Albin Gradišnik iz amaterske vremenske postaje v Krčevini pri Vurbergu pojasnjuje, kako lahko s sončno uro določimo začetek jeseni in zakaj na dan enakonočja dan in noč še ne bosta enako dolga.
Astronomska jesen se bo letos začela 23. septembra 2026 ob 2.06. Kako je njen prihod mogoče določiti s pomočjo sončne ure, kaj nam pri tem povedo deklinacijske črte in zakaj na dan jesenskega enakonočja dan in noč pri nas še ne bosta povsem enako dolga, je za naše bralce podrobneje pojasnil Albin Gradišnik iz amaterske vremenske postaje Gradišnik v Krčevini pri Vurbergu.
Ob vremenski postaji v Krčevini pri Vurbergu je namreč postavljena tudi diptih sončna ura, s katero Gradišnik spremlja navidezno »gibanje« naše najbližje zvezde po nebu.
Kot pojasnjuje, ga ljudje večkrat vprašajo, s katerim astronomskim pripomočkom oziroma teleskopom spremlja Sonce. Njegov odgovor je – s sončno uro. Z nje je mogoče s pomočjo deklinacijskih črt zelo natančno določiti tudi začetek posameznih letnih časov.
Kaj nam povedo črte na sončni uri?
Ob pogledu na diptih sončno uro v Krčevini pri Vurbergu je mogoče na obeh številčnicah, vodoravni in navpični, opaziti dve različni vrsti črt – urne in deklinacijske črte.
Urne črte črne barve so ravne, navpične in poševne ter kažejo čas dneva. Za branje časa je treba pri teh črtah opazovati celotno dolžino sence. Drugače je pri deklinacijskih črtah. Te so ukrivljene v obliki hiperbol, izjema pa je ena svetlo modra, popolnoma ravna črta, nad katero je napis »pomladansko in jesensko enakonočje«. Poteka natančno v smeri vzhod–zahod.
Deklinacijske črte kažejo spreminjanje letnih časov in datumov v letu. Za njihovo odčitavanje je treba opazovati izključno točko, kjer se senca konča, in ne celotne linije sence. Gre za vrh sence trikotnih gnomonov oziroma kazalec, imenovan nodus.
Zaradi nagiba Zemljine vrtilne osi se višinski kot Sonca nad obzorjem med letom spreminja, posledično pa se spreminja tudi dolžina oziroma vrh sence.
Kako sončna ura pokaže začetek astronomske jeseni?
Astronomska jesen se začne v trenutku, ko subsončna točka, torej točka na Zemlji neposredno pod Soncem, prečka ekvator oziroma se srednje Sonce na nebu navidezno nahaja nad Zemljinim ekvatorjem.
Ob jesenskem enakonočju je deklinacija Sonca natanko nič stopinj, rektascenzija natanko 12 ur, ekliptična dolžina Sonca pa natanko 180 stopinj.
Vse troje na diptih sončni uri predstavlja prej omenjena svetlo modra in popolnoma ravna deklinacijska črta oziroma črta jesenskega enakonočja.
»Diptih sončna ura prikazuje, da se bo kmalu začela astronomska jesen, saj sta se vrha sence začela dotikati črt jesenskega enakonočja,« pojasnjuje Gradišnik.
Tudi na priloženi fotografiji je tako mogoče videti, da se je vrh sence na diptih sončni uri že začel dotikati deklinacijske črte jesenskega enakonočja.
Na Ptuju bo dan še vedno deset minut daljši od noči
Ptuj, Maribor, Lenart in Murska Sobota se nahajajo na zemljepisni širini okoli 46,5 stopinje severno od ekvatorja. To pomeni, da mora biti višinski kot Sonca v naših krajih na dan začetka jeseni ob zgornji kulminaciji 43,5 stopinje nad obzorjem.
Prav ta vrednost višinskega kota Sonca bo po astronomskih opazovanjih nastopila 23. septembra 2026 po gregorijanskem koledarju. Tega dne se bo zato začela astronomska jesen oziroma bo nastopilo jesensko enakonočje ali ekvinokcij.
