Gotovo vsi poznamo nekoga, ki si je že kdaj belil glavo zaradi slabe frizure, a le redki poznamo nekoga, ki bi bil izjemno hvaležen za takšno izkušnjo.

Katja Ficko iz Murske Sobote je šla skozi hudo preizkušnjo, ob kateri je izgubila vse dlake na telesu, se soočala s predsodki in žaljivkami, a danes živi tako pozitivno življenje, da daje navdih ne samo osebam, obolelim za alopecijo, ampak tudi vsem ostalim.

27-letno Katjo Ficko je bolezen prizadela v najobčutljivejših letih. 

»V 9. razredu sem začela izgubljati lase v obliki kroga, tako da sem imela krožne lise. Zdravniki so ugotovili, da gre za alopecijo. Sicer sem potem hodila na terapije v mariborsko bolnišnico, a mi niso nič pomagale. Zato zdravnica pri meni ni videla nobene druge možnosti kot napotnico za lasuljo,« se spominja.

Alopecija je avtoimunska bolezen, kjer telo zavrača lastne celice, saj misli, da so tuje in jih nekako uniči, pojasnjuje Katja. Poznamo tri vrste alopecije. Pri prvi obliki (alopecija areata) oseba izgubi lase, pri drugi obliki (alopecija totalis) izpadejo lasje in dlake, pri tretji (alopecija universalis) pa izpadejo vse dlake na telesu.

»V 9. razredu sem izgubila tako lase kot dlake. Nimam ne trepalnic, ne obrvi in nobene dlake na telesu,« pojasnjuje Katja.

Žaljivke in predsodki v času osnovne šole

Kot da sama bolezen ni bila dovolj, so k težjemu soočanju z boleznijo prispevali tudi sošolci, vrstniki, ki niso bili dovolj razumevajoči. 

»Ob koncu osnovne šole je videz zelo pomemben. In takrat sem ravno zbolela, tako da je bilo veliko žaljivk, recimo: 'Grda je, debela je, pa še las nima'. Takrat mi je bilo res zelo hudo. V osnovni šoli sem imela samo eno prijateljico, vsi ostali so me zafrkavali. Tako da to je bil čas, ko sem se najbolj obremenjevala in bila najbolj prizadeta,« pravi.

Da bi Katja v 9. razredu izgledala tako kot ostali vrstniki, je začela nositi lasuljo v misli in upanju, da bo žaljivk nekoliko manj.

»Na začetku sem v šolo nosila kape, potem pa sem začela z lasuljo. Takrat se je spet začelo zafrkavanje: 'Kako pa so tebi lasje zrasli čez noč?' Potem sem bila tako zmedena, da sploh nisem vedela, kaj naj. Ali naj nosim lasuljo ali ne,« pripoveduje.

S predsodki zaradi nepoznavanja bolezni se je soočila tudi v srednji šoli: »So se našli kakšni, ki so me zafrkavali, a ne v tako veliki meri kot v osnovni šoli. Veliko jih je tudi mislilo, da imam raka, a mene ni upal vprašati nihče. Mislili so si: 'Bolna je, smili se mi, samo rajši je ne bom nič vprašal.«

Čeprav je še v prvem letniku srednje šole nosila lasuljo, so sošolci vedeli, da je z njo nekaj narobe. Nekateri so se norčevali, spet drugi tiho molčali in si o njej ustvarjali svoje zgodbe. 

»Enkrat sem iz dolgih las šla na kapo, kjer se je videlo, da las nimam. Potem sem spet šla iz kape na dolge lase in tako naprej. Ampak seveda to realno ni možno, da bi ti v enem dnevu zrasli tako dolgi lasje. Iz mene so se tudi na tak grd način norčevali v smislu: 'Ti pa imaš lasuljo. Daj vzemi jo dol!' In če sem potem komu kaj povedala nazaj, so mi zabrusili: 'Pazi, da ti to lasuljo dol ne vzamem,« razkriva.

Po dveh letih je Katja snela lasuljo: »Na začetku sem mislila, da če bom nosila lasuljo, bom kot vsi drugi. A nisem. Zakaj bi se potem pretvarjala?«

Katja je hvaležna za starše, ki so jo vzgajali v duhu, naj se ne smili sama sebi in ne dovoli, da bi se smilila drugim.

»Imam zdrave roke, zdrave noge. Vse lahko delam isto normalno kot drugi. Zaradi tega da nimam las, se res ne smem smiliti sama sebi. Sebe sem dojemala v redu, kako pa so me predvsem v otroštvu dojemali drugi. No, to pa je bila katastrofa,« se spominja.

Hkrati je vesela, da ima ob sebi dobre prijatelje, ki ji stojijo ob strani in jo podpirajo na vsakem koraku. Zaradi njih je lažje sprejela svojo bolezen, danes pa se z njimi rada pošali na svoj račun. 

»Ko me kdaj kaka kolegica čaka kakšnih petnajst minut, pač rečem, da si moram oprati lase, jih posušiti, narediti frizuro, zato pač zamujam,« se pošali.

Kljub pozitivni naravnanosti, Katja priznava, da vsake toliko pride dan, ko se vpraša: »Zakaj ravno jaz?« Sicer pa mlada Sobočanka meni, da je stigmatizacija pri bolnikih z alopecijo še vedno močno prisotna ravno zaradi nepoznavanja bolezni. Opominja, da alopecija za nič ne prikrajša človeka, zato si želi, da se oboleli ne bi pretvarjali in bi si upali pokazati, kdo in predvsem kakšni so. 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice