Županja o osmih letih na čelu Ptuja in prihajajočih volitvah: »Največji nauk je bil potrpežljivost«

Drugi mandat ptujske županje Nuške Gajšek vstopa v zaključno fazo, mesto pa hkrati v novo investicijsko obdobje, ki ga zaznamujejo številni projekti na terenu in priprava novih. 

Ob tem se odpirajo tudi vprašanja financiranja, razvoja mestnega jedra, zadrževanja mladih ter političnega ozračja pred lokalnimi volitvami. 

O tem, kaj je bilo v zadnjih osmih letih narejenega, kje so največji izzivi in kako sama vidi prihodnost Ptuja, smo se z županjo pogovarjali v času, ko se predvolilno obdobje ni še niti zares začelo.

Kako ste, kako ste začeli novo leto, kako doživljate pomlad?

»Leto se je šele začelo, pa se mi zdi, kot da je že kar nekaj za nami. Meseci kar bežijo, trojni prazniki, če štejemo novo leto, Kurentovanje in velikonočne praznike, so že za nami. Pred nami so že prvomajski prazniki, res se ogromno dogaja. Hkrati se seveda odvijajo tudi vsi naši projekti, tako da je kar zanimivo. Ni še prenaporno, saj smo vendarle na začetku, je pa kar pestro. Novo leto smo res začeli s polnim pogonom.«

Kako danes doživljate vlogo županje v primerjavi s prvim mandatom?

»Zagotovo je razlika. V osmih letih človek v vsakem primeru, ne glede na to, ali si župan ali si na kateri drugi funkciji, v kateri drugi službi, zori, raste, se uči. Županska funkcija pa ti da še neko dodatno širino. Imaš ogromno interakcije z ljudmi, ogromno različnih situacij se ti zgodi, ogromno projektov se odvija, čas ter okoliščine so bistveno drugačni kot pri drugih poklicih, ko si morda malo ožje orientiran. Tu gre vseeno za širše dojemanje stvari.

V osmih letih dobiš ogromno novih, ne samo znanj, ampak predvsem spoznanj. Spoznaš različna področja, imaš različne interakcije, spoznavaš tudi lastnosti ljudi. Vse to te spremeni in zagotovo tudi obogati.

Moj največji nauk je bil najverjetneje potrpežljivost. Prej sem bila vajena hitro ukrepati, hitro delati, iskati rešitve, takoj izpolniti naloge, ki so mi bile naložene. V tem poklicu se naučiš, da nič ne gre čez noč, da ima vsaka stvar svojo časovnico, da ni vse odvisno od tebe in od tvojih sodelavcev, da je ogromno zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na neko stvar, in da moraš biti potrpežljiv.

V tem pogledu je velika razlika med tistim prvim letom, mogoče tretjim letom, pa zdaj osmim letom, ki teče. To je nekaj, česar sem se naučila. Ni bilo lahko, ampak zdaj, ko to vem, tudi lažje sprejemam odločitve in drugače komuniciram. Ko znaš na pravilen način komunicirati, lahko ljudem razložiš in razumejo. Razložiš pa lahko takrat, ko sam razumeš. To razumevanje zdaj imam in zato lažje to prenašam naprej.«

Kaj si še želite izpeljati do konca mandata?

»Dostikrat slišimo, da bi lahko bile volitve vsako leto, ker bi se več delalo. To je pogovorno, malo hudomušno rečeno, ker se res vedno zdi, da se takrat vse pospeši, ampak v bistvu gre za cikle, ki nekako sovpadajo s tem predvolilnim in povolilnim letom.

Mi smo dejansko vsako leto res veliko delali. Je pa res, da smo na začetku mojega prvega mandata zaključevali prvo perspektivo. Takrat so bili podedovani projekti polno v zagonu in se je videlo, da se ogromno dela. Ogromno je bilo dela na terenu. Potem pa se spet začne delo v pisarnah, tega pa ljudje ne vidijo in seveda se jim zdi, da se v kakšnem mesecu ni nič premaknilo.

Zdaj se res znova zdi, kot da smo malo podivjali in začeli z vsemi investicijami, ampak dejansko se je ta cikel tako zapeljal. Skoraj vsak teden dobimo novo odločitev o podpori, nove odločbe, da smo bili uspešni na projektih, da lahko začnemo črpati sredstva, in takrat seveda tudi začenjamo s samo izvedbo. Pred tem pa je bilo ogromno pisarniškega dela, ogromno pisanja, prijavljanja, usklajevanja, projektiranja, vsega tega, kar se na terenu ne vidi.

