Božiček 2.0

Režija Peter Srpčič
Igra Gorazd Jakomini

Leto 2020 je postavilo naš svet na glavo, in kako bo v tem času Božiček sploh opravil svoje poslanstvo, ali bodo jeleni vozili z maskami, bo morda Dr. Krek nastopil kot božiček? To so vprašanja, s katerim si gotovo belijo glave na severnem tečaju. Če bi nam kdo lani povedal, kako bo zgledalo to leto, bi rekli, da je to čista znanstvena fantastika. In to v popolni parodiji na vse filme o apokalipsi in izbruhu. In kaj ima to zveze s tem, da mi na oder postavljamo gledališkega kritika, ki se v teh časih, ko je kritika in kritiki v slovenskih časopisih vse bolj izumrli pojav, preživlja kot Božiček? Kako je vsega na nek način kriva krasna Helena, igralka z najlepšimi nogami, ob katerih ti zastane dih? Kaj imajo s tem opravit vampirji? Kdo na koncu zmaga, ljubezen, vampirji, Božiček? Ali je vse samo neposrečena reklama za sladko gazirano pijačo, ki si jo moraš natočiti za popolno božično vzdušje? Življenje je treba jemati s humorjem. Se prepoznati in se nasmejati sebi v teh neumnih in nesmiselnih malenkostih, zaradi katerih je naša človeška rasa zavladala svetu. Sploh v teh časih, ko je svet okoli nas postal povsem nesmiselno fantastičen. Vsak od nas ima kako zgodbo. Ta, ki jo boste slišali, je več kot samo božična zgodba. Je resnica? To boste pa povedali vi sami.

Conor McPherson je eden najboljših sodobnih irskih dramatikov in režiserjev, ki je za svoja dela prejel številne nagrade in priznanja. Njegova dela krasi izjemna karakterizacija in živost likov ter tok pripovedi, ki je zelo živ, sugestiven in duhovit. O svoji monokomediji Božiček (St. Nicolas), ki jo je napisal leta 1996, je zapisal: »Božiček je igra za enega igralca. Igra le eno osebo in se nič ne pretvarja. Samo pove nam zgodbo. In po moje je to vsa umetnost. Kadar se dva ali več igralcev pogovarjajo na odru, se nam ni težko pretvarjati, da v bistvu niso v gledališču. Če so dobri, potem so lahko kjerkoli ... Nekje na gori, na nogometni tekmi, pod morjem, kjerkoli. Ampak ko en igralec nagovarja publiko, imamo pred seboj vodiča. Razlaga nam stvari, ki so izven gledališča, ne da bi jih hotel poustvariti na odru. Gledališče je samo prostor, kjer se srečamo. In če je dobro, nas samo spomni, da smo v gledališču in da smo radi tu. In to je vsa umetnost, saj se z igralcem spajdašimo na zelo neposreden način. Še posebej, če imamo pred seboj zelo znanega igralca, ki se na majhnem odru pretvarja, da je nekdo drug ... Gre za to 'Kdo zdaj tu koga nateguje?' In to zna biti zelo bogata in osvobajajoča izkušnja. Zato ker vsi po malem igramo. To je zelo odraslo in olikano igranje, dovoljeno, no, pa saj je veliko stvari takih. Na primer, da za svoj lik vzameš gledališkega kritika.« Predstavo bo na oder postavil domači režiser Peter Srpčič, ki se je v Mestnem gledališču Ptuj zapisal po nekaj nepozabnih režijah komičnih besedil, kot so bila Najstarejša obrt in Prava baba. Prav tako pa je izjemen uspeh dosegla predstava o beguncih Mahmud, ki je v letu 2016 zmagala na mednarodnem festivalu v Libanonu. V glavni in tudi edini vlogi nastopa Gorazd Jakomini, izvrsten ptujski igralec, ki je na začasnem delu v SNG Nova Gorica in smo ga na Ptuju spoznali po izjemni vlogi v predstavi Vdovin zmenek na slepo.