Teoson je umetniško ime Mariborčana Tea Ivančiča, ki ga poznamo predvsem po grafitih, ki krasijo naše mesto. Ali pa so ga včasih krasili.
Srednjo elektro-računalniško šolo Maribor je popestril z unikatnimi kurami, porisal je Osnovno šolo Leona Štuklja, okrasil je zid pred stadionom Ljudski vrt. Žal je večina njegovih umetnin danes prebarvana, izbrisana.
V poslikavi zidov je videl priložnost oglaševanja: »Začelo se je zaradi uporništva, adrenalina. Kasneje sem še zmeraj risal stvari pod imenom Teoson, ampak je vse bilo predvsem iz marketinškega vidika. Lepše stvari imaš na ulici, bolj te poznajo. To so zastonj reklamni prostori.«
Grafitov za svoje zadovoljstvo več ne riše. V tem zdaj ne vidi smisla, pravi.
Poslikal Red Bull pločevinko, okrasil Calvin Klein parfum
Poleg okrasitve zidov je posebej ponosen na poslikavo Red Bullove pločevinke za Filipa Flisarja. Njemu in deskarju Timu Kevinu Ravnjaku je za olimpijske igre porisal tudi čelade. Prav tako je ponosen na poslikavo parfumov Calvina Kleina.
Športnik po duši
Ročne spretnosti izkorišča v poslovne namene, sicer ima rad šport. »Pozimi delujem kot deskarski demonstrator v DEMO teamu Slovenije. Poučujem bodoče kadre deskarskega sveta. Nikoli nisem bil človek statike. Zmeraj sem raje izbral nekaj aktivnega. In ravno to me je pri grafitanju velikokrat zmotilo. Ob najlepših dnevih si obrnjen v steno za deset ur ali več,« pripoveduje.
Poleg grafitanja riše na platna in kožo. Trenutno pa se ukvarja predvsem s tetoviranjem.
Multipraktik
Teoson je multipraktik, ki poprime za vsako delo: »Ker ne moreš delati samo ene stvari, sem se začel ukvarjati z več stvarmi hkrati. Poleg risanja učim bordanje, uporabljati sem začel različne risarske tehnike, vmes sem uvažal in prodajal spreje. Zmeraj sem kombiniral. Trenutno je glavno ustvarjanje, s tem zaslužim največ. Ostale stvari so dobrodošle za zraven.«
Povpraševanje kot vodilo
Teo Ivančič se je ustvarjalnega poklica lotil zaradi povpraševanja. Pred tem je bil zaposlen, hkrati je imel popoldanski espe za risanje.
»Na eni točki je zanimanje za poslikave bilo večje, kot moja redna služba. Takrat sem si rekel, da če ne bom probal zdaj, ne bom nikoli. To je bilo pred desetimi leti,« pravi.
Tetoviranje
Tudi tetovirati je začel zaradi povpraševanja. Za delo se prej ni zanimal, tatujev ni imel. »Prvi tatu ni bil ravno mačji kašelj. Precej čudno mi je bilo spreminjati zunanjo podobo telesa,« ja jasen.
Tetoverji se morajo navaditi na občutke, ki jih ustvarita igla in koža. Občutiti morajo debelino kože in iglo v njej. »Ljudje imamo različno debelo in občutljivo kožo. Debelina se spreminja tudi po določenih predelih telesa. To moraš občutiti in pritisk igle prilagoditi. Teh občutkov noben stroj nikdar ne bo mogel ponarediti. Mislim, da bodo ta poklic zmeraj izvajali ljudje,« razmišlja Ivančič.
Pravi, da podobo tatujev oblikuje ljudem, ki spoštujejo njegovo delo: »Večina ljudi kopira že videno. In nekoga, ki nima predstave o tem, kaj želiš narediti, težko prepričaš v svoje delo. Enostavno nima smisla. Najpogostejše so izpeljanke že obstoječih tatujev. Postavitve in osnove se ponavljajo.«
Delo brez napak
Dejstvo, da pri tetoviranu ni popravkov je Teotu bilo jasno že iz časov grafitanja. »Ko narediš črto, narediš črto. Na začetku je v meni bila borba. Ko se prepustiš in si zaupaš, zadeva steče. Moraš stati za tem, kar delaš. in moraš vedeti, kaj delaš. Prepričanje vase je nujno,« pritrdi.
Magično je, ko nekdo pride na tatu in veš, da je na njem tvoj izdelek, pravi Teoson.
Da do neželenega rezultata ne pride, se s strankami zmeraj vnaprej dogovori o vseh podrobnostih. Stvari morajo biti jasne tako njemu kot stranki.
»Motiv skupaj preverimo večkrat, da ne pride do kakšnih napak, problemov. Pomembno je, da tudi oni podrobno pregledajo celotno poslikavo. Da pravočasno opazijo morebitne napake,« pojasni Teoson.
Najpomembneje je, da tatu dobro zgleda tudi po več letih. To se naučiš s prakso. Popravljaš svoje napake, se izpopolnjuješ. In ravno to je čar tega dela. Ker se teh stvari ne moreš naučiti.
Izdelki govorijo zase
Teo Ivančič stremi k temu, da izdelke zmeraj tehnično dovršeno zaključi.
»Če se že lotim neke stvari, jo želim izpeljati do konca. Predvsem mi je všeč občutek, da sem nekaj ustvaril. V resnici mi je vseeno iz česa delam, samo da bo na koncu dneva nek izdelek z mojim pečatom,« zaključi.