Zdaj prehajamo v drugo fazo, ko bo ogromno dela na terenu. Takrat bo tudi slaba volja pri ljudeh nekoliko drugačna. Prej je bila prisotna nepotrpežljivost, zakaj se nič ne dogaja, zdaj pa bo morda več živčnosti, ker se stvari na terenu dejansko izvajajo in lahko ovirajo vsakdanje življenje. Projekti pač morajo teči in jih tudi izvajamo. Verjamem, da bomo znali najti pravi kompromis med tem, da delo poteka, in tem, da smo hkrati dovolj občutljivi, da ljudje to čim manj občutijo v svojem vsakdanu.

Najbolj me skrbi, da se bo to, kar se dogaja na svetovni ravni, pri naših večmilijonskih projektih odrazilo pri dobavah ali pa pri podražitvah materialov, ki jih bomo nujno potrebovali za izvedbo projektov. Ko gre za večmilijonski projekt, pomeni vsak procent kar konkreten znesek. To je morda tista največja skrb, da bi se nam stvari podražile in da bi to vplivalo na izvedbo.

Večina projektov se bo zavlekla tudi v naslednje leto. Pred nami je velik projekt obnove Volkmerjeve ceste, ki zagotovo ne bo končan leta 2026, ampak 2027. Obnova mestne hiše enako, tudi obnova Osnovne šole Breg. Tukaj smo dobili še eno priložnost, da se prijavimo na razpis. Tokrat imamo tudi že izdano gradbeno dovoljenje, kar nas še posebej veseli, ker to pomeni dodatne točke na razpisu. Zdaj upamo, da bomo tukaj uspešni.

Vsako leto imamo nek nov projekt in vsako leto nekaj delamo, je pa to odvisno tudi od dinamike državnega sofinanciranja, od katerega smo v veliki meri odvisni. Temu se prilagajamo in delamo takrat, ko so sredstva na voljo.«

Na kateri točki je projekt garažne hiše pri Blagovnici. Se je že uradno začel postopek priprave občinskega podrobnega prostorskega načrta na podlagi strokovnih podlag in idejne zasnove, kar ste napovedali, da bo kmalu?

»Glede Blagovnice je bilo že pred mojim mandatom veliko idej in poskusov, ki pa se nikoli niso zares premaknili. Potem je Mercator menjal lastnika, dogajale so se določene spremembe in enostavno nismo imeli pravega sogovornika. Zdaj pa smo te sogovornike dobili.

Mestna občina Ptuj ne bo investitor, imamo pa pomembno vlogo, ker vodimo proces spremembe OPPN-ja. In ko občina da signal, da si želi, da se nekaj uredi, s tem mogoče tudi pozitivno spodbuja potencialne investitorje in lastnike, da bolj aktivno pristopajo k temu in se odločijo, da investirajo.

Stopili smo v stik s skupino Mercator, povedali, da želimo, da se tukaj zgradi garažna hiša, da se blagovnica kot stavba obnovi, ker gre za pomemben del mesta, ki ga je treba urejati in v prvi vrsti nas je zanimalo, ali so sploh na to pripravljeni. Ko smo dobili zeleno luč, da so pripravljeni na vse možne variante - prodajo, oddajo, raznorazna možna sodelovanja s potencialnimi investitorji - smo potem stopili tudi v stik z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, ki je pomemben in praktično glavni soglasodajalec za vse, kar se bo tam dogajalo. Brez njih ne moremo nič. Tudi z njimi smo začeli voditi komunikacijo, zato da imamo vsi jasno sliko, kaj se na tem prostoru sme, kaj se pričakuje in v kakšno smer lahko potencialni investitorji sploh razmišljajo.

Ideja je, da k projektu pristopijo Javne službe Ptuj, saj mesto želi, da garažna hiša ostane dostopna, predvsem s finančnega vidika, in da ne bi prihajalo do previsokih parkirnin, ker v tem primeru nismo naredili nič. Hkrati naj potrebe mesta usmerjajo investitorja tudi pri razvoju preostalega dela - ali bodo tam stanovanja ali morda turistične kapacitete. V tej smeri potekajo razmišljanja, končna odločitev pa bo seveda odvisna od tistega, ki se bo projekta dejansko lotil.

Mercator želi, da trgovina ostane, kar je tudi pomemben signal za mesto, da želijo ostati prisotni, da se mesto ne prazni, da ta trgovec ostane s svojo ponudbo. Nek optimistični scenarij bi lahko bil do pet let, da dobimo v tem prostoru garažno hišo z obnovljeno blagovnico, z novimi kapacitetami, kot rečeno, ali stanovanjskimi ali turističnimi. To je stvar investitorja.«

Bo OPPN še letos?

»OPPN bomo odprli, potem pa se začne postopek. Pri vsakem OPPN-ju so soglasodajalci. Tu bo najpomembnejši Zavod za varstvo kulturne dediščine, s katerim smo že preliminarno preverili nekatere stvari, tako da ne pričakujemo nekih dolgotrajnih procesov usklajevanja. So pa pri OPPN-ju še vedno drugi soglasodajalci, tako da ni vedno vse odvisno od nas. Lahko se vrneva na potrpežljivost. Tega sem se naučila: ko ni odvisno od tebe, ne moreš siliti, pa tudi zelo nehvaležno je napovedovati časovnico, ker nikoli ne veš, kaj lahko postopek zaplete, upravičeno ali neupravičeno. Želim si, da bi bilo to urejeno v naslednjih petih letih. Ostajam optimist. Kakšno bo dejansko stanje, pa bomo morali sproti spremljati in o tem tudi jasno obveščati javnost.«

Je kakšen projekt ali pa poteza, katero bi danes priznali kot neuspeh oziroma napačno odločitev in zakaj? Je kakšno obžalovanje?

»Obžalovanja so predvsem takrat, ko veš, da je nekaj nujno potrebno, si tega želiš, pa se iz takšnih ali drugačnih razlogov ne uresniči. Predvsem bi tu izpostavila državne projekte. Začasno krožišče imamo že sedem, osem let, mogoče še več. Pogodbo o sofinanciranju smo podpisali lani februarja. Zdaj je bil razpis za izvajalca, kolikor vem, se je nekaj zaustavilo, tako da spet nismo pred tem, da bi projekt šel v izvedbo, pa bi lahko bil že izveden. Ampak spet ni vse na naši strani, tako da mi je najbolj žal zaradi tega.

Potem imamo projekt državne ceste Nova vas, kjer je vse pripravljeno za izgradnjo pločnika. So se pa investitorji zapletli pri pridobivanju zemljišč. Mestna občina Ptuj je zagotovila tista sredstva, ki jih mora, sodelovali smo aktivno na terenu, pomagali pri tem. Zdaj so dogovori sprejeti, ampak to bi lahko bilo že dve leti nazaj, pa še danes ni. Več je teh stvari.

Tudi projekt obvoznice - to si zagotovo vsi želimo, da bi bilo že realizirano, a dejstvo je, da se je predolgo pogovarjalo o tem, kaj je sprejemljiva trasa in kaj ne, da se je mogoče predolgo vztrajalo pri nekih rešitvah, za katere so nekateri vedeli, da ne bodo nikoli izvedljive. Zdaj smo ta gordijski vozel presekali in imamo traso, za katero se je dejansko delala študija izvedljivosti in bi morala biti predstavljena.

To so takšne zadeve, ki presegajo meje občine. Tudi žitnica bi že lahko bila narejena, ampak vedno se nekaj pojavi. Res je nehvaležno govoriti o tem, kaj bi lahko bilo, pa ni. Zagotovo bomo obžalovali vsak projekt, za katerega smo imeli vse pripravljeno, pa potem ni bil izveden iz takšnih ali drugačnih razlogov. A potem greš naprej, delaš nove projekte in se ne vračaš v preteklost, ker te to samo ovira pri nadaljevanju v prihodnosti. Tako da bomo zagotovo nadaljevali vse projekte, ki jih občina in naši ljudje potrebujejo za boljšo kakovost življenja, ter jih skušali izvesti čim prej in čim uspešneje.«

Zaupate, da bo projekt obnove Žitnice končan v določenem roku, torej 2028?

»Ja, mora biti. Sredstva so vezana na to časovnico. Po naših informacijah bi naj projekt v kratkem šel v fazo razpisa za izvajalca, kar pomeni, da bi se začelo z deli. Stvar se je zavlekla, razlogov ne bom komentirala, saj to ni na meni. A tudi če bi jim spodletelo, vseeno verjamem, da ima država dovolj odgovornosti, da bo sredstva zagotovila. Kateri vir financiranja bo uporabljen, je sicer pomembno, vendar je za samo izvedbo ključno, da so sredstva zagotovljena.

Menim, da obstaja realna možnost, da se projekt izvede v predvidenem časovnem okviru. Verjamem, da bodo tudi na državni ravni naredili vse, da do tega pride, saj se zavedajo, da bi bilo v nasprotnem primeru treba sredstva zagotoviti drugje. Tako da verjamem, da bo projekt realiziran.«

Če pogledamo širše, ne samo Ptuj, v Podravju se pogosto govori o ‘odlivu talentov’ in o tem, da mladi odhajajo zaradi boljših kariernih priložnosti. Kako po vašem mnenju Ptuj narediti privlačnejši za mlade z vidika kakovostnih delovnih mest, podjetniškega okolja in dostopnega bivanja?

