UTELEŠENJE MINLJIVOSTI / THE EMBODIMENT OF TRANSIENCE Odprtje razstave

Umetnice / Artists: Ana Janež, Ajda Kadunc, Blažka Križan, Alja Košar, Anastazija Pirnat, Katarina Marov

Kuratorka / Curator: Doroteja Kotnik

Letošnja festivalska tematika je prah, s katerim nas želijo ustvarjalci festivala spodbuditi k širšemu pogledu na svet okrog nas in sodobno likovno umetnost. Ko začnemo razmišljati, kako upodobiti prah, hitro naletimo na oviro – pogosto ga sploh ne opazimo. A vendar se lahko pokaže pred našimi očmi kot drobne pikice ali točke na površini; če jih ustrezno osvetlimo, se na njej lahko pojavi kalejdoskop svetlobnih odtenkov, ki se prelivajo v fluidne abstraktne vizije, sposobne neprestanega spreminjanja. Nisem se želela osredotočiti zgolj na likovno formo, saj prah povezujemo tudi z rekom: “Prah si in v prah se povrneš,” ki nas spomni na minljivost. Pri oblikovanju razstave me je vodilo vprašanje, kako upodobiti minljivost – nekaj, kar predvsem vidim v abstrakciji.

Razstava Utelešenje minljivosti raziskuje odnos med telesom, časom in razpadanjem skozi sodobne vizualne pristope. Z abstraktnimi formami, fragmenti in teksturami, ki spominjajo na prah, sledi ali ostanke, umetniška dela ustvarjajo prostor tihe kontemplacije – prostor, kjer minljivost ni zgolj miselni konstrukt, temveč tudi materialna prisotnost.

V ospredje je postavljen dialog med stvarnim in izgubljenim: kako lahko fizični objekt – naj bo to podoba, sled pigmenta ali rezi v material – postane nosilec spomina, opozorilo na neizbežno minevanje, nekakšen sodobni memento mori. Dela obiskovalca ne soočajo neposredno s podobo smrti, temveč z njenimi subtilnimi odmevi, ki se skrivajo v abstraktni maniri. Utelešenje minljivosti v tej obliki govori o razkroju, času in krhkosti vsega otipljivega.

Razstava Utelešenje minljivosti postavi vprašanje, ki ostaja v zraku: ali prah, ta neulovljiv odsev minljivosti, ni tudi odsev našega lastnega bivanja? V trenutkih, ko se potopimo v tih dialog med formo in fragmentom, med svetlobnim utripom in senco, spoznamo, da minljivost ni zgolj opomnik na konec, temveč tudi začetek. V prahu je skrita lepota, v razkroju nepopisna moč – vse to v trenutkih, ko ne iščemo več odgovorov, ampak se prepuščamo vprašanju samega časa. In morda je prav v tej nesmiselni lepoti razkroja, v tej fluidni naravi svetlobe in teme, najgloblja umetniška resnica: vse je minljivo, a v tem minljivem se rodijo trenutki večnosti.