Tina Vrdjuka Kekec po epskem cirkuškem tednu: »Ptuju smo pripeljali svet. To sva si ves čas želela.«

Devet avgustovskih dni je Ptuj živel kot še nikoli. Ulice in trgi so bili polni ljudi, smeha, pisanih rekvizitov in neverjetne energije, ki je povezala Ptujčane z obiskovalci z vsega sveta. Mesto je preplavil vrvež, v katerem smo domačini neizmerno uživali, po koncu konvencije pa je ob lepih spominih ostala predvsem želja, da bi Ptuj nekaj podobnega kmalu doživel znova.

Za tem izjemnim dogajanjem sta stala entuziazem in vztrajnost Matjaža Kekca ter njegove žene Tine Vrdjuka Kekec, s katero smo se pogovarjali po dogodku.

Dokazala sta, kaj je mogoče ustvariti, ko imaš svoje mesto iskreno rad ter želiš narediti nekaj dobrega za skupnost. Zdi se, da se takšna predanost tudi povrne. V Ptujčanih se je namreč nekaj premaknilo. Ptuj ni le zaživel, ampak je pokazal, kaj vse lahko postane, ko ljudje stopijo skupaj.

Vrdjuka Kekec je v pogovoru za Ptujinfo delila svoje vtise ter razkrila, kako je konvencija nastajala, s kakšnimi izzivi so se srečevali organizatorji in zakaj verjame, da se bo v prihodnosti znova vrnila na Ptuj.

Od konca Evropske žonglerske konvencije na Ptuju je minil že skoraj teden dni, zato so se prvi vtisi verjetno že nekoliko polegli. Kako sta jo doživela in kako nanjo gledata danes?

»V bistvu se mi sploh ne zdi, da je minil že skoraj en teden, saj še vedno pospravljamo in zaključujemo stvari. Vtisi pa so vsekakor več kot pozitivni. Ponosna sem, da sva oziroma smo naredili vse, kar smo rekli, da bomo, in da je dogodek presegel pričakovanja oziroma obljube. Ponosna sem, da niso ostale le prazne besede, ampak smo vse dejansko izpeljali tako, kot smo si zamislili.

Navdušeni smo nad odzivom lokalnih prebivalcev, nad Ptujčani, ki so tako odprto sprejeli vse dogajanje. Tudi tisti, ki so imeli sprva pomisleke, so na koncu videli, kakšna skupnost je to – da so naši žonglerji zelo odprti in prijazni ljudje z lepimi vrednotami ter da res skrbijo za okolje, predvsem za čistočo. Po ulicah ni bilo nikjer smeti, nad čimer smo bili vsi presenečeni. Na takšne stvari smo zelo ponosni.

Mislim, da je bila to za Ptuj prava revolucija. To sem že večkrat povedala, pa se mi še vedno zdi, da je bil dogodek res mejnik – za lokalne prebivalce, Ptuj, turizem in še marsikaj drugega.«

Čeprav sta bila vidva glavna organizatorja, je za izvedbo tako obsežnega dogodka zagotovo skrbela večja ekipa. Koliko ljudi je sodelovalo pri organizaciji in vama pomagalo pri izvedbi?

»Če pogledamo celotno časovnico oziroma potek organizacije, sva z Matjažem predvsem postavila temelje in poiskala ljudi, odgovorne za posamezne segmente. Vsak oder je imel svojega direktorja, imeli smo vodjo čiščenja in vodjo odvoza odpadkov, pravzaprav smo imeli na vsakem področju nekoga, ki je bil zanj odgovoren. Pri soustvarjanju oziroma organizaciji konvencije nas je sodelovalo približno sto, pa bi se verjetno našel še kdo.

Poleg tega so bili tukaj še prostovoljci, ki so po dve uri na dan pomagali pri manjših nalogah, ko smo koga potrebovali. Narava same konvencije je namreč takšna, da vsi delajo in pomagajo, tudi če jim tega ne naročiš. Če na primer opazijo, da ni toaletnega papirja, gredo ponj in ga namestijo. Tako smo vsi skupaj soustvarjali konvencijo.«

Koliko časa so pravzaprav trajale priprave na konvencijo? Dve leti?

