Po družinski tragediji, ki se je zgodila v torek popoldne v okolici Sevnice, je društvo Humanitarček na družbenem omrežju Facebook objavilo novo srce parajočo osebno izpoved, ki so jo prejeli.
V njem zdaj 45 let stara Slovenka razkriva, v kakšno mrežo družinskega nasilja se je ujela, ko je bila stara le 20 let. Da je preživela, je s pomočjo svojih staršev zbežala v tujino, kjer se skriva še danes.
Njeno zgodbo, ki jo je na družbenem omrežju Facebook objavil Humanitarček, objavljamo v celoti.
»Ko sem prebrala vaše sporočilo, sem takoj podoživela svojo zgodbo. Stara sem 45 let in kot mlada punca sem se zaljubila v 'šiptarja'. Takrat sem bila stara 20 let, on pa je bil 31.
Najprej je bil zelo pozoren do mene, me je vozil okrog, ampak bi mogla že takrat videti pravo naravo. Od začetka mi je govoril, da morava seksati brez zaščite, ker si želi z menoj družino in sem njegova edina ljubezen. Bila sem še mlada, on pa lep.
Zanosila sem, ko sva se poznala štiri mesece. Doma smo se zelo skregali zaradi tega in sem morala iti od doma, čeprav so doma rekli, da naj ostanem doma, končam solo.
Ampak on je hotel, da greva živeti skupaj, ker bova imela otroka. Čakal je sina. Bil je kar v redu, ko sva se poročila, je pa skozi z menoj hodil. Od trgovine, zdravnika.
Takrat se mi je zdelo to lepo, pozorno, šele čez čas sem ugotovila, da je bilo to nadzorovanje.
Živela sva v hiŠi z njegovimi starŠi, velikokrat sem sliŠala, kako je ata narezal mamo. Včasih s pasom, včasih s kablom od antene za televizijo. Mož ni nič rekel, samo rekel mi je, da on ni kot oče in jaz nisem kot njegova mama, ki je neposlušna.
Rodila sem prvo hčerko pri 21. Se dobro se nisem zacelila od poroda, ko je že začel delati sina. Takrat sem prvič rekla, da malo počakava, ker je bila mala stara dva meseca.
Potisnil me je na posteljo in me vzel na silo. Za kazen, da si bom zapomnila, pa še od zadaj, da me je bolela vsaka velika potreba še par mesecev.
Pri 22 sem že rodila drugega otroka, do 26. leta sem imela štiri. Z menoj je hodil k zdravniku, na socialno. Do mene in treh hčerk je bil vedno bolj agresiven.
Udaril me je po ustih, če sem kaj prevec rekla kar pred otroci. Včasih sem ga prosila, da ne naredi tega, da vsaj ne gledajo, pa je vedno rekel, da naj se le naučijo. Hčere spoštovati moža, sin pa žensko v red vzet.
Nisem dokončala šole, čeprav sem želela iti naprej za vzgojiteljico. Doma sem skrbela za otroke. Mislila sem, da bo tašča kdaj na moji strani, ampak me je nemalokrat zlasal kar pred njo.
Moji mami dolgo nisem povedala, kaj se dogaja. Živela sta z očetom v drugem kraju, ko sta prišla na obisk, sta bila najavljena in me prej ni udarjal, tako da bi se videlo. Ko smo bili skupaj, je bil najboljši mož.
Mame nisem mogla poklicati, ker nisem doma bila nikoli sama, še na sprehode je tašča šla. Telefon pa mi je gledal, še na izpisku, katere številke me kličejo in pišejo. Še k ginekologinji je hodil z menoj in to res zamerim doktorici, da je to sploh dovoljeno.
Pri 26 sem povedala, da bi šla v službo. Povedal mi je, da je moja služba biti njegova žena. Sledil je pekel. On je zaslutil, da nekaj nameravam, vedno bolj me je nadzoroval. Kadar ni bilo njega doma, je prišel kak bratranec. Za sina je vedno lepo skrbel, hčere in jaz pa smo bili gnoji. Vso pošto je on nosil na pošto in vse.
Pri 27 sem se odločila tvegati. Ko sva oddajala pole za otroške doklade, sem vmes priložila pismo, ki sem ga prej naskrivaj pisala par mesecev in sem upala, da ga bo kdo prebral. Sem pa resno prosila, da so tiho in pridejo le z rešitvijo, ker me bo drugače ubil. To sem zapakirala med pole za doklade, jih celo spela skupaj in dala v kuverto, on pa je nesel na pošto.
Po skoraj enem mesecu in pol so policaji prišli na vrata, češ, da je nasilje. On in tast sta zanikala. Tašča je rekla, da si zmišljujem.«
»S seboj so imeli socialno delavko, ki nas je vzela in namestila takoj v varni hisi na drugem koncu Slovenije. Ampak oni so imeli žlahto vsepovsod in so vedno izvohali.
