Alenka Čede je s partnerjem v Stanjevcih ustvarila posestvo Mala Rosa, pri razvoju pa je sodelovala tudi v projektih, ki jih podpira Skupna kmetijska politika.
Alenka Čede je s partnerjem v Stanjevcih ustvarila posestvo Mala Rosa, pri razvoju pa je sodelovala tudi v projektih, ki jih podpira Skupna kmetijska politika.
Alenka Čede, soustanoviteljica posestva Mala Rosa v Stanjevcih na Goričkem, je s partnerjem mestno življenje zamenjala za podeželje. Danes pridelujeta zelišča, aronijo, sadje in jedilne vrtnice, jih predelujeta in ob koncih tedna sprejemata goste izletniške kmetije.
Njuna zgodba ponazarja enega manj znanih ciljev Skupne kmetijske politike. Ta poleg kmetijske proizvodnje podpira tudi razvoj podeželskih območij, delovna mesta, kakovost življenja, socialno vključenost in večjo udeležbo žensk v kmetijstvu.
Strateški načrt SKP 2023–2027 za Slovenijo ta cilj uresničuje tudi prek intervencije IRP26 LEADER. V njenem okviru se lokalni prebivalci, kmetije, podjetja, društva in občine povezujejo v lokalne akcijske skupine. Te glede na potrebe svojega območja pripravijo strategijo lokalnega razvoja in izberejo projekte, ki jih podprejo.
Mala Rosa je sodelovala v projektu LAS »Digitalne rešitve ZA izzive podeželja«, ki ga je v okviru Programa razvoja podeželja sofinanciral Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja.
V prvem podkastu projekta AgriReveal smo zato preverili, kaj takšni projekti pomenijo za majhnega ponudnika na terenu in kaj od njih ostane po zaključku.
Iz mesta na Goričko
Želja po selitvi na podeželje je v paru dolgo tlela. Ob tem je Čede razmišljala, kako si tam ustvariti delovno mesto in prihodek. Prva zamisel so bila zelišča.
Ker o kmetijstvu ni vedela veliko, se je odločila za izobraževanje.
»Oba sva mestna otroka. Moje sošolke so bile same kmetice, rojene na velikih kmetijah. Jaz sem kar nekaj časa hodila na izobraževanje v Biotehniški center Naklo na Gorenjskem in takrat je bila še kako prava odločitev, da sem se spoznala s prvimi osnovami tako kmetijstva kot pridelave zelišč,« je povedala Čede.
Ko sta prvič prišla na Goričko, je bila že globoka jesen. Pokrajina ju je očarala, odločili pa so ljudje.
»Ta neokrnjena narava, tišina, mir, prijazni ljudje, tudi sama arhitektura in postavitev posestev, da nisi preblizu sosedu, pa vendar nisi tako daleč. Ko sva pobliže spoznala Goričance, sva se soglasno odločila, da je Goričko edina opcija, ker tako prijaznih in toplih ljudi res nisem srečala na drugih koncih Slovenije,« je dejala.
Od zelišč do izletniške kmetije
Mala Rosa je nastajala postopoma. Zeliščem se je pridružil nasad aronije, posebej ponosna pa sta na visokodebelni travniški sadovnjak, ki ga v krajinskem parku vzdržujeta in nikoli ne škropita. Pred nekaj leti sta zasadila še vrtnice za kulinariko.
»Vrtnice so danes rdeča nit našega posestva. Res so naju ponesle po celi Sloveniji, glas o posestvu Mala Rosa pa tudi čez mejo na Madžarsko in v Avstrijo,« je povedala Čede.
Pod starim senikom sta uredila prostor za obiskovalce in dejavnost razširila na izletniško kmetijo. Na enem mestu se tako prepletajo pridelava, predelava, kulinarika in turizem.
Za majhno kmetijo je takšna raznolikost po njenih besedah kombinacija izbire in nuje. Ključ vidi v tem, da pridelek dobi dodatno vrednost že na kmetiji.
»Že na začetku sem se odločila za ekološko kmetovanje in dejstvo je, da ekološki pridelki dobijo svojo dodano vrednost, ko jih lahko ponudiš na pragu svoje kmetije oziroma na mizah svojim gostom. Naš moto je iz vrta na mizo. To velja za vse, kar pridelamo,« je pojasnila.
V kuhinji uporabljajo recepte iz starih zvezkov njunih babic.
»Ko gostom povemo, da se v kuhinji uporabljajo izključno recepti, zapisani v starem zvezku najinih babic, jih nagovoriš s tisto čustveno noto. Gostu prikliče spomin na njegove lepe čase, ko je imel še babice,« je dodala Čede.
Gostje po njenih izkušnjah takšno ponudbo cenijo.
»Na Goričko hodijo gostje, ki jim je mar. Mar jim je za kvalitetno hrano, za lepo naravo, za ptice, za zvezdnato nebo. Pri nas pod senikom ne igra niti razpoloženjska glasba, ker želimo, da gostje čutijo naravo, veter in zvezde,« je povedala.
Digitalno znanje iz projekta LAS
Kot eno pomembnejših koristi projekta LAS Čede izpostavlja novo znanje.
»Sem 60 plus in vsak nasvet, vsako novo znanje na tem področju je še kako dobrodošlo. Ni samo po sebi umevno, da znaš, ko si enkrat babica,« je povedala.
Družbena omrežja posestva vodi sama.
»Sama jih vodim, sama fotografiram, sama objavljam, ker le tako lahko gost začuti mojo zgodbo. To, kar čutim, kar tisti dan delam, kar mi moje posestvo pomeni. Brez družbenih omrežij oziroma teh objav te preprosto ni,« je poudarila.
Ker posestvo obiskuje vse več mladih, bi si želela nadgradnjo znanja. Kot primer omenja QR kodo na izdelku.
»Težko vsakemu gostu posebej razložiš, koliko truda je vloženo v eno marmelado. Sadje je bilo treba najprej posaditi, ga obrati, očistiti in predelati, pa še vse je ekološko in ročno. Vse to težko daš na nalepko. S QR kodo bi lahko obiskovalec dobil celotno informacijo o posameznem izdelku,« je dejala Čede.
Še bolj bi ji pomagale enostavnejše evidence.
»Obremenjeni smo z raznoraznimi evidencami in vsaka služba zahteva svoje. Če bi bilo to pod eno streho in bi lahko svojo dolžnost vsak večer opravila v petih minutah, bi mi to zelo olajšalo delo. Tukaj bi pričakovala nadgradnjo tega znanja,« je dejal.
Prav na tem temelji pristop LEADER. Enotnih rešitev za vsa podeželska območja ne ponuja, lokalnim skupnostim pa omogoča, da same prepoznajo svoje potrebe in nanje odgovorijo s skupnimi projekti.
Ko toča uniči pridelek
Mala Rosa je sodelovala tudi kot primer dobre prakse v projektu »Blaženje podnebnih sprememb v kmetijstvu skozi socialne inovacije«, ki je bil prav tako podprt iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.
Prilagajanja podnebnim spremembam se na posestvu lotevajo z več manjšimi ukrepi, prvi med njimi je raznolikost pridelave.
»Vsak lahko prispeva, ker kamenček po kamenček sestavi mozaik. Velika prednost je, da nimamo monokultur, ampak res razpršeno, od zelišč do sadja in jedilnih vrtnic. Ko je bila pri nas toča, je za mesec in pol ustavila vrtnice, ker je bilo vse stolčeno. Takrat sem manjkajoče izdelke lahko nadomestila iz sadja in drugih zelišč, ki so ostala nepoškodovana,« je dodala Čede.
Veliko pozornosti namenja tlom. Visokodebelni sadovnjak daje zavetje in hrano pticam, njegovo listje pa ostane na posestvu.
»Vso listje jeseni grabim, kompostiram in potem zastiram s kompostom. Moram reči, da pri nas na bregu, kjer so drevesa, ne čutimo vročine. Tudi v najhujši vročini se da ves dan preživeti zunaj,« je povedala.
Za zalivanje uporablja deževnico.
»Vode iz vodovoda za zalivanje ne uporabljam. Ne zalivam brez pameti in brez načrta, ampak takrat, ko je potrebno, in takrat zalivam z deževnico,« je poudarila.
Zemljo obdelujejo ročno, zato je ne uničujejo s težkimi stroji. Takšno delo je po njenih besedah bolj zamudno in manj donosno.
Kaj ostane po koncu projekta
Po besedah Čede je največ, kar ji je ostalo od projektov, večje zavedanje o težavah, na katere mora biti kmetija pripravljena.
»Ne morem reči, da ne ostane nič. Ko delaš, enostavno nimaš fokusa na določene probleme, in že samo ozaveščanje je korak naprej. Že ta mesec razmišljam, kaj vse moram skozi jesen in zimo ponovno pripraviti, ker me je tudi ta tritedenska velika suša naučila novih znanj. Če me projekti ne bi naslavljali s temi problemi, danes nanje ne bi bila pripravljena,« je povedala.
Opozarja pa na položaj malih kmetij.
»Male kmetije oziroma mali kmetje smo v zelo nezavidljivem položaju v primerjavi z velikimi sistemi. Menim, da bi moral biti poseben fokus na malih kmetijah, ki izumirajo prav zaradi težkega soočanja z novimi težavami,« je dejala Čede.
Delo doma namesto v Avstriji
Z obmejnega območja veliko prebivalcev odhaja na delo v Avstrijo. Čede meni, da bi jih ob boljših pogojih več ostalo doma. Poudarja, da je bilo treba njuno kmetijo kupiti, da sta sploh lahko začela, na Goričkem pa je veliko kmetij, ki že obstajajo.
»Ne verjamem, da vsak tako rad gre v Avstrijo delat, ampak je to nuja. Če bi se tukaj našli primerni pogoji in bi od lokalne skupnosti do samih vrhov dali podporo, naredili program in nudili zagonsko podporo, pa ne govorim samo o financah, sem prepričana, da bi se za to pot odločali tudi mladi,« je povedala.
»Ta pot je lepa in to življenje ni stresno. Obdan si z naravo, delaš z naravo in s prijaznimi ljudmi, ki k tebi prihajajo ob koncih tedna. Pozimi imaš mnogo več časa za počitek kot nekdo, ki se dnevno vozi v službo,« je še dejala.
Pri pristopu LEADER razvojne potrebe opredelijo lokalne akcijske skupine same, glede na posebnosti svojega območja.
Ponudniki niso tekmeci
Gost, ki pride na Malo Roso, pogosto išče celotno doživetje.
»Sprašujejo me, kam lahko še gremo, kaj lahko še vidimo, kje lahko dobro jemo in kje bi lahko prespali, če se odločimo za podaljšan vikend. To so vse zgodbe, ki kličejo po povezovanju,« pravi Čede.
»Slovenci včasih narobe razmišljajo, ko je nekdo drug uspešen. Če bom jaz uspešna, bodo uspešni tudi vsi, ki smo povezani, in vsak bo imel delež pogače. Tega bi si želela več,« je poudaril.
Povezovanje kmetij, turističnih ponudnikov, društev in občin je ena osnovnih značilnosti pristopa LEADER.
Ženske na podeželju
Eden od specifičnih ciljev SKP je spodbujanje zaposlovanja, rasti, enakosti spolov, vključno s sodelovanjem žensk v kmetovanju, socialne vključenosti in lokalnega razvoja na podeželju. Pristop LEADER pri tem poudarja vključevanje različnih skupin, med njimi žensk in mladih, v odločanje o razvoju lokalnega okolja.
Čede je spregovorila iz lastne izkušnje.
»Prvi pogoj je, da imaš kot ženska res podporo doma, pri soprogu, partnerju in otrocih. To je zelo velika motivacija. Drugi korak so strokovne službe, na katere se obrneš na začetku dela. Jaz sem imela res samo dobre izkušnje,« je dejala.
Več prostora za izboljšave vidi pri občinah. »Nekatere občine izvrstno naslavljajo probleme in podpirajo takšne dejavnosti. So pa občine, ki bi lahko naredile več, že pri prepoznavnosti ali skupnih dogodkih. To povezovanje še malo šepa, ampak je vsako leto boljše,« je dejala.
Kot prednost vidi tudi Krajinski park Goričko in območje Natura 2000. Gostom rada pokaže ptico, ki gnezdi v krošnji, ali škodo, ki jo na vrtnicah naredi srna.
»Prepričana sem, da imajo ženske ob vsej tej podpori, če so je deležne, prav dobre izhodiščne točke,« je povedala Čede.
Prostor za male kmetije
Čede kmetijske trende spremlja deset let. Opaža, da male kmetije zapirajo vrata, obdelovalne površine pa večinoma prevzemajo veliki kmetje za monokulture. Tudi te po njenem potrebujemo, saj brez pšenice ni kruha.
»Veliki kmetje so potrebni, ampak zelo potrebni smo tudi mali kmetje, ki z velikim kmetom nikoli ne moremo tekmovati, ne v pravilih, ne v stroških, ne v zakonodaji. Imamo pa eno ogromno prednost, ki se je moramo zavedati. Smo kvalitetni, smo butični, smo večinoma ekološki in ob svojem delu razvijamo dejavnosti, ki naslavljajo zeleni turizem. Res mislim, da bi to morala biti zgodba Slovenije, še posebej pa Goričkega,« je sklenila Čede.
*Video je nastal v okviru projekta AgriReveal.