»Pripravljala sva se skoraj tri leta. Pred dvema letoma sva kandidirala in predstavila projekt, ki sva ga pripravljala že pred tem. Ko smo dobili potrditev, se je začela aktivna organizacija. Ta je bila seveda najintenzivnejša v zadnjem letu, zadnje tri mesece pa je bilo res noro – delali smo praktično 24 ur na dan.«

Kako so potekali dnevi po dogodku in kaj vse se je v tem tednu še dogajalo v ozadju?

»Predvsem smo pospravljali. Od nedelje smo aktivno pospravljali prizorišča, vračali opremo in podirali šotore. Mislila sem, da bomo vse zaključili v dveh dneh, pa še danes na primer peljem gasilne aparate nazaj v Maribor. Za nami je že pet dni aktivnega pospravljanja.«

Ptujčani si kljub vsem vajinim razlagam nismo znali zares predstavljati, kaj bo ta konvencija prinesla. Čeprav smo vedeli, da prihaja, nas je njena razsežnost, ko smo jo končno doživeli, povsem presenetila. Vidva sta si jo zaradi izkušenj z drugimi konvencijami verjetno lažje predstavljala. V čem se je ptujska razlikovala od prejšnjih in kaj jo je naredilo tako posebno?

»Res je, da si je niste mogli predstavljati. Na vseh srečanjih sem poudarjala, da si pravzaprav nihče ne more povsem predstavljati, kaj prihaja. Tudi gostinci si tega niso mogli predstavljati. Zato je bilo bolje, da so nama prisluhnili, saj sva približno vedela, kaj lahko pričakujemo, čeprav si niti sama nisva znala predstavljati, kako bo vse skupaj videti na Ptuju.

Ta konvencija se je od tistih v prejšnjih letih razlikovala predvsem po postavitvi infrastrukture oziroma po tem, kje je potekala. Na večini konvencij smo žonglerji v nekem zaprtem prostoru. Lani smo bili na primer v olimpijskem kompleksu, kjer smo imeli kamp, telovadnice in večino dogajanja znotraj zaprtega območja. Nekaj predstav se je odvilo tudi v mestu, vendar je glavnina dogajanja ostala znotraj kompleksa.

Tokrat pa smo se dejansko pomešali z utripom Ptuja. Žonglerji so dobesedno zavzeli mesto, ki je za devet dni postalo svetovna žonglerska prestolnica. To se je izkazalo za zelo dobro potezo. Lahko bi celo rekla, da je šlo za nekakšen socialni eksperiment, kakršnega še ni bilo – za dve skupnosti, združeni v eno. Način, kako so se ljudje prilagodili drug drugemu, je bil res fenomenalen. Nad tem so bili navdušeni tako žonglerji kot lokalni prebivalci.

To je bila ves čas najina ideja in vizija – da se vse zgodi natanko tako, kot se je. Seveda sva se ob tem spraševala, kako bo stvar delovala v praksi. Moram povedati, da sva bila izjemno presenečena, saj je bilo na koncu še bolje, kot sva si predstavljala.«

Je bila takšna umestitev konvencije v samo mestno jedro vajina zavestna odločitev ali je nanjo vplivalo tudi to, da Ptuj nima primernega kompleksa, kamor bi lahko umestili celotno dogajanje? Bi jo v vsakem primeru zasnovala na enak način?

»Ko sva se odločila, da bova organizirala konvencijo, je bila to predvsem Matjaževa ideja, saj mu je konvencija leta 2005 spremenila življenje. Takrat je bilo celotno dogajanje zaprto znotraj enega območja, midva pa sva želela konvencijo približati Ptuju in mesto vključiti vanjo.

Želela sva oživiti mestno jedro, ki ga imava oba zelo rada. V njem sva kupila hišo, ki sva jo štiri leta obnavljala, saj se mi zdi pomembno, da Ptuj živi. To je bil povsem nesebičen prispevek staremu mestnemu jedru. To je bila najina vizija.«

Glede na izjemno pozitivne odzive se že pojavljajo namigi, da bi se konvencija čez nekaj let lahko vrnila na Ptuj. Je v teh govoricah kaj resnice?

»Da, zagotovo bomo še kandidirali. Ostalo nam je ogromno infrastrukture, s katero pravzaprav nimamo kaj početi, razen da konvencijo še enkrat organiziramo, vse od luči in betonskih podstavkov zanje do stebrov in šotorov.

Ko enkrat organiziraš nekaj takšnega, vse skupaj spremlja toliko čustev in hormonov, da jih telo čez nekaj časa začne pogrešati oziroma jih znova potrebuje. Za telo je to res nekakšen šok. Prepričana sem, da bomo v prihodnjih letih še kandidirali za organizacijo in da bomo kandidaturo tudi dobili, čeprav ne vem, kdaj se bo to zgodilo.

Žonglerski skupnosti sem že povedala, da smo v pripravljenosti, če bi se kdaj zgodilo, da ne bi bilo organizatorja. To se namreč večkrat zgodi: komu se podrejo načrti, infrastruktura ni potrjena, pojavijo se birokratske ovire ali kaj drugega. Razlogi so različni in včasih mora že izbrani organizator na koncu odpovedati, zato začnejo iskati drugega. V takšnih primerih smo mi pripravljeni vskočiti.«

Kako sta tako zahteven organizacijski zalogaj usklajevala z delom in družinskim življenjem? Težko si je predstavljati, koliko časa in energije je vse skupaj zahtevalo.

»Marsikdo si tega res ne zna predstavljati. Midva pa sva takšnega tempa vajena, saj že deset let aktivno organizirava dogodke ter pripravljava predstave in kompleksne projekte. Navsezadnje sva postavila tudi trampolinski park in izpeljala še veliko drugih stvari, ki so zahtevale ogromno časa, truda in preizkušanja na različnih področjih, zato sva v tem že precej domača.

Veliko preneseva in sva vajena intenzivnega tempa. Decembra imava na primer 63 predstav, tako da sva vajena tudi neprespanih noči. Oba sva impulzivna in za zdaj imava ogromno energije, zato nama usklajevanje vsega skupaj ni predstavljalo tako velikega izziva. Mislim, da sva ga kar dobro izpeljala, čeprav je bilo mentalno zelo naporno.«

Kako pa sta v času priprav in izvedbe konvencije usklajevala skrb za otroke? So vama pri tem pomagali starši?

»Pri najmlajšem sva imela pomoč. Bil je pri babicah, čeprav sva ga dopoldne vozila na predstave in se trudila, da sva mu namenila nekaj časa ter ga vključila v dogajanje. Večino časa to žal ni bilo mogoče, saj sva tudi midva spala le po dve uri na dan. Izzivov je bilo ogromno in preprosto ga nisva mogla imeti ves čas ob sebi.

Drugi otroci pa so bili del dogajanja. Zlili so se z okolico in se ji povsem prilagodili. Lejla Arija je s prijateljem na ulico postavila dva stola in klobuk, nato pa sta igrala na violončelo in kitaro ter vsak dan nekaj zaslužila. Otroci so vajeni obiskovati konvencije in vedo, kako vse skupaj poteka, zato so zelo uživali.

Pred konvencijo mi je Lejla Arija rekla: ‘Joj, mama, komaj čakam, da bo mimo, da bomo šli na dopust in bosta imela več časa za nas.’ Zdaj pa mi je rekla: ‘Joj, zdaj pa mi bo hudo, ker je mimo.’«

S kakšnimi izzivi sta se srečevala med konvencijo? Je šlo kaj narobe oziroma sta morala kakšno težavo reševati v zadnjem trenutku?

»Da, težave smo reševali ves čas. Imela sem tudi po 250 klicev na dan, rešitve pa smo iskali praktično 24 ur na dan. Verjamem, da drugi tega niso opazili.

Zavedati se moramo, da je konvencija, ki v mesto pripelje 4000 ljudi, medtem ko ima samo mestno jedro približno 5000 prebivalcev, živa stvar. Na nekaj takšnega se ne moreš nikoli dovolj dobro pripraviti. Veliko je bilo presenečenj in dejavnikov, na katere nismo imeli vpliva, med drugim tudi vročina oziroma nadpovprečno visoke temperature. Tako smo ves čas sproti reševali različne situacije.«

Bi lahko izpostavila kakšen večji ali posebej zahteven izziv?

»Ljudje so zaradi hude vročine skakali v Dravo.«

To smo verjetno opazili vsi. Kljub opozorilom pa vas niso poslušali, kajne?

»Ne, niso. Ljudem je bilo vroče. To so športniki in akrobati, zato mislijo, da jim nič ne more do živega, čeprav je Drava lahko zelo zahrbtna. Tudi vodostaj je bil nizek, zato me je bilo zelo strah.

Med izzivi bi izpostavila tudi to, da sem morala ves čas miriti čistilke in hišnike dvoran ter jim zagotavljati, da je vse v redu. Potrebovali so približno dva dni, da so se privadili. Ko so udeleženci prišli, so bili vsi nekoliko v šoku, saj so bili to zanje drugačni ljudje. Pozneje pa so videli, da dejansko poslušajo in upoštevajo navodila. Če jim rečeš: ‘Žonglira se samo na blazinah, ne na parketu,’ bodo to vsi upoštevali.

Vzpostaviti je bilo treba tudi sistem prostovoljcev. Prva dva dneva je bilo precej kaotično, saj so morali ljudje, ki so prišli iz tujine, ugotoviti, kje je treba čistiti in pobirati odpadke. V teh prvih dveh dneh smo se res še prilagajali, potem pa so stvari stekle. Drugih večjih izzivov, ki bi jih lahko posebej izpostavila, ni bilo. Vse je kar dobro steklo.«

Od zunaj je bilo videti, kot da vse poteka povsem gladko. Ob tako obsežnem dogodku si je bilo skoraj nemogoče predstavljati, kako vam uspeva, da vse deluje tako dobro.

»Bili smo dobro organizirani. Z Matjažem in celotno ekipo v ozadju bi naredili vse, tudi šli z glavo skozi zid, samo da bi bilo vse v redu, da bi se vsi dobro počutili, imeli vse potrebno in bili varni. To je bila prioriteta vseh nas.

Ob tem bi izpostavila tudi ekipo Medic, ki nas je sponzorsko podprla. Z reševalnimi vozili so bili ves čas v bližini in takoj dosegljivi na klic. Zaradi vročine in dehidracije so imeli zelo veliko intervencij. Ljudje na splošno pijemo premalo, vendar je to med konvencijo res prišlo do izraza, saj je bilo zaradi vročine veliko kolapsov.«

Kaj je po tvojem mnenju Ptuj s konvencijo pridobil na dolgi rok? Ne le devet dni dogajanja, po katerih se življenje vrne v ustaljene tirnice, ampak nekaj trajnega. Kaj je ta dogodek za vedno dal mestu in Ptujčanom?

»Ptuju smo pripeljali svet. To sva si ves čas želela. Želela sva pripeljati svet, ki bi na Ptuju nekoliko odprl kanale, če tako rečem, in mestu ponudil nove priložnosti. Ko se ljudje odprejo, začnejo prihajati tudi nove priložnosti. Večja odprtost nam prinaša več možnosti za razvoj, blaginjo in marsikaj drugega.

