Foto: Mediaspeed
Marjan Dora je v studiu TV IDEA tokrat gostil legendo slovenskega strelskega športa Rajmonda Debevca.

Rajmond Debevec se s strelstvom ukvarja že od otroštva. Prvič je v stik s športnim orožjem prišel ob osmem rojstnem dnevu, ko mu je stric kupil zračno puško. Med počitnikovanjem pri sorodniku lovcu se je nato poskusil še v strelih z malokalibrsko puško in se kmalu zatem včlanil v strelsko društvo Center Postojna.

Medtem ko mnogi streljanje povezujejo z nasiljem in ubijanjem, Debevec zagotavlja, da je puška v njegovih rokah povsem navaden športni rekvizit, kot je na primer kopje ali kladivo.

»Dejstvo pa je, da so se vsi športi razvili iz nekega – vsaj jaz tako mislim – boja za preživetje. Torej, ali je nekdo hotel ujeti kakšno hrano ali pač poskrbeti za svojo družino. Kakorkoli, treba je premagati nasprotnika. Puška v mojih rokah je samo malo bolj sofisticiran športni artikel,« razmišlja Debevec.

Pod pasom kar osem olimpijskih nastopov

Vrhunski športnik danes slovi tudi po tem, da se je udeležil prav vseh Olimpijskih iger med letoma 1982 in 2012. Niz se je torej ustavil pri osmih olimpijskih nastopih.

»Leta naredijo svoje … Malo oči, malo telo, ki ni več tako prožno, koncentracija ... Razsodnost je zdaj večja in presoja boljša, ampak očitno ne odtehta,« nam zaupa.

Z očmi, natančneje s kratkovidnostjo, ima sicer težave že od otroštva. A dokler lahko, kot pravi, vsaj približno vidi, se bori in občasno tudi kaj zadane, o večjem posegu, ki bi lahko vse tudi poslabšal, niti ne razmišlja.

Njegovi pravi uspehi so se pravzaprav začeli šele s selitvijo iz Postojne v Ljubljano, ko je prišel pod taktirko tedaj edinega poklicnega strelskega trenerja v Sloveniji Lojzeta Mikoliča. Ta je še danes, kljub upokojitvi njegov trener, vedno na voljo za pomoč ali nasvet.

Do prve, zlate kolajne je Debevec na Olimpijskih igrah prišel petem poskusu, leta 2000, sledili sta še dve bronasti, leta 2008 in leta 2012. 

Ko so bratje segli po puškah, je Debevec svojo odložil

Odmevni olimpijski uspehi pa tudi niso bil edini veliki pretres v njegovi karieri. Še posebej burno je bilo obdobje v času osamosvojitvene vojne. 

Leta 1991 se je namreč kot del jugoslovanske reprezentance odpravil na Sredozemske igre v Atene in ravno na dan, ko bi moral z letalom poleteti do Beograda, je odjeknila novica, da je letališče Brnik zaprto.

»Naslednji dan so se začeli že tudi napadi. V tem trenutku sem bil v precejšnji dilemi, kaj sploh storiti. Posvetoval sem se s trenerjem in z očetom, kaj naj naredim. Oče je rekel, naj ostanem doma, trener je rekel: pojdi v Atene, tam bo bolje zate. In potem sem se odločil, da bom vseeno poslušal trenerja,« se spominja.

Toda ko je z vlakom prispel v Zagreb, od koder so v avtomobilu nadaljevali pot do Beograda, se je znašel tako rekoč odrezan od doma, saj so bile blokirane vse zveze s Slovenijo. Tako v ključnih trenutkih sploh ni bil seznanjen z razvojem vojne.

Le s pomočjo satelitskega telefona trenerja italijanske rokometne reprezentance je takrat vzpostavil stik z vodstvom Slovenskega olimpijskega komiteja in poizvedel, kaj se dogaja. Navdahnjen s potezo Jureta Zdovca, ki je na evropskem prvenstvu v košarki zavrnil igro za jugoslovansko reprezentanco, je nato sprejel pomembno odločitev.

»Ko sem to prenesel ostalim športnikom, ki so bili takrat v Atenah, sem jim takoj povedal, da sem se odločil, da ne bom nastopal in da se vrnem domov. In moram reči, da praktično vsi slovenski športniki, z izjemo nekaterih, ki so igrali v ekipnih športih po klubih v Srbiji in so lahko pričakovali sankcije, smo se vrnili v Slovenijo,« je dejal. Od namere ga niso odvrnili niti številni pritiski in nočni sestanki: »Mislim, da je bila to gesta, ki je pokazala, da se ne damo.«

Zakaj bi se poslovil?

Zgolj s strelskim športom se sicer le stežka živi, pravi oče dveh sinov. Zato je sam že zelo zgodaj začel graditi drugo kariero in ustanovil svoje podjetje. Glede na to, da je študiral ekonomijo, ima menda kanček trgovske žilice, ki se ji je nameraval povsem posvetiti ob koncu aktivnega športnega udejstvovanja:

»Odprl sem trgovino, kjer je zaposlena moja žena in kjer prodajamo strelske potrebščine izključno za ozko področje vrhunskega strelskega športa. Ta druga kariera se seveda zdaj prepleta s prvo kariero športnika, ker nikoli nisem končal, tako kot sem nekoč pričakoval,« ugotavlja Debevec.

Pri starosti 56 let je še vedno aktiven strelec, udeležuje se tudi svetovnih prvenstev. Na krilih vedno novih uspehov, še posebej zlate olimpijske kolajne v Sydneyju, je preprosto nadaljeval, misleč: »Zakaj bi se poslovil, če mi gre še vedno dobro?«

Tekmovanja ga tako še danes vodijo po vsem svetu, a prav veliko turističnih užitkov si ob tem ne privošči. 

»Ko sem na tekmovanju, je na prvem mestu šport, če ostane kaj časa, si kaj pogledam, sicer pa si poskusim vzeti čas, ko sem prost, za kakšno turistično potovanje,« dodaja.

Kaj zanimivega je olimpijec še povedal, na primer o svojih treningih in ukradeni puški, preverite v posnetku.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kateri veliki ptič je najbolj značilen za Prekmurje?

Starejše novice