Njegov bratranec me je recimo pretepel na otroškem igrišču 50 metrov od varne hiše vpričo otrok.
Socialne delavke so videle, ampak so samo policijo lahko poklicale. Kaj bo ena taka pupika proti takim moškim. Policija je rabila 20 minut, takrat sem že imela vse polomljeno.
Takrat sta moja starša že vedela, kaj se dogaja in vedeli smo, da v Sloveniji ne morem ostati. Bratranec, ki me je pretolkel, je dobil par mesecev pogojno. Bivši pa nič, ker ni bil v tem primeru NIČ kriv!
Saga za otroke, materinski dom, varna hisa, bežanje po Sloveniji je trajalo skoraj devet let. Ne bi rekla, da se niso trudili. Ampak je bila to druga mentaliteta. Tam je delala obveščevalna po familiji, huje kot v KGB.
Naj povem primer. Po sodišču sem šla z otroci v nakupovalno središče jest, tast mi je sledil in me na ženskem stranišču zbrcal po hrbtu, nogah in mi povedal, da bo hčerama naredil isto. Sredi nakupovalnega središča ni v ženskem wc-ju noben naredil nič!!! Pa če bi petkrat nekdo klical policijo, preden pridejo, si že pretepen.
Vem, da sem imela srečo, ker imam zlate starše, ki so se me odločili rešiti za vsako ceno. Z otroci so me namestili v tujini, na obravnave sem hodila samo v Slovenijo. Še takrat je bil moj ata ali brat vedno zraven. Brata so parkrat neznanci kar tako pretepli sredi Ljubljane v opomin. Ampak mi je stal ob strani.
Zdaj živim v tujini že deseto leto. Imam svoje malo podjetje, ki so mi ga pomagali postaviti starši. Otrokom lahko omogočim psihiatra. Sin ima se vedno težave, ima diagnoze.
Bivši pa me pusti na miru že nekaj let oziroma od takrat, ko je izvedel, da ne morem imeti več otrok, ko me je pretepel. Sem v državi z boljšo zaščito in se zavedam svoje sreče.
Pišem pa vam te vrstice za vse Amande.
Morda se katere dotakne. Prav je, da se spoštujemo, ker smo različnih narodnosti in niso vsi enaki. A se vedno so določene družbe, kjer je ženska manj kot nič. Zato če se zapletete s kom - pa naj bo Rom, Slovenec ali Albanec, odidite ob prvem nasilju.
Če vidite, da ima tašča modrico, ste lahko prepričane, da jo boste imele tudi ve. Ne rečem, da Slovenci niso nasilni, samo to so vseeno neke druge razmere. Čeprav so navzven najprej sladki, je za večino to pekel. Niso vsi taki, ampak punce ne zapletajte se prehitro! Ker se ne morete rešiti.
To velja za vsakega fanta, ki ga srečate. Ko dvigne prvič roko nad vas - GRESTE.
Ker vedno več je Amand, ki se potem ne morejo izvlečti. Treba je iti, ko je prvič, ko še imaš moč.
Amando razumem. Ni imela tako zlatih staršev kot jaz. Niti sredstev. Mož hodi s teboj vseposod, nimaš kaj! Na koncu misliš, da je dober dan, če te 24 ur ne pretepe ali posili!
Ja, tudi mož te lahko posili! Zapomnite si, punce, da tudi, če je mož, vam ni treba seksati z njim!
Ampak dajmo nehati žrtve obstojati, zakaj se ne umaknejo, ker se včasih ne moreš. Kdor ni imel opravka s tako družino, ki je tako razširjena, nima pojma, kako je.
Mene je rešila samo moja druzina in to, da smo prodali vikend, da so nas rešili. Zdaj ima sedem drugih otrok.
Ne razmišljam o njegovi ženi. Vam pa povem, da so vredni samo sinovi. Punčke pa skorajda prodajajo okrog, pri nas so vsi otroci gledali, ko me je kaznoval, da bi si zapomnili. Več otrok imaš, več se z njimi zasluži z dodatki.
Sama nisem več našla partnerja, ker imam precej hude poškodbe po telesu in duši. Hodim na terapijo trikrat na teden, jemljem dvoje antidepresive, pa imam še vedno nočne more. Imam pa zlate otroke, za katere bom naredila vse!
Opravičujem se, da sem se razpisala. Ampak ko sem brala komentarje o Amandi, sem želela povedati še svojo zgodbo, ker je podobna Amandini.
Še enkrat, ne obsojam drugih narodnosti, samo povem, da je včasih mentaliteta čisto druga.
IN NEHAJTE GOVORITI, LJUDJE, DA SO ŽENSKE SAME KRIVE, DA OSTANEJO, ker ne veste, kako se bojiš za svoje otroke, ce ti je že za lastno življenje vseeno.«
