Pretresljiva izpoved Kornelije Lovrec, ki je prestala leta nasilja in trpljenja: »Vedno sem se odločila za življenje«

Povedati svojo zgodbo in biti slišan - to je želja vsakega, ki želi z drugimi deliti nekaj velikega, nekaj pomembnega.

Kornelija Lovrec iz Juršincev pa si želi svojo zgodbo ponesti še korak dlje in z njo podati roko vsem, ki gredo skozi težke čase in potrebujejo nekaj navdiha.

»To, da sem stara 40 let, je čudež. Vedno sem živela z mislijo, da bom umrla. Ampak sem imela možnost se odločiti, ali se podredim strahu in končam življenje ali živim naprej. Vedno sem se odločila za življenje.«

Otroštvo, zaznamovano z nasiljem

Kornelijino življenje ni imelo dobrega začetka. Dogajanje v njenem otroštvu je pustilo trajne posledice, s katerimi se je borila še dolga leta pozneje.

»Kot otrok sem živela v težkih okoliščinah, nismo bili premožni, mama je bila alkoholičarka in me je tepla. Pri petih letih mi je rekla, da nisem otrok, ki si ga je želela. Takrat mi to ni bilo jasno, od tam naprej pa je šlo samo še navzdol. Ves čas sem ji hotela dokazati, da sem vredna ljubezni.

Pri devetih letih me je brutalno pretepla in takrat sem prvič in zadnjič poskušala narediti samomor, ker nisem vedela, kaj drugega naj storim, tako hudo me je bolelo.«

Tudi poznejša leta niso prinesla izboljšanja. Njen odnos z mamo je vedno ostal na zelo boleči in nezdravi ravni. Ko je bila dovolj stara, da si je lahko poiskala pomoč za svoje stiske, je najprej poskusila v Mariboru. Tam so ji prvič postavili diagnozo posttravmatske stresne motnje, sledilo pa ji je še 13 drugih diagnoz.

Spremljala so jih številna zdravila, ki so po njenih besedah pustila trajne posledice.

Kmalu po prvi diagnozi je prejela klic na pomoč od brata in očeta, ki nista zmogla več skrbeti za mamo, takrat že obolelo za rakom.

Oba družinska člana sta se umaknila in Kornelijo pustila samo z osebo, ki ji je v preteklosti povzročila toliko bolečine, ravno v času, ko je tudi sama najbolj potrebovala podporo.

»To je bil tisti odnos, v katerem sem celo življenje hlastala po ljubezni, in pri 30 letih mi je prvič v življenju rekla, da me ima rada in da je ponosna name. 30 let sem čakala na to odobravanje, ki sem ga potrebovala, ko sem bila majhna. Bolečina je ostala, sama pa nisem imela denarja, da bi si lahko privoščila pravo pomoč. Tako nisem našla druge rešitve kot zdravila, ki so vse skupaj le še potencirala.«

Tako je Kornelija opisala svojo izkušnjo skrbi za mamo, do katere je kljub vsemu čutila veliko ljubezni, hkrati pa tudi žalost in bolečino zaradi njunega odnosa.

»Dolga leta sem upala, da se bo ta odnos spremenil, ampak je mama leta 2017 umrla za hitro napredujočim rakom. Najin odnos je ostal nerešen, ker je pač odšla s tega sveta. Moje celo otroštvo je zaznamovala skrb za druge. Po poskusu samomora se mi je razvil pretiran občutek skrbi za druge, saj sem si na ta način želela pridobiti odobravanje.

To reševanje mojih staršev oziroma predvsem mame me je privedlo do marsikaterega zloma. Takrat sem šla čez vse meje.«

Leta težkega zdravljenja

Toda tu se njena zgodba še ni zaključila. Vrnila se je na psihiatrični oddelek v Mariboru, kjer se je zdravila naslednja štiri leta. Nekaj časa je preživela v bolnišnici, nekaj časa pa zunaj nje.

»Psihiatrija me je odpisala. Rekli so sami, da so naredili vse, kar so znali in zmogli. S tem so mislili predvsem, da so mi dali vsa zdravila.«

Obdobje zdravljenja je opisala kot izjemno težko. Njeno telo je odpovedalo zaradi stranskih učinkov zdravil, pogosto je izgubljala zavest in tonila vedno globlje. Ob tem ni imela pravega pregleda nad svojim stanjem, saj ji zdravniki niso posredovali veliko informacij o njenih diagnozah in zdravilih, ki so ji jih predpisovali.

