Kaje Korošec ljubiteljem ženskega nogometa ni potrebno podrobno predstavljati.
Dvaindvajsetletnica ima pred seboj še dolgo kariero, vse od rane mladosti, ko se je prvič predstavila v članski konkurenci, pa velja za eno najboljših nogometašic pri nas. Dres članske izbrane vrste Slovenije oblekla le nekaj dni po tem, ko je dopolnila 16 let.
Od lanskega poletja, ko je po dvojni kroni zapustila vrste ŽNK Mura Nona, je članica francoskega prvoligaša Paris FC, prve nogometne korake pa je storila v Slovenski Bistrici. Z nogometašico iz Zgornje Ložnice smo se pogovarjali prav ob robu bistriškega igrišča.
Čeprav je v Parizu lepo, je Kaja v uvodu pogovora priznala, da vsakič komaj čaka, da se lahko za nekaj dni vrne domov in nekaj trenutkov nameni bližnjim. Ko je nekdo dlje časa v tujini, ga prav odštevanje do vrnitve med domače morda še bolj motivira pri dokazovanju na igrišču, je priznala:
»Vselej, ko grem od doma, hitro pogledam, kdaj se spet lahko vrnem. Vsaj meni to odštevanje pomaga pri premagovanju domotožja.«
Tekma proti modrim iz Londona uresničitev sanj
»Glede nogometa je vse perfektno, lepše ne bi moglo biti, tako v ligi prvakinj kot v domačem prvenstvu. Dobro nam gre na tekmah. Ko sem šla od doma, sem pričakovala, da bo zaradi domotožja malo težje in bom pogrešala domače.
Mislim, da sem se zdaj že lepo navadila in verjetno pomaga predvsem to, da se vsake toliko vrnem domov. Z vrnitvijo v Francijo se potem začne znova in je vse skupaj lepše,« se Kaja spominja prvih sedmih mesecev v novi sredini.
Prilagajanje na novo okolje je olajšal tudi zadetek na debitantski tekmi, v kvalifikacijah za UEFA Ligo prvakinj. Po golu in uspešnem nastopu se je od srca odvalil kamen, pomenil je dober začetek nove zgodbe, ki so jo Parižanke nadgradile z zgodovinskim dosežkom.
V finalu kvalifikacijskega turnirja so namreč premagale Arsenal iz Londona, nato pa še nemški Wolfsburg. Nemke so sicer zgolj nekaj mesecev prej igrale v velikem finalu UEFA Lige prvakinj:
»Že v kvalifikacijah ni nihče pričakoval, da bomo premagale tako veliki oviri, kot sta Arsenal in potem še Wolfsburg. Mislim, da smo verjele vase in smo pokazale, da znamo igrati.
Pred žrebom skupine lige prvakinj sem po tihem morda celo upala, da dobimo Chelsea, saj so to velike sanje in je Chelsea moj klub. Ko sem kot igralka prvič stopila na igrišče stadiona Stamford Bridge, je bilo nekaj vrhunskega in uresničitev sanj.«
Na zadnjih petih tekmah štirje zadetki
»Po zimskem premoru je sledila dobra vrnitev v nogomet, v klub. Strelska forma potrjuje, da smo se z ekipo dobro ujele in točno vemo, kaj delamo na igrišču. Lepo je, da zadetke dosegam tudi v Franciji, kot sem tudi v slovenski ligi. Upam, da se bo to nadaljevalo,« si želi Štajerka.
Da je bil vstop v drugi del sezone zares uspešen, potrjuje tudi statistika. Konec januarja se je v dvoboju z Le Havrom razveselila pokalnega prvenca, v začetku februarja pa je bila z dvema goloma v končnici ligaške tekme z Lillom junakinja preobrata v zaključnih minutah. Pred vrnitvijo domov je sredi meseca zadela še v obračunu z Lensom.
Ostrejši ritem preizkušenj je zdaj že za ekipo, krstno udejstvovanje v skupinskem delu UEFA Lige prvakinj je končano. Cilj v državnem prvenstvu je preboj med prve tri oziroma štiri, kar zagotavlja nastop na zaključnem turnirju, s soigralkami pa bi se rada razveselila pokalnega naslova.
