Slika je simbolična (foto: Bobo).
Stečaj. Beseda z zloveščim prizvokom. Pa si ga res zasluži?

V duhu brezplačne pravne pomoči, ki je bila na voljo pred dnevu, objavljamo pogovor z odvetnico in upraviteljico v postopkih insolventnosti Manco Šmid.

Vse o stečaju, torej: o vrstah stečajev, vlogi in pristojnostih upravitelja, samem postopku ter čereh, na katere velja biti pozoren.

Kaj je stečaj?

»Stečajni postopek je eden od postopkov insolventnosti, ki jih ureja zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Stečajni postopek se vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju. V ta namen se v stečajnem postopku unovči vse premoženje stečajnega dolžnika in iz denarnega dobroimetja, doseženega z unovčevanjem, plačajo terjatve upnikov. 

Poznamo tri vrste stečajnih postopkov, in sicer stečajni postopek nad pravno osebo, postopek osebnega stečaja in postopek stečaja zapuščine. Stečajne postopek je mogoče spremljati na spletni strani AJPES, kjer je objavljen seznam procesnih dejanj v vsakem posameznem postopku ter je večina procesnih dejanj udeležencev postopka tudi javno objavljena.«

Je stečaj nekakšna oblika pomoči?

»Lahko bi se tako reklo. V prvi vrsti gre gotovo za pomoč upnikom, da pridejo do vsaj delnega poplačila svoje terjatve, kar pa je mogoče le, če stečajna masa obstaja. Nadalje je institut pomemben z vidika gospodarstva, da se iz trga izločijo subjekti, ki so prezadolženi in svojih obveznosti ne morejo poravnavati, saj s tem ogrožajo tudi ostale udeležence na trgu. 

Postopek osebnega stečaja pa je tudi pomoč samemu dolžniku, kadar se hkrati vodi postopek odpusta obveznosti, v katerem so mu obveznosti pravnomočno odpuščene. V tem primeru namreč prenehajo obveznosti, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (razen v zakonu naštetih izjem), tudi če niso v celoti poplačane v okviru stečaja.«

Kakšna je vloga stečajnega upravitelja? Ali obstajajo razlike pri njegovi vlogi v stečaju fizične oziroma pravne osebe?

»Stečajni upravitelj je v skladu z zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju poseben (samostojen) procesni subjekt v postopkih zaradi insolventnosti, z obveznostmi, ki so nanj prenesene po zakonu. Cilj njegovega delovanja varovanje interesov upnikov.

V stečajnem postopku nad pravno osebo ima stečajni upravitelj položaj zakonitega zastopnika pravne osebe. Zaradi začetka stečajnega postopka namreč prenehajo pooblastila zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev za zastopanje pravne osebe in pooblastila njenega poslovodstva za vodenje njenih pravnih poslov. Upravitelj zato pridobi pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh procesnih dejanjih in pravnih poslih.

V postopku osebnega stečaja pa se poslovna (in procesna) sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da ne more samostojno razpolagati s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Stečajni upravitelj je tako zakoniti zastopnik dolžnika le glede premoženja, ki spada v stečajno maso, glede vsega ostalega pa ima fizična oseba še vedno poslovno (in procesno) sposobnost. Tako na primer v zadevah pred družinskim sodiščem stečajni upravitelj dolžnika zastopa le glede določitve preživnine, glede ostalih vprašanj (razveza zakonske zveze, dodelitev otok, stiki) pa stečajni dolžnik nastopa samostojno. Zato mora v tem delu, če šteje za potrebno, tudi sam angažirati odvetnika.«

Stečaj povezujemo s prezadolženostjo in plačilno nesposobnostjo. Kako zelo se stečajni upravitelji ukvarjate z razlogi, zakaj je do tega prišlo?

»Razlogi za insolventnost načeloma niso relevantni za sam potek stečajnega postopka, tako da se neposredno upravitelji z njimi niti ne ukvarjamo. Postavljeni smo šele s sklepom o začetku stečajnega postopka, v katerem je že ugotovljeno, da je stečajni dolžnik insolventen. Pri tem pa tudi sodišče pri izdaji sklepa o začetku stečaja ugotavlja zgolj insolventnost stečajnega dolžnika in ne vzrokov zanjo.

V stečaju pravne osebe se pri določenih institutih upravitelji ukvarjamo kvečjemu z vprašanjem nastanka insolventnosti in ravnanja dolžnika oziroma njegovih organov ob njenem nastanku (zlasti pri presoji odškodninske odgovornosti organov vodenja in nadzora ter izpodbojnih pravnih dejanj). Res pa je, da če se tekom stečajnega postopka ugotovi, da je bil nastanek insolventnosti posledica kakšnega protipravnega ravnanja, treba začeti ustrezne postopke. Je pa pričakovati, da bodo na podlagi zadnje novele ZFPPIPP-H razlogi za insolventnost postali relevantni v postopkih, kjer vrednost unovčene stečajne mase ne bo zadoščala za vrnitev založenega zneska predujma za vodenje stečajnega postopka iz sredstev sodišča. 