»Pozivam vse, ki začnejo jemati zdravila, naj najprej preverijo še 500 drugih možnosti. Nisem proti zdravilom, vem, da jih je treba jemati za veliko stvari, in tudi sama jih še jemljem, ampak veliko manj od tiste neverjetne količine, ki sem jo jemala včasih. Poznam sindrom belih halj. Ko sem recimo zavrnila uspavalo, je bila zdravnica šokirana. To takoj razumejo, kot da nasprotuješ stroki. Pri tem vedno rečem: mi smo psihiatrijo doživeli, oni pa so se je naučili iz knjig.«

Pojasnila je, da njen poziv k previdnosti pri jemanju zdravil ni namenjen osebam, ki jih nujno potrebujejo zaradi svojega zdravstvenega stanja. Želi predvsem opozoriti, da naj se vsak, ki začne jemati zdravila, za to odloči premišljeno in na podlagi ustreznih informacij.

Ne želi si namreč, da bi kdo doživljal tako hude stranske učinke, kot jih je sama prenašala dolga leta.

Nasilje tudi v partnerskem odnosu

V tem obdobju je doživljala tudi hudo nasilje s strani partnerja. Sprva je mislila, da je v njem našla ljubezen in očetovsko figuro za svojega sina, ki ga je imela iz prejšnje zveze.

Otrokov oče je bil moški, ki ga je spoznala pri 21 letih in je kmalu po rojstvu sina pristal v zaporu, kamor se je vračal še naslednjih 19 let.

»Pet let sem doživljala nasilje s strani partnerja in njegov glas mi je še leta v glavi govoril hude stvari: naj se ubijem, naj obupam ... Pri živem telesu sem čutila bolečino, ki mi jo je psihično povzročil, in celo telo se je sesulo na vseh nivojih. Duša me je bolela in to je bila hujša bolečina od fizične. Čeprav, duševna bolečina je tudi fizična in realna in dosti močnejša. Ko imaš fizično poškodbo, ti vsi probajo pomagat, ko pa je psihično, pa ne znajo povit teh ran.«

Po letih zlorab, med katerimi je še vedno nadaljevala zdravljenje, ji je uspelo končati zvezo, ki je bila grozljiva tako zanjo kot za njenega sina.

»Sin je bil dostikrat odsoten, ko se je to dogajalo, na srečo. Sem pa hotela to pred kratkim prijavit, po letih strahu, ampak je žal zastarelo.

Želim vsaki ženski, ki gre čez to, da dobi pomoč, da gre naDruštvo za nenasilno komunikacijo, pokliče SOS-telefon ali pa karkoli drugega, samo da najde pomoč, ker vedno je nekaj. Dosti žensk je sram govoriti o tem, ampak je prav, da se pove, prav, da se najde nekoga, ker nisi sam.«

Več nam je povedala tudi o svojem sinu in njegovi zgodbi v tem obdobju.

»On je bil rojen iz ljubezni, on je bil moja velika želja. Moj sin je bil vedno moja svetla lučka. Na psihiatriji me je to vleklo naprej, mala slika njega, zaradi katere sem vedela, da se moram spravit k sebi.«

Sin ji je dajal moč za vztrajanje

Prav njen sin je bil tisti, ki jo je v najtežjih trenutkih motiviral, da je nadaljevala in vztrajala. Najtežja leta za njun odnos so bila takrat, ko so ga pri devetih letih namestili v mladinski dom.

Kornelija se je naslednja tri leta borila, da bi ga lahko pripeljala nazaj domov. Medtem so na centru za socialno delo govorili celo o možnosti namestitve v rejništvo.

»Začelo se je s tem, da naj bi sin poskusno za en mesec odšel v dom, iz tega pa so nama zagrenili tri leta življenja. Celoten sistem mi je obrnil hrbet v najtežjih časih. Želeli so ga celo dati v rejništvo, čeprav je bilo zanj poskrbljeno, če ne z moje strani, pa s strani moje družine. Ni bilo pravega razloga, da bi mi ga odvzeli, saj nisva bila več v nasilnem okolju.

Po treh letih mi je prek sodišča uspelo dokazati, da je bil odvzem neupravičen, in sina so mi vrnili. Šele ko sem ugotovila, da so naredili napako v postopku, so se začeli opravičevati, sin pa je bil takrat že v hudi čustveni stiski.«

Prelomnica na poti okrevanja

Kaj pa je bilo tisto, kar je končno začelo spreminjati njeno življenje na bolje? Kaj ji je postopoma, a vztrajno pomagalo izboljšati stanje, v katerem je bila sama in vsi okoli nje?

»Ljudje so se k meni obračali za nasvete, sestrična mi je rekla: 'Ti nam vsem rešuješ življenje, mi pa tebi ne znamo pomagat.' Potem je prišlo do nekega prelomnega momenta, ko sem se odločila, da jaz bom prišla iz tega sama ven, in tak je tudi bilo. Sama sem šla na oddelek v Ormož, kjer sem z eno tableto in eno molitvijo prišla k sebi v izjemno hitrem času.«

Po premestitvi s psihiatričnega oddelka v Mariboru na oddelek v Ormožu so se novi zdravniki njenega zdravljenja lotili drugače. Po njeni pripovedi so ji ukinili večino zdravil, ki jih je prejemala v preteklih letih, in uvedli drugačen pristop k zdravljenju.

»V Mariboru sem bila le številka, tam sem bila že skoraj del inventarja. Nihče nas ni zastopal. Štiri leta nisem vedela, kaj mi je, dokler nisem prišla v Ormož. Tam sem se končno počutila slišano, nekdo me je vzel resno in se potrudil, da bi mi pomagal. Ukinili so mi večino zdravil in mi predpisali le nekaj malega, kar sem jemala zvečer. Zjutraj sem se zbudila kot prerojena. Torej ni bilo potrebe po vseh dodatnih zdravilih. Danes ne potrebujem več toliko zdravil, saj imam druge tehnike, ki mi pomagajo.«

Danes želi pomagati drugim

V njeno življenje se je počasi vračala svetloba in z njo ljubezen do vsega, kar ima. Nikoli ni obupala nad mislijo, da je lahko samostojna in da lahko svojemu sinu omogoči vse, kar si je zanj želela. Tako daleč pa ne bi prišla brez močne volje in prepričanja, da si lahko pomaga tudi sama.

Ker nikoli ni obupala, danes živi življenje, ki si ga je želela. Ob sebi ima moža in sina, ob katerima čuti mir. Hkrati pa verjame, da ima še večje poslanstvo – s svojo zgodbo pomagati ljudem, ki to potrebujejo.

»Vse je super, vse je drugače. Zdaj si želim le še uresničiti svoje poslanstvo in narediti nekaj dobrega za druge. Rada bi napisala knjigo, ki bi jo posvetila svojemu sinu in mu jo zapustila kot dediščino. Veliko ljudi mi sledi na Facebooku, kjer delim pozitivno energijo, nasvete in tudi svojo življenjsko zgodbo. To, da lahko dosežem ljudi, mi ogromno pomeni.

Imam velike želje za prihodnost. Čeprav nimam ustrezne izobrazbe, verjamem, da lahko pomagam drugim. Sem empatična, znam poslušati in se pogovarjati z ljudmi. Zdaj raziskujem možnosti, kako bi lahko s svojimi izkušnjami pomagala ljudem v stiski in jih navdihovala.«

Po dolgih letih boja za preživetje je tudi Kornelija prišla do življenja, ki si ga je želela. Ob tem želi opozoriti, kako pomembno je, da smo dobri drug do drugega. Nikoli namreč ne vemo, skozi kaj se nekdo prebija, in včasih je že ena sama ponujena roka dovolj, da človeka potegne iz teme.

»Ne glede na vse, kar je bilo, jaz ljubim življenje in svojega otroka in ga vzgajam tako, da ve, da je vreden.«

Njeno sporočilo vsem, ki bodo prebrali njeno zgodbo

»Hvaležnost za vse, kar imamo, nam pomaga lepše gledati na življenje. Mene je to reševalo in mi dajalo moč, da sem šla naprej. Pomembno je, da se osredotočimo na lepe stvari okoli sebe, ne samo na slabe. Prav tako se ne smemo zapirati vase, ampak moramo poiskati ljudi, ki nam lahko pomagajo. Ti se včasih pojavijo tudi povsem nepričakovano.«

Kornelijina zgodba nam jasno sporoča eno stvar: močnejši smo, kot si mislimo v trenutku, ko smo na tleh. Vsak izmed nas se lahko znajde v težkih življenjskih okoliščinah. Takrat je pomembno, da znamo prositi za pomoč, hkrati pa se zavedamo, da lahko nekatere korake naredimo tudi sami.

Brez lastnega upanja in prepričanja, da je lahko bolje, je pot naprej še težja. Vsak ima roko, ki jo lahko ponudi drugemu, in vsak ima roko, ki mu jo ponuja nekdo drug, tudi če ni vedno tako očitno.

Maša Sarić