Na družbenih omrežjih je svojo zgodbo delila zaposlena v klicnem centru prodaje plina. Letos je samota starostnikov celo tako huda, da so veseli, ko jih kdorkoli pokliče - četudi je to le prodajalec plina.

Ptujčanka Nika že devet let sezonsko dela v klicnem centru, kjer kličejo in preverjajo, ali bi kdo, ki ima prazno plinsko jeklenko, morda želel naročiti novo.

Nekateri se vljudno zahvalijo in prodajalce odslovijo, drugi so spet osorni, jih grdo odpravijo ali le odložijo telefonsko slušalko.

Nikina letošnja izkušnja pa je drugačna. Na drugi strani telefona je manj nesramnih ljudi, z druge strani slušalke prihaja več prijaznosti.

Veliko pogosteje se zdaj, v teh posebno samotnih časih, med Niko in glasom na drugi strani linije razvije pogovor. Lahko je le par stavkov, pa vendar je to za nekatere več človeškega stika, kot so ga dobili v zadnjih mesecih. 

»V tistem trenutku se njihov glas zlomi, ljudje se odprejo in začutiš njihovo stisko. Kolikokrat ste že slišali starostnika jokati? Jokati zato, ker je njihov partner prejšnji mesec preminil, jokati zato, ker imajo partnerja v bolnišnici, jokati zato, ker nimajo nikogar, ki bi jim lahko povedal, ali sploh imajo jeklenko prazno in tega sami enostavno več niso sposobni preveriti? Ali mogoče jokati zato, ker so tako veseli, da jih je, če ne otrok, s katerim ne govorijo že več let, vsaj neznanec poklical, saj niso z nikomer govorili že več tednov,« je zapisala Nika. 

Zapis ima namen, da se tudi vsi ostali spomnimo na starše, stare starše ali morda ostarelo sosedo, ki nima več nikogar. Četudi nam razmere ne dopuščajo z njimi spiti kavice, pa jih lahko pokličemo, vprašamo, kako so, in jim s preprostim klicem polepšamo te samotne dni. 

»Vprašajte jih, ali se je danes kaj novega zgodilo, vprašajte jih stvari, ki jih o njih ne veste. Zaboga, jaz sem se šele včeraj naučila, da je pri 89 letih še vedno možno podaljšati vozniško dovoljenje,« šaljivo zaključi Nika. 

Niko smo povprašali o pogovoru, ki jo je posebno presunil. Bila je 85-letna ženica, ki je tisti dan prva planila v jok. Isti dan so sledile še tri osamljene duše. 

Razlog za jok starke je bil občutek nemoči, saj ni znala preveriti, ali je plinska jeklenka že skoraj prazna ali ne. Kot je v navadi, je Nika ponudila, da to preverijo kar oni. 

V istem dahu je nadaljevala, da je sama, saj nima otrok. Povrh vsega pa se je njen prijatelj še znašel v bolnišnici. Strah jo je bilo, razmišljala je o vsemu slabem, ki se lahko njenemu prijatelju zgodi v bolnišnici. Tako bi ostala pa zares sama. 

»Jokala je zaradi občutka osamljenosti, saj že kakšen mesec ni z nikomer spregovorila niti besede. Jokala je zaradi občutka negotovosti, saj ne ve, kaj se bo zgodilo s prijateljem. Jokala je zato, ker svojih tegob nima nikomur za povedati. Po daljšem telefonskem pogovoru pa je zajokala zato, ker si je končno nekoliko oddahnila,« pove Nika. 

Starka si je na koncu pogovora končno oddahnila, saj se je lahko po mescu dni z nekom pogovorila. Četudi je bil glas na drugi strani linije le Nika, pri kateri naročujemo plinske jeklenke. 

Niki iz klicnega centra se je še posebej v spomin vtisnil tudi pogovor z 90-letnim vitalnim gospodom, ki sam šiva, popravlja streho, popravlja avtomobile. Kljub svoji vitalnosti pa ga mori osamljenost. 

»Prav tako se mi je tudi on zahvalil za pogovor in me povabil na kavo, če kdaj zaidem v njegove kraje,« nam še zaupa Nika.

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice