Foto: Sandi Kelc
Na Donački gori so se menda rade zbirale čarovnice. V času turških vpadov so kresovi z njenega vrha opozarjali na nevarnost. Pred nekaj stoletji se je tam zgodila najhujša nesreča strele v Sloveniji. Še danes pa na gori šumi pragozd.

Donačka gora, včasih imenovana tudi Rogaška gora ali Rogač, je od nekdaj privabljala popotnike od blizu in daleč. Gora s tremi vrhovi predstavlja zadnje odrastke Karavank in je visoka 884 metrov.

Ime Donačke gore mnogi naglašujejo narobe. Naglas je na drugem zlogu besede, torej Do-NA-čka gora, in ne na prvem, kot napačno menijo mnogi.

Na Donačko goro vodi prva označena planinska pot v Sloveniji. Nadelal jo je dr. Ernest Frölich pred več kot 150 leti. Dostopov je več. Iz Narapelj, Žetal, Stoperc in Rogatca. Na poti se je mogoče okrepčati v Rudijevem domu.

Nedotaknjen gozd, divji prašiči in opuščeni kamnolomi

Posebna znamenitost Donačke gore je bukov pragozd, ki je od leta 1965 zavarovan kot naravni rezervat. Meri kar 27 hektarjev. Pragozdov oziroma gozdov s pragoznim značajem imamo v Sloveniji več, skupaj okoli 540 hektarjev.

Pragozd je gozdna združba, ki je ostala absolutno nedotaknjena od človekovega vpliva. Če je kjerkoli v bližnji ali daljni preteklosti ugotovljen vpliv človeka, je to nepristni pragozd. V Evropi so pragozdovi stari okoli 10.000 let, saj so se pojavili ob koncu ledene dobe.

Donačka gora slovi tudi po rastlinskih posebnostih, ki jih drugje ni. Na prisojni strani gore je edino nahajališče juvanovega netreska v Sloveniji. Od živali na Donački gori najdemo srnjad, divje prašiče, gamse in najrazličnejše ptice.

V podnožju gore bo ljubiteljem narave gotovo zanimivih še okoli 40 opuščenih kamnolov kremenovega peščenjaka.

Na Donački gori se je zgodila doslej najhujša nesreča strele v Sloveniji

Poletje leta 1741 je bilo zelo soparno in z veliko nevihtami, ki so ogrožale kmetijski pridelek. Zato se je na praznik svetega Donata, ki so ga tisto leto obhajali v nedeljo, 6. avgusta, zbralo veliko romarjev, ki so si želeli izprositi varstvo za svoje vinograde in njive.

Na vrhu Donačke gore je takrat stala cerkev svetega Donata iz Münstereifla, njena današnja naslednica pa stoji nekoliko nižje, na južnem vznožju gore. Sveti Donat je zavetnik proti strelam, nevihtam, ognju in toči. Številni romarji so se tako odpravili na Donačko goro.

Ob 10.30 se je v cerkvi na vrhu Donačke gore začela sveta maša, takrat naj bi z neba že padale prve kaplje. V času glavne prošnje, po legendi prav v trenutku, ko je duhovnik razširil roke in hotel izreči 'Molimo', pa je oltar pred njim zažarel. Električni tok se je razširil po nagneteni množici, ljudi je vrglo v znak, jim vnemalo lase in osmodilo oblačila. Leseni zvonik je razdejalo, zvon pa se je snel, padel na kamnita tla in se razbil.

Da so vsa trupla znosili v dolino, so potrebovali več dni

Udar strele na Donački gori je zahteval 59 smrtnih žrtev. Večina romarjev je bila iz župnije Svetega Vida pri Ptuju. Več dni so potrebovali, da so vse žrtve znosili v dolino. Pokopali so jih v bližnjem Svetem Juriju, nekaj v Žetalah, nekaj pa v Vidmu pri Ptuju.

Cerkvene oblasti po tem dogodku cerkve svetega Donata zaradi izpostavljenosti vremenskim ujmam cerkve niso pustile obnavljati. Novo cerkev so zgradili nekoliko nižje v pobočju, tudi to so posvetili svetemu Donatu.

V znamenje sočutja ob nesreči je papež Benedikt XIV. leta 1750 videmski župniji podaril relikvije svetega Donata. Te so še danes shranjenen v župnijski cerkvi svetega Vida v Vidmu pri Ptuju.

Leta 1934 so na vrhu Donačke gore postavili visok kamnit spomenik s križem. Največji vogalni kamen nekdanje cerkve so izbrali za njegov temeljni kamen.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice