Ptujski zbor združuje več generacij pevcev, od 12-letnikov do 92-letnikov, ter že več kot pol stoletja ohranja bogato glasbeno tradicijo in povezanost med člani.
Kultura našega mesta je bila vedno močno prepletena z glasbo in vsem, kar glasba prinaša – veseljem, toplino in skupnostjo. Del te kulture na Ptuju, ki prav tako predstavlja te vrednote, je zbor sv. Viktorina, ki letos praznuje že 55 let.
Zbor, ki je trenutno pod vodstvom mlade glasbene pedagoginje Eve Kundih, šteje 46 članov, med katerimi je ogromen starostni razpon – najmlajši član je star 12 let, najstarejši pa 92.
Nekateri izmed članov so priča njegovi celotni zgodbi, ki se je začela davnega leta 1971. Zbor sv. Viktorina oziroma, kot si sami rečejo, Viktorini, je v teh letih prepotoval različne države Evrope, se udejstvoval na številnih predstavah, koncertih in tekmovanjih ter za svoje dosežke dobil tudi marsikatero nagrado.
Sonja (zborovodkinja 30 let): »Z možem sva poročena z Viktorinom. To je najin začetek in upam, da tudi konec. Zbor nama pomeni ogromno.«
Kako pa se je vse skupaj začelo?
Zamisel o ustanovitvi zbora je zaživela leta 1971 na pobudo dveh pomembnih oseb – Maksimilijana Feguša in patra Maksa Klajnška. Maksimilijan Feguš je kot mlad glasbenik želel ustvariti zbor, ki bi deloval na zahtevnejši ravni, tudi skupaj z orkestri.
Zbor je nastal avgusta tistega leta, ko je pater Klajnšek prevzel župnijo sv. Jurija. V jubilejni publikaciji, ki so jo pripravili ob 30. obletnici zbora, je pater Klajnšek sam opisoval, da je bila takrat cerkev precej prazna in pusta, prihod Maksimilijana in zbora pa je njeno podobo popolnoma spremenil ter v cerkev prinesel novo življenje.
Od ustanovitve do leta 1992 je zbor vodil Maksimilijan Feguš, nato je vodenje za naslednjih 30 let prevzela Sonja Winkler. Med letoma 2021 in 2026 ga je vodil Peter Gojkošek, ki je vajeti zbora v letošnjem letu predal Evi Kundih.
Eva (zborovodkinja): »Zelo lepo je biti zborovodkinja, ker ljudje prihajajo z veseljem in žarom ter ti sledijo. Posebno lepo je, da lahko skupaj ustvarjamo.«
Sv. Viktorin, duhovni oče mesta Ptuj
Zbor nosi ime po sv. Viktorinu Ptujskem, prvem znanem ptujskem škofu in prvem latinskem prevajalcu ter razlagalcu Svetega pisma s področja Panonije oziroma Ptuja. Bil je izobražen pisatelj, ki je napisal številne razlage svetopisemskih besedil.
O njem poroča tudi sv. Hieronim v svoji knjigi O odličnih možeh, v kateri omenja njegova dela, izobrazbo in mučeniško smrt. Po najverjetnejših razlagah je umrl leta 303 na Ptuju med Dioklecijanovim preganjanjem kristjanov.
Sv. Viktorin velja za duhovnega očeta mesta, praznujemo pa ga 3. novembra.
Kaj vse je zbor dosegel med dolgimi leti svojega delovanja?
V več kot petih desetletjih se je zbor razvijal, spreminjal in ustvaril številne pomembne glasbene spomine. V prvih 30 letih se je skozi njegovo delovanje zvrstilo več kot 200 pevcev, nekateri člani pa v njem pojejo že od samega začetka.
Dušan (55 let v zboru): »Za nas, ki smo tukaj že 55 let, je zbor življenje. Vedno bolj spoznavamo, kako lepo je to življenje, rezultati našega dela pa še vedno prihajajo.«
Med pomembnejšimi priznanji zbora v teh letih so Oljenka Mestne občine Ptuj, ki jo je zbor prejel leta 1993 za delo na področju kulture, Velika oljenka mesta Ptuj leta 2011 ter jubilejno priznanje Območne izpostave JSKD Ptuj leta 2022 ob 50 letih neprekinjenega delovanja na področju kulture.
To pa niso vsi dosežki, saj pomemben del zgodovine predstavljajo tudi številna gostovanja v tujini. Zbor je že v prvih tridesetih letih nastopal v Italiji, Avstriji, Nemčiji, na Poljskem in Hrvaškem, ti nastopi pa so se kasneje vrstili še v mnogih drugih državah.
Posebej pomembna so tudi romanja, ki so jih povezovali z glasbenimi nastopi in lastno duhovno izobrazbo. Prvo takšno romanje je potekalo aprila 1994 v Assisiju, zdaj, 50 let pozneje, pa so se odpravili še v Rim, prepotovali poti sv. Pavla v Grčiji, na Portugalsko, v Španijo in Francijo. Letos se Viktorini ponovno odpravljajo v Assisi.
Robi (34 let v zboru): »Kot otrok sem v zboru pel že med letoma 1975 in 1978, takrat še kot sopran. Leta 1995 sem se vrnil, tako da sem član zbora že 34 let. Zelo sem ponosen, da sem del te skupine pevcev, saj smo izvajali maše velikih skladateljev ob spremljavi orkestra SNG Maribor. Ponosen sem, da sem bil del vseh teh dogodkov in da sem lahko pri njih sodeloval.«
Člani se tudi zdaj udeležujejo občinskih in cerkvenih revij pevskih zborov, nastopajo na različnih prireditvah ter se ob povabilih povezujejo z drugimi zbori. Sodelujejo tudi na Viktorinovih večerih, ki jih organizira Društvo izobražencev Viktorina Ptujskega, in delujejo v okviru Območne izpostave JSKD Ptuj.
Še posebej pomembno mesto v njihovem delovanju ima božični koncert, ki ga na božični dan pripravijo vsaki dve leti. Zadnji je bil leta 2025, med odmevnejšimi pa je bil koncert leta 2023, ki ga je obiskalo rekordno število ljudi. Ti sploh niso več uspeli stopiti v cerkev, kjer je koncert potekal, zato so ga poslušali skozi odprta vrata.
Poseben je bil tudi zaradi svoje zahtevnosti, saj so takrat ob spremljavi solistov mariborske opere izvedli Mozartovo mašo in nekatere božične pesmi.
Marjana (13 let v zboru): »To je moj balzam za dušo in moja sprostitev.«
Kako je videti reden potek dogodkov zbora?
Viktorini se že dolga leta vsak teden srečujejo na vajah ob petkih zvečer, dve nedelji na mesec pa pojejo pri sv. maši. Njihovo delovanje je v veliki meri povezano s cerkvenim letom, saj člani poleg petja pri sv. mašah v cerkvi sv. Jurija aktivno sodelujejo tudi pri praznikih in pomembnejših slovesnostih.
Anamarija (13 let v zboru): »Zelo družinsko je.«
Klara (5 let v zboru): »To je skupnost, v kateri z veseljem preživljam petkove večere in nedeljska jutra.«
Zbor je prvenstveno cerkveni in zvesto sledi verski tradiciji, ki predstavlja pomemben temelj njegovega delovanja in je za člane zbora ravno toliko pomembna kot glasba in skupnost, ki ju dobijo v zboru.
Natalija, opazovalka zbora: »Vsaka maša, pri kateri poje zbor, je obogatena. Njegovo petje te prevzame, te pritegne, ponese s seboj in ti odpre vrata.«
Njegov repertoar pa sega tudi zunaj cerkvenih okvirov. Izvajajo skladbe iz najrazličnejših glasbenih obdobij, tako a cappella kot ob orgelski spremljavi, občasno pa tudi večje orkestrske izvedbe z opernimi solisti.
Za večje nastope se pripravljajo tudi na intenzivnih večdnevnih vajah v Strunjanu, kjer štiri dni namenijo skupnemu glasbenemu izpopolnjevanju in pripravam na prihajajoče projekte.
To pa ni samo zbor, ampak tudi del ptujske kulture in tradicije
Zbor je skozi desetletja postal pomemben del kulturnega življenja mesta. Njegova posebnost ni le dolgoletno glasbeno ustvarjanje, temveč tudi skupnost, ki jo je gradil in ohranjal skozi generacije.
Gre za zbor z resnim pristopom do glasbe, ki je hkrati zelo družinsko in medgeneracijsko povezan. V njem pojejo starši in otroci, možje in žene, babice in vnuki. Veliko Ptujčanov je v njem pelo vsaj nekaj časa, nekaterim pa je prav zbor predstavljal pomembno glasbeno popotnico za nadaljnjo pot.
Dora (14 let v zboru): »Viktorin je kot ena velika družina, ki vsakega sprejme za svojega. V njem lahko razvijamo in izpopolnjujemo svoje glasbene talente.«
Zbor je živ organizem, ki se od ustanovitve ves čas spreminja, vendar ohranja svoje temelje. Nekaj izjemno posebnega je tudi to, da v njem še vedno poje nekaj članov, ki so bili del zbora že ob njegovih začetkih. Povezanost članov presega zgolj skupno ljubezen do glasbe.
Irena (10 let v zboru): »Poleg tega, da je to skupnost ljudi, ki čuti poslanstvo in potrebo, da se izraža z glasbo, ima vsak izmed nas tudi svoj način stika z glasbo. Čutimo tudi afiniteto do skupnega nastopanja, to, da smo člani zbora in ne samo posamezniki. Med sabo se moramo uglasiti in se čutiti, da lahko petje izpeljemo na način, ki najbolje nagovori poslušalce.
Pomemben je tudi socialni vidik. Člani skupaj preživljamo veliko časa, se medsebojno podpiramo in vsak po svojih zmožnostih prispeva k delovanju zbora – tako pri glasbenem ustvarjanju kot pri organizaciji in drugih dejavnostih. Skupaj praznujemo pomembne življenjske dogodke, jubileje in obletnice, skupaj pa doživljamo tudi težke trenutke. Ko se poslovimo od katerega izmed sedanjih ali nekdanjih članov, žalujemo kot družina, ker ravno to smo.«
S kakšnimi izzivi se je zbor soočal v letih delovanja?
Za konec nas je zanimalo tudi, kakšni so izzivi, s katerimi se je zbor soočal v letih delovanja.
Za enega od večjih izzivov se je v zadnjih letih izkazalo iskanje zborovodje. V krajšem obdobju so zamenjali dve zborovodji, ob tem pa ugotovili, kako zahtevno je najti nekoga, ki je pripravljen prevzeti tako odgovorno vlogo.
Vodenje zbora namreč zahteva veliko energije, časa in predanosti ter postopoma postane pomemben del posameznikovega osebnega življenja. Člani pravijo, da so imeli srečo, saj so se želje nove zborovodkinje Eve ujemale z njihovimi pričakovanji.
Podobno spremembo so doživeli tudi pri organistu. Letos so se po dolgem sodelovanju poslovili od Jožeta Vagnerja, ki je zbor spremljal dolgo vrsto let. Bil je profesor na konservatoriju za glasbo, zboru pa se je pridružil že kot mlad organist in mu ostal izjemno predan vse do letošnjega avgusta, ko se je zaradi bolezni nepričakovano poslovil.
Njegovo mesto je zdaj prevzel mladi Urban Ferlinc, s katerim si želijo še dolgega sodelovanja.
Kljub spremembam vodenja in glasbenega spremljevalca prihodnost vidijo optimistično. Mlajše vodstvo prinaša novo energijo, zagon in svežino, kar se že pozna pri vajah in glasbenem pristopu. Zborovodkinja Eva uvaja nove metode dela, dinamičnost vaj in namenja veliko pozornosti vokalni tehniki.
Natalija (9 let v zboru): »Kako je biti v zboru, težko opišem z besedami. To je moja druga družina in povezanost članov je izjemno pomembna. Skupaj smo veseli in žalostni ter si delimo vse občutke. Pomembni smo si kot zbor, ampak še več pomeni tisto, kar pride zunaj njega – prava povezanost, skupnost, prijateljstvo in konec koncev prava družina.«
Bojan (več kot 30 let v zboru): »Brez tega ni mogoče živeti.«