Čeprav izraz enakonočje nakazuje na enako dolga dan in noč, pa 23. septembra pri nas še ne bo tako. Na Ptuju bo Sonce tega dne vzšlo ob 6.44, zašlo pa ob 18.54. Dan bo tako še vedno deset minut daljši od noči.
Enaka dolžina dneva in noči oziroma ekviluks bo nastopila šele v soboto, 26. septembra 2026, ko bo Sonce vzšlo ob 6.48 in zašlo ob 18.48.
Beseda ekviluks izvira iz latinščine, pri čemer aequus pomeni enak, lux pa svetloba. Podobno izvira tudi beseda ekvinokcij, pri kateri aequus pomeni enak, nox pa noč.
Preberite še:
Zakaj med enakonočjem in enako dolgima dnevom in nočjo minejo trije dnevi?
Gradišnik pojasnjuje, da astronomsko enakonočje nastopi, ko srednje Sonce oziroma točka v središču Sončeve ploskve prečka ekvator.
Če Zemlja ne bi imela ozračja in bi bilo Sonce na nebu zgolj majhna točka, bi imeli 23. septembra natanko 12 ur dneva in 12 ur noči. Toda v resnici temu ni tako.
Tudi z diptih sončne ure je mogoče videti, da senca gnomona ob robu ni ostra. Naše Sonce namreč na nebu ni videti kot točka, temveč kot ploskev, katere premer znaša približno pol ločne stopinje.
Po astronomski definiciji se sončni vzhod uradno začne takrat, ko se nad obzorjem pojavi zgornji rob Sonca, in ne takrat, ko se nad obzorjem pojavi njegovo središče. Sončni zahod pa se uradno konča, ko zgornji rob Sonca popolnoma izgine pod obzorjem.
V naših krajih, torej na območju Ptuja, Maribora, Lenarta in Murske Sobote, Sonce potrebuje dobre tri minute, da nad obzorje vzide celoten premer Sončeve ploskve. Podobno se dogaja zvečer ob sončnem zahodu.
Pomembno vlogo ima tudi Zemljino ozračje
Gradišnik ob tem navaja tudi pojasnilo spletne strani Time and Date, da do tridnevne razlike v naših krajih prihaja tudi zaradi atmosferske refrakcije. Zemljino ozračje namreč ukrivlja Sončevo svetlobo, zato se Sonce zdi višje od svojega dejanskega položaja na obzorju.
Zaradi tega se nam zdi, da se sončni vzhod začne nekoliko prej, sončni zahod pa konča nekoliko pozneje. Tudi to prispeva k temu, da na dan astronomskega enakonočja svetli del dneva še ni povsem enako dolg kot noč.
Jesensko enakonočje lahko nastopi med 21. in 24. septembrom
Datum jesenskega enakonočja ni vsako leto enak. Gradišnik ob sklicevanju na podatke spletnih strani Space.com, Nase in Time and Date pojasnjuje, da v večini let jesensko enakonočje po gregorijanskem koledarju nastopi 22. ali 23. septembra.
Izjemoma lahko nastopi tudi 21. septembra, kot se je zgodilo leta 1931 in se bo naslednjič zgodilo leta 2092. Leta 2303 pa bo jesensko enakonočje v naših krajih nastopilo celo 24. septembra.
Sončevo »ravnovesje« so opazovali že starodavni ljudje
Jesensko enakonočje pa ni zgolj astronomski pojav, ki ga spremljamo v sodobnem času. Starodavni ljudje so že pred stoletji opazili, da je Sonce dvakrat na leto v nekakšnem ravnovesju – ob pomladnem in jesenskem enakonočju.
To je razvidno tudi s sončne ure v Krčevini pri Vurbergu, kjer obe enakonočji predstavlja ista svetlo modra, popolnoma ravna deklinacijska črta z napisom »pomladansko in jesensko enakonočje«.
Poznavanje deklinacije Sonca prav tako ni novodobno, saj so jo poznali že Babilonci. Starodavni ljudje so se v času jesenskega enakonočja zahvaljevali za drugo »ravnovesje« Sonca v letu in za pridelke, ki jim jih je dala narava, hkrati pa so se začeli pripravljati na prihajajočo zimo.