Dviganja lovorik je vajena iz časov, ko je doma igrala za Pomurje oziroma Muro. S pomembno vlogi na zelenici je kluboma pomagala do številnih domačih naslovov pa tudi do mednarodnih uspehov:
»Pred oziroma med tekmo niti ne čutim pritiska. Rada igram nogomet, nekaj najlepšega je, ko greš na igrišče in pozabiš na pritisk. Ne razmišljaš o tem, da si na tekmi zato, da osvojiš pokal, ampak igraš nogomet in igraš, kar znaš. Tako je lažje.
Morda je zame lažje, ker nisem domačinka in še ne razumem vseh besed, vseh govorov pred tekmo, ko se ustvarjajo pritiski. Morda je tako lažje, jaz sem tam, da opravim svoje naloge in igram nogomet, s pritiskom pa naj se ukvarjajo drugi.«
Angleščina? Prej bo verjetno obvladala francoščino
»Soigralke se trudijo z angleščino, čeprav to ni enostavno. Francozi so znani po tem, da so ponosen narod in jih je težko 'prisiliti' v uporabo angleščine. Verjetno bom sama prej obvladala francoščino. Soigralke so odlične, imamo mlado ekipo, starejše igralke pa dajejo nekakšno ravnovesje.
Res si ne morem želeti boljše ekipe, tega me je bilo strah pred selitvijo, kako me bodo sprejele nove soigralke. Vseeno sem nekoliko bolj zaprta oseba in ne govorim veliko. Čeprav nisem tako zelo komunikativna, sem se odlično ujela z njimi, veliko se pogovarjamo, smejimo. Ekipa je odlična,« pravi Bistričanka.
Ne skriva, da je francoščina izjemno zahteven jezik. Inštrukcije francoščine obiskuje še z dvema soigralkama, z nasmehom na obrazu pa pravi, da je proces učenja dolgotrajen in bo verjetno trajalo še nekaj časa, da osvoji osnove.
Čeprav ima klub svoje vadbeno središče izven središča mesta, je imela jeseni že nekaj časa, da je spoznala tudi največje znamenitosti francoske prestolnice. Tako arhitekturne kot tudi kulinarične.
Priznava, da je Pariz izredno lepo mesto, a v isti sapi dodaja, da ji je gneča ni ravno pri srcu, zato se raje drži okolice vadbenega središča. Kljub temu pa vsem popotnikom sporoča, da je celotna država lepa in vredna obiska.
Del talentirane bistriške generacije
»Vsakič, ko se vrnem na domače igrišče, je zgrajenega nekaj novega, nazadnje plezalna stena. Lepo je, da članska ekipa Bistrice nastopa v 2. SNL, da klub obstaja na slovenskem zemljevidu in tudi drugje poznajo ta klub.
Upam, da v klubu spet vzgojijo nove zvezde, ki jih bomo čez nekaj let gledali tudi na televiziji. Lepo je biti tukaj,« se je Kaja ob koncu pogovoru ozrla po bistriškem športnem parku, ki je bil dolga leta njen drugi dom.
V Slovenski Bistrici je v njeni generaciji zrasli še nekaj nogometašev, ki so nase opozorili tudi v članski konkurenci. Brat dvojček Alen Korošec v letošnji sezoni nastopa za Rogaško, Lan Vidmar se je pozimi pridružil Mariboru, Jaša Martinčič pa je ena od gonilnih sil domačega kluba.
V tujini se že nekaj let dokazuje Domen Gril, Kaja pa se je ob tem, ko se je ozrla v preteklost, spomnila na bivše soigralce in si zaželela, da še kakšen od njih opozori nase.
Kaja sicer prihaja iz športne družine, saj je tudi starejši brat Andraž branil barve bistriškega kluba, za katerega zdaj nastopa mlajši brat Aleks. Z nogometom se je ukvarjal oče Beno, mama Simona pa je na Kajinih tekmah pa pogosto med najbolj strastnimi navijači.
S tem se seznam športnikov v (širši) družini ne konča, Tonček in Žiga Štern sta člana odbojkarske reprezentance.
Starejše novice
