Festival Dnevi poezije in vina že 29 let uspešno združuje pesniško besedo in promocijo najkakovostnejših slovenskih vin. V mariborski Beletrini se je včeraj predstavila letošnja festivalska rezidentka, ki celoten avgust biva in ustvarja na Ptuju.
Včeraj se je začel že 29. festival Dnevi poezije in vina, ki v ospredje postavlja hrvaško poezijo. Potekal bo vse do sobote, 23. avgusta, v šestih festivalskih dneh pa bo dogajanje nadvse pestro.
Obiskovalci bodo lahko uživali v več kot šestdesetih dogodkih – od velikih večernih pesniških branj in strokovnih posvetov do intimnih dvoriščnih nastopov, pesniških sprehodov, vinskih pokušin, umetniških razstav, filmskih projekcij, otroško-mladinskega programa in glasbenih večerov.
Letošnja častna gosta festivala sta mednarodno priznana pesnika Gioconda Belli iz Nikaragve in Nikola Madžirov iz Severne Makedonije, avtor Odprtega pisma Evropi pa je tokrat pesnik in urednik Gojko Božović iz Srbije.
Ptuj začasen dom avstrijske pesnice
Festival, ki je močno vpet v lokalno okolje, je lani uvedel novost – literarno rezidenco.
V Knjigarni Beletrina Maribor je bil včeraj zvečer sporedu pogovor z letošnjo festivalsko rezidentko, avstrijsko pesnico Siljaroso Schletterer, ki ves avgust biva in ustvarja na Ptuju. V času rezidence se spoznava z mestom, tradicijo, kulturo in tako ustvarja novo poezijo.
V prihodnjih dneh bo pesnica sodelovala še v branjih na Ptuju, na dvorcu Štatenberg, v Križevcih pri Ljutomeru in na Janškem vrhu.
Pogovor s pesnico, ki se tokrat premierno predstavlja slovenski javnosti, je povezoval Aljaž Koprivnikar.
Kdo je avstrijska pesnica, ki ta mesec živi in ustvarja na Ptuju?
Siljarosa Schletterer je Slovenijo obiskala že večkrat, tokrat je bila prvič na obisku v Mariboru. Pesnica živi in ustvarja v Innsbrucku.
Deluje kot vodja literarnih delavnic in je soustanoviteljica mednarodnega pesniškega festivala W:ORTE. Za svoje delo je prejela več nagrad in štipendij, med drugim veliko štipendijo za poezijo dežele Tirolske ter literarno priznanje Univerze v Innsbrucku. Do zdaj je izdala dve pesniški zbirki: azur ton nähe. flussdiktate (2022) in entschämungen. körperkantate (2025).
Njena poezija je vključena tudi v mednarodno pesniško platformo Versopolis.
Za njeno pesniško ustvarjanje je značilno pisanje v visoki nemščini in dialektu. Preplet glasbe in jezika sta že od časa njenega študija v središču njenega ustvarjanja. »Zame glasba igra zelo pomembno vlogo,« je dejala: »Zame literatura je glasba.«
Ves čas v svoji poeziji meša umetniške žanre. Velikokrat ima različne zvočno-literarne performanse, je razložil Koprivnikar. Pri drugi pesniški zbirki je sodelovala tudi z gledališčem, predvsem gledališčem senc.
Hkrati ves čas išče interaktivne načine, kako poezijo spraviti v javni prostor in med ljudi. Za svojo prvo pesniško zbirko je med drugim naredila razglednice s citati iz pesmi.
Osredotoča se na družbeno-ekološki pomen vodnih teles
Vse se vrti okoli vode. Kot je v Beletrini izpostavil vodja pogovora, pesnica vrača glas naravi.
Tako je v svojem prvencu prisluhnila tonom ob rečnih in jezerskih pokrajinah Srednje Evrope. Vodotoki so bili namreč od nekdaj vtkani v zgodovino in zgodbe. Najti želi govorico, ki zna opisati vodo – kajti vsaka reka ima dušo in nagovarja našo družbo.
»Zame je vedno zanimivo biti v novem okolju in videti, kako ljudje govorijo in razmišljajo o reki. Slednje je pomembno tudi na Ptuju, kjer je prisotna reka Drava. A ne vem, če se ljudje zares zavedajo, kako je Drava preoblikovala in zaznamovala mesto in kako je mesto zaznamovalo reko. Ta namreč ni v svoji naravni obliki,« je dejala.
»Reke so me na nek način izoblikovale,« je povedala pesnica, ki je odraščala ob velikih in pomembnih rekah, med temi tudi ob takšnih, ki so ostale v svojem naravni obliki: »Reke so me navdihovale, odkar sem začela pisati.«
O rekah ne le piše, reke so, kot pravi, soavtorice njene poezije. »Razmišljala sem, zakaj tako pogosto pišemo o naravi, a je, kot da bi bili tatovi. Ko pišemo o drugih temah, moramo navesti citate in zapisati: »To idejo sem dobil iz te knjige.« Ko pa pišemo o naravi, pa pozabimo, od kod smo sploh dobili navdih,« je povedal.
Izpostavlja ranljivost, ljubezen do telesa brez sramu
V drugi pesniški zbirki je pesnica izpostavila, da potrebujemo nov jezik za telo. Jezik je bil vedno tisti, ki je oblikoval dojemanje spolnosti in telesa.
Kot je povedala, so besede ki jih uporabljamo za opisovanja telesa, predvsem intimnih delov, polne sramu. Besede, ki na videz nevtralno poimenujejo dele telesa, v sebi nosijo moč – lahko ponižujejo, lahko pa tudi zdravijo.
»Način, kako govorimo o nečem, oblikuje tudi naš način razmišljanja o tem,« je povedala: »Zato je zelo pomembno, da se zavedamo, kakšne besede uporabljamo.«
V svojem značilnem liričnem ritmu se Schletterer sooča s pogosto razvrednotujočimi pomeni, hkrati pa ustvarja nove jezikovne prostore za telesne in spolne zapise. Njena poezija pokaže, kako se imena, družbeni kodi in konvencije vpisujejo v telo – ga spreminjajo, ranijo ali pa nežno ovijajo in vrednotijo.
