Pobuda za preklic subvencije ima trenutno več kot 800 glasov podpore, strokovnjaki pa opozarjajo na vprašanje prioritet slovenske kmetijske politike.
Država je Perutnini Ptuj odobrila 21 milijonov evrov subvencije za novo proizvodno investicijo v vrednosti skoraj 100 milijonov, pri čemer se kot eden ključnih argumentov omenja krepitev prehranske varnosti in samooskrbe.
Toda podatki kažejo, da je prav perutninska veriga ena redkih v Sloveniji, ki že danes ustvarja presežke. To je kot eden od argumentov za preklic 21-milijonske subvencije za Perutnino Ptuj na portalu predlagam.vladi.si navedla tudi Zveza za živali.
Pobuda za preklic ima trenutno 803 glasove podpore in 290 glasov proti. Ker je predlog prejel več glasov za kot proti ter presegel prag za obravnavo, je bil že poslan pristojnemu ministrstvu.
Spomnimo, ko smo stanje pobude preverjali 8. maja, je beležila skoraj 200 glasov več za preklic subvencije kot proti.
Ob ponovnem preverjanju 20. maja se je razmerje glasov opazno spremenilo. Pobuda je takrat beležila 870 glasov za preklic subvencije in 1025 glasov proti, s čimer je izgubila potrebno večinsko podporo.
Današnji podatki, 28. maja, ponovno kažejo drugačno stanje: pobuda ima trenutno 803 glasove podpore in 290 glasov proti, kar bistveno odstopa od podatkov ob zadnjem preverjanju. Kaj se je vmes zgodilo, preverjamo.
Kaj kažejo statistični podatki?
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bila stopnja samooskrbe s perutninskim mesom leta 2024 pri 107 odstotkih.
To pomeni, da Slovenija proizvede več perutninskega mesa, kot ga porabi. Povsem drugačna je slika pri prašičjem mesu, kjer samooskrba dosega le 44 odstotkov, ter pri nekaterih drugih sektorjih, kot so zelenjava, sadje in krompir, kjer država ostaja izrazito odvisna od uvoza.
Vprašanje zato ni le, ali je investicija gospodarsko upravičena, temveč predvsem, kakšne prioritete postavlja državna kmetijska politika. Če država javni denar namenja utrjevanju verige, ki je že nad pragom samooskrbe, se odpira dilema, zakaj podobna podpora ni usmerjena predvsem v sektorje z največjimi primanjkljaji.
Tudi pri govedoreji, kjer Slovenija dosega razmeroma visoko stopnjo samooskrbe, slika ni povsem enoznačna. Leta 2024 je samooskrba z govejim mesom znašala 96 odstotkov, vendar del verige ostaja odvisen od čezmejne trgovine z živimi živalmi in teleti za nadaljnjo rejo.
Visoka stopnja samooskrbe zato še ne pomeni popolne neodvisnosti ali stabilnosti celotne verige.
Preberite še:
Kakšno je mnenje strokovnjakov?
Do državne subvencije Perutnini Ptuj je zadržan tudi Andrej Kastelic, vodja oddelka za živinorejo pri Kmetijsko gozdarskem zavodu Novo mesto. Kastelic je tudi eden od avtorjev odmevne raziskave o poreklu svinjine na slovenskem trgu, ki je pokazala, da naj bi bil del mesa, označenega kot slovensko, dejansko tujega izvora.
Neposredne ocene o upravičenosti 21-milijonske podpore sicer ni želel dati, saj, kot pravi, nima vpogleda v celotno dokumentacijo, na podlagi katere je bila subvencija odobrena.
»Tisti, ki se je odločil za takšno subvencijo, je imel pred sabo dokumentacijo in se je očitno odločil, da je bila dovolj dobra za izvedbo subvencije. Jaz pa nimam pred sabo vse te dokumentacije, da bi lahko rekel, ali je subvencija upravičena ali ni,« je dejal.
Preberite še:
Kastelic opozarja na širši problem
Ob tem pa opozarja predvsem na širši problem velikih investicijskih subvencij v že obstoječih proizvodnih panogah. Po njegovem mnenju takšne pomoči lahko porušijo konkurenčna razmerja znotraj slovenskega kmetijstva.
»Če takšno subvencijo dobi eno gospodarstvo ali podjetje, postavlja ostale v totalno neekonomski položaj. En proizvodni obrat postane nekonkurenčen drugemu proizvodnemu obratu,« opozarja Kastelic.
Prepričan je, da bi morale biti investicijske subvencije namenjene predvsem uvajanju novih dejavnosti ali tehnologij, ki jih država želi razvijati, ne pa dodatnemu financiranju panog, ki v Sloveniji že obstajajo in proizvajajo.
Kaj bi bilo bolj smiselno?
Po njegovem mnenju bi bilo javna sredstva bolj smiselno razporejati glede na dejansko proizvodnjo hrane.
»Če se sredstva razporedijo predvsem obratom, ki imajo proizvodnjo za potrebe Slovenije, ima od tega večji učinek tudi potrošnik - nižje cene lokalne hrane,« meni Kastelic.
Dodaja, da bi moral biti prav to eden ključnih ciljev slovenske kmetijske politike.
Kdo je v ozadju Perutnine Ptuj?
Pomemben del razprave se nanaša tudi na lastništvo Perutnine Ptuj. Podjetje je od leta 2019 v lasti ukrajinske agroživilske skupine MHP, ki jo vodi ukrajinski milijarder Jurij Kosiuk. Pobudniki nasprotujejo temu, da bi država z 21 milijoni evrov nepovratnih sredstev podprla projekt podjetja v tuji lasti.
Kosiuk, ki ga revija Forbes uvršča med milijarderje z ocenjenim premoženjem okoli 1,1 milijarde dolarjev, je v Ukrajini zgradil enega največjih perutninarskih sistemov.
V medijih se pogosto pojavlja tudi z oznako »agrooligarh«, predvsem zaradi političnih povezav in visokih državnih subvencij, ki jih je skupina MHP v preteklosti prejemala v Ukrajini.
Leta 2024 ga je javno kritiziral tudi francoski predsednik Emmanuel Macron, ki je opozoril, da evropski trg bogati velike ukrajinske izvoznike na račun evropskih kmetov. Na drugi strani so mednarodne razvojne banke leta 2023 skupini MHP namenile skoraj pol milijarde dolarjev financiranja za podporo prehranski varnosti in ukrajinskemu kmetijskemu sektorju med vojno.
Preberite še:
Širša razvojna strategija
Skoraj 100 milijonov evrov vredna modernizacija Perutnine Ptuj zato ni zgolj lokalna investicijska zgodba, temveč del širše razvojne strategije skupine MHP v regiji.
To je razvidno tudi iz dogajanja na Hrvaškem, kjer je MHP od začetka leta 2023 razvijal približno 350 milijonov evrov vreden projekt pri Sisku, namenjen krepitvi perutninske in živilske proizvodnje na območju Banovine. Aprila letos je skupina projekt postavila na čakanje, ob tem pa napovedala, da bo razvojne aktivnosti in investicijske napore preusmerila v Perutnino Ptuj.