Mislim, da je Ptuj pridobil predvsem nove priložnosti, vrednote, odprtost in sodelovanje. Ptujčani smo se ob tem dogodku zelo veliko naučili in verjamem, da bo to ostalo. Konvencija je bila mejnik za razmišljanje ljudi in še za marsikaj drugega, za mlade pa je lahko tudi odskočna deska.

Posamezniki, kot so Matjaž Kekec, brata Malek, Blaž Slanič in še kdo, so začeli žonglirati zaradi konvencije leta 2005. Verjamem, da bo čez deset ali petnajst let veliko takšnih, ki so bili del letošnje konvencije in se bodo prav zaradi nje našli v žongliranju.«

Kakšni so bili odzivi udeležencev po koncu konvencije?

»Neverjetni. Ko so odhajali, so jokali tako naši ljudje tukaj kot udeleženci. Vse skupaj je bilo zelo čustveno.«

Kakšne so vajine ambicije za prihodnost? Bi želela še naprej aktivno soustvarjati turistično in družabno dogajanje na Ptuju, če bi se za to pojavila priložnost ali povabilo?

»Odprta sva za organizacijo dogodkov, ustvarjanje vsebin in druge oblike sodelovanja. Imava veliko idej, kaj vse bi lahko počeli na Ptuju. Obnova najine hiše se počasi zaključuje, v njej pa bova oddajala pet turističnih nastanitev oziroma sob, zato bova vsekakor ostala del turističnega dogajanja.

Vsako leto nameravava organizirati tudi kakšen dogodek, žonglerske delavnice v Stari steklarski pa bodo postale stalnica. Odprta sva za nove priložnosti in imava veliko idej. Edino pozitivno prihodnost Ptuja vidiva v turizmu, zato se bova vsekakor angažirala, da bi mesto s skupnimi močmi popeljali čim višje.«

Kaj bi bilo po tvojem mnenju v prihodnje potrebno, da bi takšni dogodki na Ptuju postali stalnica?

»Vsekakor bi si želela nekoliko več podpore ptujskih podjetij, ki imajo sredstva za podporo takšnim dogodkom. S konvencijo namreč nismo podprli le posameznikov, temveč tudi skupnost, turizem, izobraževanje, kulturo in šport. Ker gre za neprofitni dogodek, je takšna podpora zelo pomembna. Zato v prihodnje res pozivam vse, da stopimo skupaj. Potrebno je zelo malo, da lahko takšen dogodek postane stalnica.

Zelo lepo se mi zdi tudi, da smo ljudem dokazali to, kar z Matjažem, najinimi prijatelji in sodelavci živimo. Dokazali smo, da se da, da lahko skupaj ustvarimo nekaj lepega, da smo lahko prava skupnost in si med seboj pomagamo. Pokazali smo, da to niso le sanje in prazne obljube ter da ni treba, da vse poteka po ustaljenih pravilih. S pravo energijo je res mogoče ustvariti nekaj lepega.

Mislim, da smo dokazali predvsem to. Ni ostalo le pri besedah, ampak se je dejansko zgodilo. Ustvarila se je neverjetna energija, vsaj jaz jo tako doživljam.

Zahvalila bi se sponzorjem Medic, Energiji Plus, Zavarovalnici Vita in Interi, ki so imeli posluh v ključnem trenutku. Seveda se zahvaljujem tudi Mestni občini Ptuj in javnim službam. Brez njihove podpore bi bilo zelo težko.«

Torej je bilo vredno?

»Da. Mislim, da je vsaka tako velika stvar tudi življenjska šola. Tudi če ne bi bilo vse tako, kot je bilo, in bi se zgodilo karkoli, bi nas ta izkušnja vseeno oblikovala. Tako nas organizatorje, v organizacijskem in osebnem smislu, kot tudi lokalne prebivalce.

Vsaka takšna izkušnja ti nekaj da in iz nje se vedno nekaj naučiš, tudi če ni vse idealno. Na to smo se mentalno pripravili. Iskreno pa sem pričakovala, da bo izzivov še več.«