Te stroške morajo po novem plačati osebe, ki so bile člani poslovodstva v zadnjih dveh letih pred začetkom stečajnega postopka, razen če izkažejo, da na nastanek teh okoliščin niso mogle vplivati.

V postopku osebnega stečaja pa lahko pride do ugotavljanja razlogov za insolventnost v okviru postopka odpusta obveznosti, saj določena dolžnikova ravnanja, ki so lahko vodila do insolventnosti (prevzemanje nesorazmernih obveznosti, neodplačno razpolaganje s premoženjem, izpodbojna pravna dejanja) ovira za odpust obveznosti.«

Kakšne so vaše pristojnosti? Kako zelo morajo stranke sodelovati z vami? Verjetno jim je to v interesu, česar pa morda vsi ne razumejo?

»Stečajni postopek je sodni postopek, kar pomeni, da ga vodi sodišče. Upravitelji smo nekakšni pomočniki sodišča. Naša osnovna naloga je, da ugotovimo in unovčimo vse premoženje stečajnega dolžnika, ter v primeru, da obstaja stečajna masa, preizkusimo prijavljene terjatve upnikov, poplačamo stroške stečaja in presežek sredstev razdelimo upnikom. Stečajni dolžniki so po zakonu zavezani sodelovati z nami.

V stečaju nad pravnimi osebami je zadnje poslovodstvo z nami dolžno opraviti primopredajo poslov, dokumentacije in premoženja ter nam (poleg še nekaterih drugih, s stečajnim dolžnikom povezanih oseb) dati pojasnila o poslih stečajnega dolžnika ter drugih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za vodenje stečajnega postopka. Če do primopredaje ne pride, upravitelji predlagamo izdajo sklepa sodišča, s katerim se zadnjemu poslovodstvu naloži oprava primopredaje, ter obvestimo pristojno ministrstvo o sumu storitve prekrška. 

V zadnjem času ministrstvo dosledno obravnava naše vloge in bivšemu poslovodstvu tudi naloži plačilo globe, prav tako je mogoče v primeru kršitve sklepa sodišča bivšemu poslovodstvu naložiti plačilo denarne kazni. Kljub temu pa nekega res učinkovitega instrumenta, da bi bivše poslovodstvo sodelovalo z nam, nimamo. Nekateri se sploh ne javijo, drugi zatrjujejo, da dokumentacije nimajo (več). Tudi izrečene globe in denarne kazni nimajo večjega učinka. Zato ni redko, da do primopredaje sploh ne pride in se stečajni postopek vodi samo na podlagi opravljenih poizvedb o premoženju pravne osebe pri upravljavcih zbirk podatkov.

V okviru postopka osebnega stečaja so stečajni dolžniki dolžni sodelovati z upraviteljem, se odzivati na njegove pozive. Posredovati mu morajo identifikacijske in kontaktne podatke, sporočiti vsako spremembo (v premoženju, prebivališča …) in mu na njegovo zahtevo dati vsa pojasnila in dokumente o svojem premoženju in poslih. V okviru postopka odpusta obveznosti mora dolžnik poročati tudi o izpolnjevanju delovnih obveznosti oziroma dejanjih za iskanje zaposlitve. 

V postopku osebnega stečaja je nekoliko lažje doseči sodelovanje, saj neizpolnjevanje opisanih obveznosti predstavlja razlog za vložitev ugovora zoper odpust obveznosti. V primeru, da sodišče ugovoru ugodi, se stečajnemu dolžniku obveznosti ne odpustijo in jih je dolžen poravnati v celoti. Kljub temu pa se tudi v osebnih stečajih občasno dogaja, da dolžniki ne sodelujejo, in to celo v postopkih, kjer so stečaj sami predlagali.«

Kakšna je razlika med prisilno poravnavo, stečajem in likvidacijo?

»Prisilna poravnava je, tako kot stečaj, postopek zaradi insolventnosti, kar pomeni, da se vodi nad trajneje nelikvidnim oziroma prezadolženim dolžnikom, pri čemer se lahko vodi le nad pravnimi osebami in podjetniki. Vendar pa se postopek prisilne poravnave vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, katerega cilj je (poleg poplačila upnikov) ohranitev poslovanja dolžnika. 

V stečaju pa se s poslovanjem dolžnika (razen izjemoma) ne nadaljuje, pač pa se zgolj unovčuje premoženje in poplačujejo upniki, ob koncu postopka pa stečajni dolžnik, ki je pravna oseba, tudi preneha obstajati.

Likvidacija ne spada med postopke insolventnosti, pač pa gre za način prenehanja solventnih gospodarskih družb. Redno likvidacijo ureja zakon o gospodarskih družbah, postopek vodi likvidacijski (in ne stečajni) upravitelj. Prisilna likvidacija pa je način prisilnega prenehanja, ki ga ureja zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. V postopku se postavi upravitelj in teče podobno kot stečajni postopek (unovčuje se premoženje, poplačujejo upniki, ob koncu družba preneha), vendar pa jo je mogoče voditi samo, če družba ni insolventna. Če se tekom postopka izkaže, da je družba insolventna, mora upravitelj predlagati začetek stečajnega postopka.«

Kako izgleda postopek osebnega stečaja? Je ta pri fizični osebi drugačen kot pri pravni?

»Postopek osebnega stečaja se vodi na fizičnih osebah. Temeljna razlika glede na stečaj nad pravno osebo je, da pravna oseba po koncu stečaja preneha, fizična oseba pa živi naprej. Zato se nekatere določbe v postopku osebnega stečaja ne uporabljajo.

Med postopkoma je kar nekaj razlik. Tako je pri fizični osebi ob vložitvi predloga za začetek stečaja treba izkazovati insolventnost tudi v primeru, da predlog za stečaj vloži sam stečajni dolžnik (pri pravni osebi se v tem primeru insolventnost domneva). Upravitelj nadalje ni zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika v vseh poslih, temveč le v tistih, ki se tičejo premoženja, ki spada v stečajno maso. 

Pomembna razlika je, da v stečajno maso spada poleg premoženja, ki ga ima oseba ob začetku stečajnega postopka, tudi vse tisto premoženje, ki ga pridobi tekom postopka osebnega stečaja. Pri tem so določeni predmeti iz stečajne mase izvzeti, prav tako določeni mesečni prejemki (to je 76 odstotkov minimalne bruto plače in v primeru, da dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, tudi znesek po merilih za dodelitev denarne socialne pomoči). Drugačna je ureditev prijave terjatev (te je mogoče prijaviti tudi po izteku trimesečnega zakonskega roka roka), prenosa premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti (slednje ostane dolžniku, če ga upniki ne želijo prevzeti) … 

Za dolžnike in upnike pa je gotovo najpomembnejša razlika, da se znotraj postopka lahko vodi tudi postopek odpusta obveznosti, na podlagi katerega se po poteku preizkusnega obdobja dolžniku obveznosti, nastale do začetka postopka osebnega stečaja, odpustijo in jih upnikom ni več dolžan poravnati (razen izrecno naštetih izjem).«

Na kaj velja biti še posebej pozoren v zvezi s stečajem?

»Zelo pogosta zmota dolžnikov – fizičnih oseb je, da se nekatero njihovo premoženje v stečaju ne bo prodajalo – na primer hiša, v kateri živijo. To vsekakor ne drži. V stečaju se mora unovčiti vse premoženje. V kolikor se ne unovči, se ponudi v prevzem upnikom. Če ga ti ne prevzamejo, sicer res ostane stečajnemu dolžniku, vendar pa se morebitne zastavne pravice iz njega ne brišejo. Ker postopek odpusta obveznosti nima vpliva na zavarovane terjatve upnikov, lahko ti upniki takoj po zaključku stečaja zahtevajo plačilo svojih terjatev iz zastavljenega premoženja.

Paziti je tudi treba, da odpust obveznosti ne velja za vse terjatve, ampak zgolj za terjatve, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja. Zato je treba tekom stečajnega postopka obveznosti tekoče poravnavati, ker se dolžniku ne bodo odpustile, neporavnavanje tekočih obveznosti pa je tudi razlog za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Odpust obveznosti tudi ne učinkuje za nekatere izrecno naštete terjatve, nastale do začetka stečaja (predvsem zavarovane in prednostne terjatve).

Z zadnjo novelo ZFPPIPP-H je bil kot ovira za odpust obveznosti dodan primer, ko si stečajni dolžnik v preizkusnem obdobju v zadostni meri ne prizadeva za poplačilo upnikov, pri čemer se šteje, da si dolžnik ni prizadeval dovolj, če je poplačal manj kot deset odstotkov vseh prijavljenih terjatev. Upravitelj mora v te primeru vložiti ugovor proti odpustu obveznosti, sodišče pa lahko oceni, da je upravičeno, da se dolg dolžniku vseeno odpusti. Kako se bo določba uporabljala v praksi, še ni jasno. Velja pa opozoriti, da desetodstotno poplačilo terjatev v postopkih osebnih stečajev ni pogosto, saj je možno terjatve poplačevati šele, ko se poplačajo stroški stečajnega postopka, ki pa znašajo minimalno 3000 evrov.

Pri stečaju pravne osebe pa velja biti pozoren predvsem na to, da se pravilno opravi primopredajo in tekoče sodeluje z upraviteljem, saj je slednji zavezan v primeru, da do tega ne pride, sprožiti ustrezne postopek pred stečajnim sodiščem oziroma prekrškovnimi organi. Upniki pa morajo biti pozorni na to, da terjatve prijavijo v roku treh mesecev od oklica postopka, saj v nasprotnem primeru prenehajo.«

Starejše novice