Prosim, če se mi lahko na začetku malo predstavite. Kdo je Katrin? Katrin kot ženska, mama, žena in gospodinja?
»Vse to so vloge, ki jih trenutno najbolj živim. Sem ženska, ki raziskuje življenje in išče priložnosti, da se izrazi, udejanji svoje ideje in izkoristi svoje potenciale. Moja ljubezen je v druženjih, ustvarjanju, petju, učenju novih stvari ... Najbolj uživam, ko lahko povezujem ljudi na različne načine, skozi različne dejavnosti. To v veliki meri počnem preko društva Naš dišeči dom, ki sem ga prav s tem namenom ustanovila sedem let nazaj.
Sicer pa sem trenutno predvsem polno zaposlena mama, gospodinja in žena. To so vloge, ki sem jih v tem obdobju življenja postavila pred vse ostale. Z možem imava tri hčere, najmlajša je stara pol leta, zato je večji del moje pozornosti namenjen njej, kar ostane, pa razdelim še na ostale člane družine.
Pomembno se mi zdi, da v življenju razmišljamo o prioritetah in jim sledimo. Trenutno imava otroke, ki še niso samostojni, zato je moja prioriteta, da jih podprem in jim pomagam postaviti trdne temelje za prihodnje življenje. Rada bi jih naučila predvsem to, kako poskrbeti zase in postati neodvisen.
Verjamem, da je treba začeti pri osnovah, zato tudi sama pridelujem lastno zelenjavo, v naravi nabiram različne užitne rastline in skupaj z otroki pripravljam različne jedi. Od nekdaj čutim močno povezanost z naravo, zato se trudim čim bolj zavestno živeti in to prenašati tudi na svoje otroke in okolico.«
Kako je potekala vaša pot do tega, da ste se odločili, da ostanete z otroki doma, gospodinjite, skrbite zanje, jih vzgajate in izobražujete?
»Ko sta bili starejši hčeri še majhni, sva bila oba z možem v službah ob 8. do 16. ure, kar je pomenilo, da otroka večji del dneva preživita v vrtcu. Zaradi takratne prioritete, graditi kariero, je bila služba na prvem mestu. Rada sem opravljala svoje delo, ker sem vedela, da ga opravljam dobro. Pričakovala pa sem, da mi bo podjetje, za katerega sem delala, vračalo z isto mero, kot sem sama vlagala vanj.
Prišlo je obdobje, ko sem začela čutiti ta manko. Na eni strani sem vso energijo puščala v službi in zanjo nisem dobila ustrezne zamenjave, na drugi strani pa sta deklici rasli in se razvijali, jaz pa sem se počutila, kot da sploh nisem del tega. Takrat so začeli zvoniti alarmi in začela sem se spraševati, kaj si sploh želim v življenju, kakšne so moje prioritete, zakaj sem se odločila za družino ...
Mož me je spodbudil pri ideji, da ostanem doma in svoj čas namenim otrokom, vrtu, domačim živalim ter ostalim projektom, v katere bom želela vlagati. Tako sem sprejela odločitev.
Ogromno časa sem začela vlagati v lokalno povezovanje, kljub temu pa sem imela dovolj časa za gospodinjska opravila in druženje s hčerama, ki sta bili takrat še v vrtcu. Potem pa je najstarejša hči začela obiskovati prvi razred in v drugem delu leta, zaradi takratnih razmer v državi, ostala doma. Ugotovili smo, da nam je tak način življenja všeč in z možem sva začela razmišljati o razlogih za in proti. Izkazalo se je, da ima šolanje na domu za nas ogromno prednosti, zato je bila odločitev jasna.«
Je ta odločitev prišla naravno ali je bila težka odločitev? Kaj je prevagalo?
»Že od nekdaj mi je bila ideja o šolanju na domu zanimiva. V tem sem videla priložnost, da otroci razvijajo svoje vrline, prevzamejo vrednote družine in najdejo svoje poslanstvo - vsak v svojem ritmu.
Razmere v času covida so bile v bistvu povod, saj se z ukrepi v šoli nikakor nisem mogla strinjati in odločitev je bila zato dosti lažja.«
Kako se je na to odločitev odzvala okolica?
»Na žalost, naša družba ni ravno naklonjena tej obliki šolanja, saj je v Sloveniji res malo družin, ki šolajo otroke doma, medtem ko je v tujini to čisto običajna praksa ter celo privilegij.
Kljub temu da čutim ogromno neodobravanja okolice, vidim, da na najine otroke in našo družino šolanje na domu dobro vpliva, zato se s tem ne ukvarjam več. V sebi sem mirna s svojimi odločitvami in to je najbolj pomembno.«
Imate občutek, da ljudje okoli vas cenijo vašo vlogo mame, ki je doma in skrbi za dom ter družino?
»Ne. Mislim, da si ljudje ne predstavljajo, kaj pravzaprav to pomeni. Še vedno prevladuje prepričanje, da bi morala hoditi v »običajno« službo in otroke poslati v šolo, ker je to najbolj 'normalno'. Sama pa se s tem ne strinjam in prevzemam polno odgovornost za svoje otroke in njihov razvoj, izobrazbo, zdravje ...«
Kakšen pa se vam zdi odnos družbe do materinstva na splošno?
»Mislim, da so mame v današnjem času pod ogromnim pritiskom. Od njih se pričakuje, da bodo hodile v službo, skrbele za gospodinjstvo, dom, družino, da bodo omogočile otrokom vse vrste izkušenj, da si bodo medtem vzele tudi čas zase, se rekreirale in bile vedno urejene.
Družba postavlja ogromno pričakovanj in družbena omrežja to samo še poglabljajo.
Menim, da bi mame morale poslušati sebe in ravnati v skladu s sabo, ne glede na to, kaj je v družbi sprejemljivo in normalno. Je pa za to potrebno kar nekaj poguma.«
V čem vidite glavno razliko med šolanjem doma in standardno obliko šolanja v javni osnovni šoli?
»Izobraževanje doma poteka individualno. Vsak otrok se uči tisto, kar ga zanima. Več časa ima za razvijanje svojih talentov in interesov. Znanje pridobivajo skozi izkušnje in tako lažje razumejo teorijo. Otroci niso obremenjeni z ocenami, pač pa je njihov cilj, da se naučijo nekaj novega.
Kar se mi v javni šoli zdi slabo, je to, da so otroci preobremenjeni. Obvladati morajo ogromno različnih tematik, ki jih večinoma na koncu ne znajo povezati v prakso. Spodbuja se učenje na pamet, na mesto, da bi se učili iskati svoje rešitve in razvijali domišljijo, se krepili v iznajdljivosti.
Vse to pa pomeni, da se vedno bolj oddaljujejo sami od sebe, od svojih želja, interesov. Zelo slabo se mi zdi tudi to, da se otroke ocenjuje in s tem spodbuja tekmovalnost.«
Kako poteka vaš običajen dan?
»Po tem, ko se zjutraj uredimo, ima vsaka svojo jutranjo zaposlitev. Nato se navadno pogovorimo o počutju, včasih potelovadimo ali pa kaj spodbudnega preberemo. Po zajtrku je na vrsti učenje. Znotraj tega smo fleksibilne. Učenje lahko pomeni pisanje spisov, reševanje nalog, raziskovanje, pa tudi ustvarjanje.
Po učenju se odpravimo na sprehod, za tem pa sledi kosilo, ki ga pripravljamo izmenično. Po kosilu imamo prosti čas, popoldan pa različne aktivnosti. Ob večerih, ko smo vsi skupaj, se pogovorimo o dnevu, kaj se nam je dogajalo, velikokrat se odprejo tudi kakšne zanimive debate (po tem ko kdo kaj zanimivega prebere ali sliši), potem pa se otroci odpravijo spat, midva z možem pa imava takrat še malo časa za naju.«
Kako se na šolanje doma odzivajo otroci?
»Puncama je tak način šolanja všeč. Sama vidim, da to, kar se naučita, tudi razumeta. Prav tako imata veliko motivacije za učenje, saj nista preobremenjeni. Vedno se trudim iskati načine, da je usvajanje snovi čim bolj zanimivo. Tako smo na primer zmenjene, da vsak dan nekaj napišeta.
Včasih je to domišljijski spis, včasih pismo, ki ga potem tudi dejansko pošljeta, včasih si izmislita kakšno pesem in vse to je vaja pisanja ter slovnice.
Sta pa tudi zelo samostojni, sposobni in zanesljivi. Brez skrbi jima lahko prepustim del gospodinjskih opravil, pripravo kosila ali kaj podobnega.«
S čim imate največ izzivov, tako pri šolanju doma kot tudi v vlogi mame na splošno?
»Trenutno mi največji izziv predstavlja usklajevanje časa in vseh obveznosti, saj najmlajša hči vzame skoraj vso mojo pozornost. Rada bi bila na več mestih hkrati in istočasno vse stvari opravljala z odliko. Vendar enostavno ne gre. In to me jezi. Tako da se res dosti opominjam glede prioritet in si poskušam naprtiti čim manj obveznosti, čeprav to zame res ni enostavno.«
Pogrešate kdaj klasično službo? Kako se s tem soočate? Imate kakšne hobije?
»Včasih se mi zdi, da se sučem samo med otroci in gospodinjstvom. Naporno je biti ves čas nekomu na voljo, odgovarjati na vsa mogoča vprašanja in opravljati več stvari hkrati, ki se na koncu dneva sploh nikjer ne vidijo. Ja, v trenutkih, ko je vsega preveč res razmišljam o tem, kako lažje bi mi bilo, če bi šla v službo. Ampak hitro za tem se spomnim, zakaj sem tukaj in zakaj tega ne želim.
Hobijev imam kar nekaj, vendar jih je s prihodom naše nove članice kar nekaj tudi odpadlo. Obdržala sem petje, tako da dvakrat na teden hodim na vaje petja, tu in tam pa igram tudi v kakšni gledališki predstavi. Ko bo dojenčica nekoliko zrasla, pa se želim vrniti tudi na treninge plesa ob drogu.«
Kakšna je v vaši družini vloga očeta?
»Oče v naši družini omogoči, da se ideje lahko realizirajo. Priskrbi nam sredstva, da lahko izvedemo zamišljene projekte. Je tudi domači hišnik, serviser in mojster. Ko je treba kaj popraviti ali izdelati, je on glavni.«
Imate kakšen nasvet za tiste ženske in mame, ki razmišljajo, da bi ostale doma z otroki?
»Moj nasvet je, naj poslušajo sebe. Nič ni prav in nič narobe. Ljudje smo si različni in zato ni nič čudnega, da sprejemamo različne odločitve, da nam odgovarjajo različne stvari. Če torejo čutijo, da je to prava pot, ampak jih je strah, si ne upajo, imajo pomisleke ... Jih želim spodbuditi, da sledijo svojemu srcu in zaupajo.
Ko delaš nekaj z dobrim namenom in mirom v srcu, te tudi vesolje podpre in strahovi odpadejo kar sami od sebe. Vse je točno tako kot mora biti.«
Starejše novice
