Slovensko društvo Hospic je na Ptujskem gradu gostilo pogovor o dveh svetovih, tujih naši vsakdanji izkušnji.
Na terasi Grajske kavarne na Ptujskem gradu je bil včeraj popoldan dogodek Hospickafe z naslovom Sprejemanje minljivosti in smrti med Amiši in Inuiti.
Zaradi lepega vremena je dogodek potekal na prostem, udeleženci pa so prisluhnili pogovoru, ki ga je povezovala prostovoljka Mirjana Mladič.
O društvu
Dogodek je organiziralo Slovensko društvo Hospic, ki skrbi za sočutno spremljanje bolnikov v zadnjem obdobju življenja ter nudi podporo njihovim svojcem in žalujočim.
Strokovna ekipa in prostovoljci društva pomagajo tako na domovih kot v ustanovah, njihovo delo pa temelji na bližini, razumevanju in spoštovanju dostojanstva vsakega posameznika.
Unikatne izkušnje iz prve roke
Gostja večera je bila Andreja Rustja, ki je pri Amiših in Inuitih nekaj časa tudi sama živela.
Govorka je na dogodku nosila značilno amiško žensko oblačilo, ki ga je obiskovalcem tudi podrobneje predstavila in razložila njegov pomen v vsakdanjem življenju te skupnosti.
Življenje brez mnogih sodobnih privilegijev
Rustja je najprej spregovorila o Amiših, ljudstvu, ki živi po strogih pravilih. Moški ne nosijo brkov, ženskam pa pravila prepovedujejo striženje las ter uporabo ličil in laka za nohte. Ne smejo prijeti za orožje, voziti ali biti lastniki avtomobila. Pripadniki starega reda ne igrajo na glasbila in ne uporabljajo elektrike.
Njihovo šolanje traja osem let, kljub temu pa je gostja Amiše opisala kot zelo razgledano skupnost, ki zaupa vase, drug v drugega in v boga.
Komunikacija v mrazu
V nadaljevanju je Rustja predstavila še Inuite, ljudstvo azijskega izvora s kratkimi okončinami. Zaradi podnebja, v katerem živijo, so zelo neverbalni, saj bi z govorjenjem izgubljali preveč telesne toplote.
Namesto besed zato veliko sporočajo z obrazno mimiko in kretnjami, kar je za govorko ob vstopu v skupnost predstavljalo velik izziv.
Odnos do smrti
Gostja je med mnogimi zanimivimi informacijami o življenju obeh ljudstev spregovorila tudi o tem, kako se pogovarjajo o smrti in kako jo dojemajo, ter o njihovih obredih in načinih pokopa.
Ta del pogovora je gostjo neposredno povezal s poslanstvom društva Hospic, saj je pokazal, kako različne kulture na svoj način sprejemajo minljivost in spremljajo umirajoče ter njihove bližnje.
Približevanje neznanemu
Pogovor je potekal v sproščenem vzdušju, obiskovalci pa so gostji zastavili tudi precej vprašanj.
Gre za skupnosti, ki so nam v marsičem tuje in se jim v vsakdanjem življenju le stežka približamo, zato je bil pogovor z nekom, ki je pri njih dejansko živel, za udeležence še posebej dragocen.