»Mladi danes so drugačni. Že mi smo bili drugačna generacija od naših staršev, nismo bili več generacija, zavezana enemu podjetju celo življenje, od prvega dne do upokojitve. Danes pa imajo mladi še več priložnosti za delo, za študij v tujini in za delo v tujini. Bolj so mogoče tudi nagnjeni k temu, da preizkušajo različne stvari, da se ne vežejo na eno stvar.

Zagotovo se vsa regija, pa ne samo Slovenija, ampak širše, sooča s tem. Fluktuacija mladih talentov je ogromna, ampak je pa prav, da ko se preizkusijo zunaj, pridobijo neke nove veščine, nova znanja, neko širino, da se vračajo ter s tem znanjem bogatijo domače okolje.

Mladi velikokrat, kljub temu da so vse informacije na dosegu roke, še vedno nimajo dovolj informacij. Zato je vsakoletni Karierni sejem s sloganom 'Dobro službo lahko najdeš tudi doma', pod častnim pokroviteljstvom Mestne občine Ptuj, res dober projekt. Če bo zaradi tega vsaj majhen delež mladih začel razmišljati, da ni nujno oditi v tujino ali pa da tja odidejo le po nova znanja, nato pa se vrnejo in ostanejo na Ptuju, je to že pomemben korak. In na tem zdaj res intenzivno delamo.

Tovrstni projekti prinašajo učinke na dolgi rok, ne z danes na jutri. Ob tem pa je pomembno, da mesto zagotavlja tudi ustrezno infrastrukturo: kakovostne možnosti za preživljanje prostega časa, dostopna stanovanja ter vse potrebno za osebnostni razvoj, da lahko mladi doma ustvarjajo in živijo kakovostno življenje.«

Ptuj ostaja med bolj zadolženimi mestnimi občinami v državi, proračuna za 2026 in 2027 pa predvidevata tudi novo zadolževanje. Kako pri načrtovanju novih zadolžitev zagotavljate, da so izbrane investicije res razvojno ključne in finančno upravičene? Katere investicijo imajo prednost?

»Res je, da smo dobili višjo povprečnino, vendar le procentualno, hkrati pa smo prevzeli tudi številne dodatne obveznosti. Zato se ta višja povprečnina ni odrazila kot prosti kapital za investicije, zaradi česar smo se za njihovo izvajanje še vedno morali zadolževati.

V zadnjih treh, štirih letih se sploh nismo zadolževali, tudi v letošnjem proračunu je zadolževanje izjemno nizko. Smo pa se zadolževali v mojem prvem mandatu, predvsem zato, ker smo zaključevali evropske projekte iz prejšnje perspektive, ki so bili že dogovorjeni in so zahtevali lasten delež sofinanciranja. Šlo je za milijonske projekte, kot je bila kanalizacija in podobno, zato je bilo tega veliko in zadolževanje neizogibno. Kasneje smo to postopoma ustavili.

Projekte, ki jih izbiramo, izbiramo tako: vedno tehtamo med tem, kaj ljudje potrebujejo. Za večje infrastrukturne projekte večinoma čakamo na razpise, državne, evropske in druge, ker so to tako velika sredstva, da jih je iz naših proračunov praktično nemogoče financirati.

Pozabila sem omeniti še, da bi bilo zadolževanje nižje, če bi bile občine dejansko financirane tako, kot bi morale biti. Mi smo po izračunih ministrstva na letni ravni podfinancirani za štiri milijone in pol. Štiri milijone in pol pomeni že kar konkretne investicije.

Gledamo torej, katera sredstva so na razpolago. Nato iz tistega dela proračuna, s katerim lahko razpolagamo samostojno, presojamo, kaj ljudje najbolj potrebujejo, in se usmerjamo v čim bolj enakomerno izvajanje več manjših projektov po posameznih četrtnih skupnostih. Cilj je, da se njihov razvoj dolgoročno čim bolj izenači. Nikoli ne bodo enake, to zagotovo ne, ker ima vsaka svojo specifiko. Je pa dejstvo, da mogoče včasih slišimo, da je bilo v katero četrtno skupnost ogromno vloženega. Drži, ampak tam smo vlagali v osnovno infrastrukturo, ki jo druge četrtne skupnosti že imajo. Na primer: v Četrtni skupnosti Rogoznica smo morali graditi kanalizacijo, ki je v Četrtni skupnosti Center samoumevna že nekaj desetletij.

Meni je žal, da se moramo za vsako investicijo kreditirati. Ob primernem financiranju bi bilo tega manj. Kljub vsemu menim, da smo glede na to, da smo zadolževanje zaustavili in ga zmanjšali ter kredite najemamo le za najnujnejše oziroma takrat, ko je to res neizogibno, ravnali odgovorno. Če ob tem upoštevamo, da smo v osmih letih izvedli za približno sto milijonov evrov investicij, in primerjamo obseg zadolževanja z obsegom investicij, ocenjujem, da smo še vedno na pozitivni strani in da je bil vsak najeti kredit upravičen.

V prihodnje se bomo zagotovo zadolževali za financiranje Osnovne šole Breg. Nadejamo se, da bomo na razpisu pridobili del sredstev. Projektantske ocene še nimamo dokončne, zato bomo morali razliko pokriti sami. Ali bo ta razlika takšna, da bo potreben kredit, bo pokazal čas - verjetno pa. Če ne, toliko bolje, saj bomo lahko projekt izvedli iz lastnih sredstev.

Podobno velja za gradnjo stanovanj. Glede na to, da se odpirajo novi finančni mehanizmi, je morda celo sreča, da projekt šele zdaj dozoreva za izvedbo, saj imamo na voljo več možnosti financiranja. Obstaja možnost, da bi stanovanja zagotovili brez neposrednega občinskega vložka, bodisi prek stanovanjskega sklada bodisi s pomočjo evropskih sredstev. Ko bodo pogoji jasni, bomo vse možnosti preučili in izbrali model, ki bo za proračun najugodnejši, končni rezultat pa bo enak.

Včasih je treba mogoče za kak mesec ali pol leta ali leto dni zamakniti projekt, če se ga da financirati iz drugih sredstev, pa v tem času delaš tiste projekte, za katere veš, da sredstev drugje ne bo. Na tej podlagi se potem tudi odločamo, kdaj začeti posamezen projekt, kakšne so prioritete in časovnice. Vedno je treba gledati nekoliko vnaprej in upoštevati, da če bo čez leto ali dve na voljo evropski ali državni denar, lastna sredstva usmeriš tja, kjer teh virov ne bo, medtem ko lahko druge projekte začasno odložiš. Menim, da je tak pristop tudi najbolj smotrn in upravičen.

Seveda pa je potreb vedno več, kot je na voljo sredstev. Tudi pri družinskih proračunih je podobno - vsi bi si želeli več, kot si lahko privoščimo, zato smo vedno omejeni z razpoložljivimi sredstvi. Nič ni neomejeno, zato je treba vedno tehtati in preudarno odločati, kako in kam usmeriti denar.«

Če pogledate naprej: kaj mora biti po vašem mnenju osrednji razvojni fokus Ptuja v naslednjih štirih letih, ne glede na to, kdo bo župan?

»Ptuj vodimo že osem let in pokazali smo, da razvoj peljemo naprej. Tudi statistični kazalniki to pritrjujejo. Ko imaš zgrajeno osnovno infrastrukturo, potem lahko začneš delati nadgradnje. To smo zdaj naredili, tako da bo treba ves fokus usmeriti v izgradnjo poslovnih con. Tu bomo potrebovali velik posluh države. Pretekli posvet v državnem svetu, na katerem je bil udeležen direktor mestne uprave Alen Jevtović, je dal vpogled v to, kakšne pristojnosti imamo občine in kaj lahko v praksi dejansko izvajamo. Ta razkorak obstaja in od prihodnje vlade in prihodnjega ministra pričakujem, da se bodo tu zgodile neke spremembe, ker bomo samo na ta način vse občine lahko krepile svojo pozicijo in dvigovale svoj razvoj.

Zagotovo moramo zagotavljati dostopna stanovanja, imeti urejeno infrastrukturo in za kakovost bivanja seveda tudi manjše vsebine, ki pa niso nepomembne. Govorimo o športnih površinah, o vrtcih, o šolah. Gre za celosten razvoj občine, ki ga ni mogoče gledati zgolj skozi en segment, temveč je treba razvijati vsa področja in jih povezati v smiselno celoto.

Dela ne bo nikoli zmanjkalo. Ko zaključimo en projekt, se že odpirajo novi izzivi, potrebe in priložnosti. Zato menim, da je pot, ki smo jo začrtali v zadnjih osmih letih, prava in jo je treba nadaljevati, hkrati pa si prizadevati, da bo naš glas slišan in da bomo lahko uresničili zastavljene cilje in vizijo razvoja.«

Kako kot aktualna županja ocenjujete trenutno politično ozračje na Ptuju, pričakujete mirno kampanjo ali napete lokalne volitve?

»Glede na izkušnje dveh kampanj, pa tudi zadnje parlamentarne volitve na Ptuju, lahko rečem, da je bila raven zelo visoka. Kampanja je bila mirna in spoštljiva, kar velja posebej pohvaliti. Kultura dialoga je pri nas še vedno prisotna, to se vidi tudi na sejah mestnega sveta, da znamo komunicirati. Seveda imamo kdaj različne poglede in mnenja, prav je tako. Včasih jih lažje združimo, drugič mogoče vseeno ostajamo na svojih bregovih, ampak to ne pomeni, da smo zaradi tega skregani. Imamo samo različne poglede, sodelujemo pa kljub temu lahko. In res sem ponosna na to, da je Ptuj vedno sposoben stopiti skupaj takrat, ko je treba. Da prepoznamo, kdaj je nekaj dobro za Ptuj in Ptujčane, in potem se tudi povežemo ter v tej smeri delujemo.

Kritike so vedno dobrodošle, če so konstruktivne, in mi jih vedno sprejmemo. V veliki meri jih poskušamo tudi upoštevati, kadar to gre. Ko ne gre, pač ne gre, takrat poskušamo razložiti, zakaj ne. Drugače pa mislim, da je politična klima na Ptuju dobra, spoštljiva in da še vedno vemo, kaj pomeni kultura dialoga. To je tisto, kar moramo ohranjati in braniti tudi v prihodnje.«

Delo županje je odgovorno in stresno, prihaja pa še nekoliko bolj stresno obdobje kampanje. Bo to najbolj stresna kampanja za vas?

»Upam, da bo najmanj stresna (smeh). Vsako obdobje je pač takšno, sploh predvolilno obdobje, ko je prisotne nekaj zdrave nervoze. Takrat so soočenja, vse to pa zahteva svoj čas, energijo. Na nobeno stvar ne greš popolnoma sproščen, ker ti ni vseeno in veš, da je treba ljudem predstaviti svoje preteklo delo ter svojo vizijo za naprej. Tako da bo obdobje, ki prihaja, zagotovo stresno. Upam, da bo ostalo spoštljivo, brez podtikanj in brez umazane kampanje. Da bomo, tako kot doslej, ko sem bila sama del kampanj, ostali korektni sokandidati. 

Nikoli nas ni bilo malo, vedno nas je bilo v primerjavi z drugimi občinami precej, pa smo kljub temu uspeli kampanje pripeljati do konca tako, da smo lahko na koncu skupaj mirno popili kavo in še danes dobro sodelujemo.«

Kako psihično in fizično poskrbite zase v takem obdobju?

»Včasih imam občutek, da nimam niti časa, da bi preveč razmišljala o tem, v kakšnem stanju sem, kar ni nujno dobro, morda pa tudi ne nujno slabo. Moji odklopi so predvsem krajši izleti ali pobegi v tujino. Daljših dopustov ne načrtujem, zato so mi ti tri- ali štiridnevni oddihi neke vrste regeneracija, priložnost, da si napolnim baterije. Pomembno pa je tudi, da se doma lahko malo razbremenim ob družini, kjer dobim tisto podporo, ki jo lahko da le družina. Mislim, da bo to tudi letos moj glavni vir energije, dobre volje in optimizma za naprej.«

Kako komentirate odnose s svetniškimi skupinami? Ali menite, da so odnosi med občinsko upravo in svetniškimi skupinami v mestnem svetu učinkoviti?

»Res se trudimo sodelovati z vsemi. Oblike sodelovanja so različne. Včasih je to konkreten predlog, ki ga kdo prinese, in ga moraš predebatirati, preučiti. Včasih je to samo kaka pobuda, ki jo kdo ima, pa se uresniči, in se na podlagi tega ocenjuje sodelovanje. Včasih je spet kak drug moment. Oblike sodelovanja različne in jih je veliko.

Ocenjujem, da smo z vsemi svetniškimi skupinami sodelovali zadovoljivo. Verjetno je vedno prostor za izboljšave, to zagotovo. Dejstvo je, da oba mandata delujem brez koalicije. Ko nimaš koalicije in opozicije, je sodelovanje enako z vsemi. Ne daješ enega v ospredje, drugega v ozadje, ni teh zakonitosti koalicijsko-opozicijskega sodelovanja. Tako da nekdo svojo oceno morda oblikuje na podlagi tega. Nekdo drug izhaja iz tega, da je podal predlog, ki iz povsem upravičenih razlogov ni bil izvedljiv, pa je to lahko razumel kot zavračanje sodelovanja.

Kot že omenjeno, glede na to, da v mestnem svetu sedimo skupaj s svetniki in se znamo spoštljivo pogovarjati, da vodimo dialog, da imamo zelo konstruktivne, umirjene, dobre in argumentirane razprave, mislim, da je sodelovanje lahko zgled za marsikoga. Da pa obstajajo možnosti za še boljše ali pa drugačno sodelovanje, to pa je vedno in v vsakem okolju ter v vseh ekipah.«

V zadnjih letih se v ožjem mestnem jedru Ptuja pojavljajo novogradnje, za katere nekateri menijo, da zaradi ohlapnih prostorskih pogojev rušijo celovito podobo mesta. Razmišljate o strožjih ali jasnejših urbanističnih usmeritvah za novogradnje v mestnem središču?

»Občinski prostorski načrt je bil sprejet leta 2015 in je to dopuščal. Občinski prostorski načrt se sprejema tako, da gre skozi čisto vsa ministrstva, skozi čisto vse strukture. Soglasja nam dajejo vsi: Zavod za varstvo kulturne dediščine, vse organizacije, vsa ministrstva, vsi. Tako da so bile tukaj zagotovo tudi urbanistične delavnice predhodno narejene. Mislim, da je postopek sprejemanja trajal več kot deset let.

Zagotovo pa je vedno tako, da ko nekaj sprejmeš in se potem začne izvajati, vidiš, da bi mogoče lahko bilo kaj drugače. In potem lahko začnemo s spremembami OPPN-ja, teh podrobnih prostorskih aktov, ampak vse to traja in terja svoj čas. Tu smo občine kritične tudi do države, ker si želimo, da bi lahko te zadeve hitreje urejali.

Strinjam se, da je treba biti občutljiv na to, kako in kaj, še posebej kar se tiče starega mestnega jedra. Zato smo se, če se navežem nazaj na Blagovnico, že predhodno povezali z ZVKD-jem, da naredimo garažno hišo, ki ne bo bodla v oči, ampak se bo vključila v prostor. Tega ne delamo za nekaj let, ampak za naslednja desetletja, in bomo s tem pomembno oblikovali videz našega mesta. Gre pa tukaj po eni strani za interes države, občine, lokalne skupnosti, potem pa še za interes investitorja, zasebnika, lastnika, ki ima svoje pravice in svoj pogled na to, kaj si želi.«

Pomen dveh novih priznanj za mesto Ptuj - najboljše mesto kulturne dediščine v Evropi 2026 in World’s Best ofthe Best na področju kulture in dediščine? Koliko teže imata v resnici?

»Obe priznanji sta posledica dolgoletnega dela in potrjujeta, da delamo v pravo smer. Vsaka stvar potrebuje svoj čas in se postopoma razvija. Ti dve priznanji sta prišli v pravem trenutku, ko se včasih že pojavi dvom, ali so smeri, ki smo jih izbrali in v katere smo verjeli, res prave. V takih trenutkih potrebuješ potrditev, in to je prišlo prav zdaj, ko smo lahko rekli, da je smer, ki smo jo izbrali, pravilna in da jo je treba nadgrajevati.

Naziv najboljše mesto kulturne dediščine v Evropi je izjemno laskav naslov, na platformi, ki ima veliko število obiskov. Že v preteklosti smo ob podobnih objavah zaznali manjša povečanja turističnega zanimanja, denimo ob kratkem članku o Kurentovanju v Forbesu. Zato zdaj, po obsežnejši predstavitvi, v kateri smo izpostavljeni kot zmagovalci, pričakujemo, da se bo ta učinek v prihodnjih letih še bistveno okrepil. Tudi njihove analize in statistike kažejo v to smer.

PR Achievement Award je bil podeljen za Kurentovanje. Priznali so nam, da kljub 66-letni tradiciji kurentovanje ostaja živo in aktualno. Čeprav se komu morda zdi nekaj samoumevnega in nespremenljivega, ga znamo vedno znova nadgraditi ter predstaviti na zanimiv in privlačen način. Prav to, da nikoli ne postane povsem samoumevno, je njegova posebna vrednost, na katero smo res zelo ponosni.

Je pa treba na teh priznanjih graditi. To ni priznanje, ki se ga da v predal, ampak je to izhodišče, na katerem bo treba še bolj trdo delati. To so pomembne odskočne deske, ki nam lahko pomagajo tudi v prihodnje. Bo pa treba vložiti še veliko truda, da bomo zastavljene cilje in smer, ki smo si jo zadali, tudi dejansko uresničili.«

Morda za konec še vaše razmišljanje, vaša vizija za staro mestno jedro, letošnje leto zaznamuje odhod še dveh trgovin iz starega mestnega jedra - kaj se da tukaj narediti, da bi se trend obrnil?

»Na nek način se obrača, ampak se mi zdi, da se preveč fokusiramo na to, kar odhaja, ne pa na to, kar prihaja. Občinski lokali so skoraj v celoti zasedeni. Trenutno je prost le še eden, ki pa je že v postopku oddaje. Občina sicer omogoča tudi shemo subvencij, zaradi katere so ti lokali za najemnike v začetni fazi zelo ugodni, kar je pravzaprav tudi glavni ukrep, ki ga lahko na tem področju ponudimo.

To, kar vedno poslušamo, da naj oddajamo lokale za en evro, ne gre. To je nezakonito in nima nobene pravne podlage, s tem bi kršili pravni red. Lokali, ki se praznijo, so večinoma v privatni lasti. Na lastniku je, da se odloči, ali bo oddajal ali ne, po kakšni ceni bo oddajal in na to težko vplivamo.

Zagotovo se bo z mestnim jedrom treba ukvarjati. Veseli me, da Blagovnica ne razmišlja o odhodu iz mesta. Kar se tiče stavbe Perutnine, pa mogoče lahko samo povem, da ima že novega lastnika, ki bo razvijal novo dejavnost in bo to zagotovo velika pridobitev za Ptuj. Kaj več pa bodo povedali sami, ko bodo stvari dovolj pripravljene. Zadeve se razvijajo. Seveda bi si želeli še več ponudbe, ampak to je vedno en tak cikel: ko bodo ljudje v mestu in ne v trgovskih središčih, ko bodo ljudje prihajali v mesto brez izgovorov, da ni kje parkirati - ker parkirišč je dovolj, res pa je, da se je treba včasih tri minute sprehoditi - takrat bo tudi ponudba temu sledila. Če ljudje pridejo v mesto, pa ne kupujejo, potem tudi prodajalcev ni. Vedno smo malo soodvisni in to je treba spodbujati.

Na Ptuju imamo res veliko število prireditev in spodbujamo to promocijo 'Pridi v mesto', vabimo domače rokodelce, da pridejo, predstavijo svoje izdelke in prodajajo. Imamo recimo tudi Dobrote slovenskih kmetij in podobne festivale, ki v tistem trenutku pritegnejo ljudi. In to bo treba postopoma širiti na vsak dan. To je proces. S tem izzivom se soočajo čisto vse občine. Nobena nima tistega pravega recepta. Včasih se posreči, včasih potem spet kaj spodleti, ampak zagotovo je treba vztrajati in tudi prepoznati, kaj je tisto, kar bi mesto oživelo.

Kot rečeno, pa se bomo tudi Ptujčani morali sami pri sebi odločiti, da bomo v mesto prišli, ker je mesto zagotovo vredno našega obiska. Če ne drugega, ima nekaj najlepših teras za pitje kave v Evropi.«

Pogosto se kot ena od rešitev omenja tudi oživljanje mestnega jedra z novimi stanovalci. V stanovanja v mestu bi bilo treba privabiti predvsem mlade družine in druge prebivalce, ki bi tam dejansko živeli ter s tem prispevali k vrnitvi življenja v središče mesta.

»Kar se tiče stanovanjskega fonda, ima mestna občina točno določena in predpisana pravila, kako je z oddajanjem. Stanovanja so večinoma v neprimernem stanju glede na veljavni pravilnik, zato smo se odločili, da bomo začeli stanovanja v starem mestnem jedru prodajati, kar pomeni, da dobivamo nove lastnike in tudi nove stanovalce. Namreč tisti, ki bo stanovanje kupil, bo z njim nekaj naredil. Zagotovo ga v starem mestnem jedru ne bo pustil propadati, saj lahko hitro prejme odločbo gradbenega inšpektorja, kar bi zanj pomenilo večji strošek kot sama investicija. Tako da ima vsak, ki pride in kupi stanovanje, za to tudi konkreten razlog. Verjamem, da se bo zdaj, ko smo ta cikel začeli, v doglednem času, recimo dveh ali treh letih, to tudi začelo poznati, da se bodo stanovanja obnavljala in da se bodo ljudje začeli priseljevati.

Letos smo prodali že kar nekaj stanovanj in vsaj po pogovoru s kupci, so jih kupili zato, ker bodo tukaj živeli. Ne torej zato, ker bi šlo za špekulativne nakupe, ko imaš višek denarja in ga vlagaš v nepremičnine, potem pa delaš z novimi nepremičninami, ne pa s temi. Mislim, da se bo ta trend obrnil. In ko bodo v mestu stanovalci, pridemo tudi do ponudbe, pridemo do vsega prej omenjenega. A kot rečeno: gre za tek na dolge proge, z roko v roki. S sistematičnim pristopom se lahko, upam, da v naslednjih petih letih, nadejamo nekih sprememb.«