti, a takrat tetoviranje ni bilo v načrtih. Vedela je le, da želi delati nekaj, kar je tesno povezano z umetnostjo, saj je že v srednji šoli imela prvo samostojno razstavo. 

Ker je bila mama učiteljica, oče pa je negoval Inin talent, se je odločila za vpis na likovno pedagogiko v Mariboru. Takrat je želja po tetoviranju že tlela. 

»Tekom študija sem oboževala sproščenost na likovnem delu predmetnika in imela priložnost spoznavati odlične slovenske umetnike, ki so bili naši profesorji,« pove Ina. 

Kmalu, leta 2014, je pričela z vajo na silikonskih kožah in svinjski koži. Slednja sicer ni bila primerna zaradi vonja in vlage, a je bila kljub temu zanimiva izkušnja. Eno leto kasneje je sledila prelomnica - prvi tatu na koži in to kar na svoji mami. 

Mama je vztrajala, da bo prvi tatu na njeni koži, saj bo tako lahko enkrat s ponosom povedala, da ima prav ona prvi tatu mlade umetnice. 

»To mi res veliko pomeni in tudi rada to povem, ker se mi zdi neverjetno pomembno, koliko podpore sem dobila za iskanje moje strasti,« je ponosna Ina. 

Temu je sledilo še več tatujev, kmalu pa tudi vpis na magistrski študij. Svoj magisterij je posvetila prav svoji strasti in tako delo naslovila Razvoj novih stilov v umetnosti tetoviranja.

V sklopu naloge je pa nastal tudi tatu. »Tega bi mimogrede zdaj najraje izrezala in naredila novega. Ampak to je del moje poti,« še šaljivo doda. 

Iz vurberškega gradu v svoj studio

S službo v lokalu in tetoviranjem doma je komaj shajala in čas je bil za naslednji korak.

»Z nenehno in neizmerno podporo partnerja« se je odločila za udeležbo na prvi mini dobrodelni konvenciji na gradu Vurberk. Prav partner jo je vedno priganjal, verjel vanjo in ji tako pomagal narediti ta pomemben, prvi korak. 

Prav tam je spoznala nekaj tetovatorjev, med njimi tudi lastnika tatu studia nedaleč od njenega doma. Ujela sta se in kmalu je začela delati pri njem. 

»Vedno bom hvaležna za priložnost in odskočno desko, ki sem jo prejela, da sem že z januarjem 2020 odprla svoj studio. Vedno bo on zelo pomembna oseba v moji karieri,« doda. 

»Vedno imam občutek, da sem nekomu vsaj malo polepšala življenje«

Na Ino pa se obrača vedno več strank, ki želijo prekrivanje brazgotin. Prav to ima poseben pomen zanjo, pove. 

»Mogoče je malo sebično, ampak vedno imam občutek, da sem nekomu vsaj malo polepšala življenje, ki ga ima za sabo. Verjamem, da je takšnim ljudem vsaj malo lažje in so lahko vsaj malo bolj samozavestni in zadovoljni s svojim telesom, ne da bi ga to spravilo v nelagodno situacijo ob pogledih radovednih in obsojajočih ljudi,« doda ob zavedanju, da preteklosti ne more izbrisati. 

Razkrije, da jo je prekrivanje brazgotin našlo samo in da je tega več, kot si mislimo. Pove, da ima skoraj vsak človek na sebi vsaj eno z bolj ali manj bolečo preteklostjo in spominom. 

Vsak lahko sicer tetovira preko brazgotin, a je treba razumeti obnašanje kože. Učenju o tem je Ina namenila veliko časa. Brazgotino je treba zakriti tako, da se koža dodatno ne poškoduje, tetovator pa se mora zavedati, da to ni zdrava koža. Pri tem mora biti previden tudi pri izbiri dizajna, tehniki, barvi in tudi mašinci, s katero dela, nas pouči Ina. 

Pove, da večinoma prekriva ginekološke brazgotine v spodnjem delu trebuha in brazgotine, ki so bile posledica samopoškodovanja.

Prekriva pa tudi brazgotine, ki so nastale ob rekonstrukciji drugih obolelih delov telesa, kot na primer pri rakavih obolenjih. 

Boste obiskali tetovatorja ali tatu umetnika?

Tudi sama je začela s klasičnimi stili in tetovažami, saj meni, da je to pomembno za bodoč razvoj umetnika. Pove, da je njen lasten stil še v fazi razvoja in se počasi, a gotovo, razvija v nekaj le njenega. 

»Vendar za to so seveda potrebna leta in leta izkušenj in, kar je najbolj pomembno, neizmerno zaupanje ljudi, ki mi dovolijo, da lahko dizajn naredim po svoje. Brez takih, ne bi bila tu, kjer sem in nikoli ne bi bila tam, kjer si želim biti,« pove Ina in doda, da obožuje barvne tatuje in trenutno vključuje realizem, grafiko, akstrakcijo, akvarel, raster, ilustracije in veliko močnih barv.

V svojem magistrskem delu je raziskovala razliko med tetovatorjem in tatu umetnikom. Razlika je ta, da k tetovatorju stranka pride s sliko, ki jo želi. Tatu umetnik sam sestavi dizajn glede na lastno interpretacijo želj stranke. 

Pri tem pa dodaja, da mora stranka vedeti, kaj si želi na svoji koži. Svetuje, da pred novim tatujem vedno pregledate portfelj tetovatorja in se prepričate v kakovost dela in materialov. Posebno pomembna je tudi sterilnost in čistoča v studiu. 

»Zelo pomembna je tudi nega po tetoviranju, ki vam jo bo v dobrem tattoo studiu tetovator tudi dobro razložil,« še pove mlada umetnica, ki je obenem tudi lastnica spletne trgovine tetoviran.si.