Ptuj te dni gosti Evropsko žonglersko konvencijo, največji festival žongliranja, sodobnega cirkusa, akrobatike, plesa in glasbe na svetu.
Mesto je za nekaj dni postalo stičišče več tisoč udeležencev z različnih koncev sveta, ki jih poleg bogatega festivalskega programa navdušujeta tudi stik z domačini in utrip najstarejšega slovenskega mesta.
Udeležence smo vprašali, kako doživljajo Evropsko žonglersko konvencijo v najstarejšem slovenskem mestu, kakšen vtis je nanje naredil Ptuj, kako so jih sprejeli domačini in kaj jim je pri mestu najbolj všeč.
Mesto rdečih streh in novih prijateljstev
Akrobatinja Sigi iz Avstrije, ki se je letos prvič udeležila EJC, nam je zaupala, da jo je Ptuj hitro prevzel.
»Ptuj mi je zelo všeč, posebej mi je všeč arhitektura in te rdeče strehe, izgleda zelo lepo,« je dejala.
Slovenijo si je želela obiskati že prej, prav tako pa se želi po konvenciji še vrniti, vendar v katerem izmed manj vročih letnih časov. Visokim temperaturam, ki zaznamujejo trenutno dogajanje na Ptuju, se prilagaja z dnevnim ritmom.
»Alarm si nastavimo ob sedmih in začnemo okoli pol devetih, tako da zjutraj že opravimo kak trening, ko pa postane res vroče, se malo bolj sprostimo in ostanemo v senci,« je pojasnila.
Med številnimi točkami, ki jim je bila priča, je izpostavila visenje za lase in za usta, kar je pred konvencijo videla le na internetu. Poudarila je tudi, da je na Ptuju največ novih ljudi spoznala predvsem v akrobatski skupnosti.
»Srečuješ se z istimi ljudmi znova in znova, potem pa se seveda začneš pogovarjati in tudi skupaj treniraš, kar je zelo lepo,« je še dodala.
Ko te domačin nagovori v tvojem jeziku
Akrobatska prijatelja Maja (17) in Jakob (25), oba iz Nemčije, natančneje iz bližine Frankfurta, sta si enotna, da vsaka Evropska žonglerska konvencija prinese svojo posebno izkušnjo, saj se lokacija in organizacijska ekipa vsako leto spremenita.
Jakob, ki je na Evropski žonglerski konvenciji že četrtič, pravi, da je letošnja izvedba v primerjavi s prejšnjimi še posebej prijetna, saj je tabor postavljen sredi mesta.
»Vse je nekako na enem mestu, in vidiš tudi lokalce, ki niso del konvencije, medtem ko delaš akrobacije. Smo v parku, ne na zaprtem območju,« je pojasnil.
Oba sta v Sloveniji prvič, obisk pa jima je prinesel tudi nekaj stikov z domačini. Med drugim je Jakob na tržnici klepetal s prodajalcem sladkorne pene in se najprej trudil naročiti v slovenščini, nato pa ga je prodajalec nagovoril v nemščini.
»Opazil sem, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki znajo nemško,« je svoje vtise o Ptujčanih strnil Jakob.
Maja je dodala, da ji je bilo najbolj zanimivo opazovati odzive domačinov, ki so mimo tabora vozili s hupanjem, nekateri navdušeni, drugi mogoče manj.
»Mislim, da so nekateri res veseli, da smo tu, drugi pa so mogoče jezni, ampak saj gre samo za en teden,« je povedala.
Omenila je tudi interakcijo z nemškimi turisti, ki so na Ptuj prišli le za en dan in se ob tem čudili, zakaj vsi naokoli žonglirajo in vozijo monocikle.
Za konec sta oba brez pomisleka izpostavila vročino kot edino slabost letošnjega dogodka.
»Slovenija je prevroča, vročinski val je grozen,« sta se pošalila.
Umetnost, ki povezuje različne kulture
Kaio iz Estonije ter Gunnarja in Lauro iz Nemčije smo ujeli v mestnem parku, kjer so se učili novih trikov z unikatnimi pripomočki.
Kaia je glede izkušnje na Ptuju dejala, da ji je najbolj všeč povezanost z naravo sredi mesta.
»Tako lepo je, in nekatera drevesa res lepo dišijo, prav tako cvetlice, in preprosto obožujem, kako zeleno je tukaj,« je povedala.
Med programom je zanjo najbolj izstopalo podvodno žongliranje, dodala pa je še, da bi se v Slovenijo rada vrnila in raziskala tudi druge regije, predvsem zaradi narave.
Gunnar je na EJC že četrtič. Povedal je, da je letošnja izvedba posebna, saj je izrazito povezana z mestom.
»Res je veliko stičnih točk z domačini, ki se pridružijo tudi predstavam, srečaš jih na poti od točke A do B. Všeč mi je, da je mesto razmeroma majhno, zato je vpliv res opazen,« je dodal.
Ptuj po njegovem mnenju spominja na fuzijo Poljske in Italije. Z domačini se je povezal tudi prek dveh sproščenih pogovorov v kavarni, kjer mu je natakarica z navdušenjem razlagala o tradicionalnih kurentovskih maskah in ga povabila pogledat eno izmed njih od blizu, mimoidoči domačin pa ga je vprašal, čemu služi njegova velika žonglerska palica z zmajem, nakar mu je z veseljem pokazal trik. Take drobne izmenjave, je dejal, mu dajejo občutek, da so v mestu resnično dobrodošli.
Laura je največ povedala o žonglerski opremi, ki jo mora vsak dan prenašati s seboj, in o navdušenosti nad arhitekturo mesta. Ko je domačina vprašala, kako staro je poslopje z reliefom na steni, jo je ta povabil noter in ji pokazal zidove ter obokan strop.
»Vstopila sem in pomislila, uau, to je pa čisto drug čas,« je dejala.
Všeč ji je tudi, da lahko tukaj glasba na ognjenem odru igra dolgo v noč, saj to povsod ni mogoče.
Posebej jo navdušuje, da se na EJC srečajo žonglerji in ostali umetniki z različnih koncev Evrope in začnejo mešati svoje stile.
»Povezali smo se z ljudmi, plesali smo tudi s turisti, in to ustvarja večji občutek skupnosti, da si mesto želi nas in mi želimo mesto,« je povedala.
Vsi trije so opazili tudi, da domačini na ulicah pogosto hupajo, kar so sprva razumeli narobe, dokler jim niso pojasnili, da gre za slovensko tradicijo pozdravljanja in praznovanja.
Pozitivni vtisi iz vseh koncev sveta
Skozi pogovore z udeleženci se ponavljajo podobne besede: dobrodošlost, presenečenje in navdušenje nad mestom, ki jim je za en teden odprlo svoja vrata.
Zgodbe umetnikov potrjujejo, da konvencija ni le dogodek za ljubitelje žongliranja in sodobnega cirkusa, ampak tudi priložnost za srečevanje različnih kultur.
Obiskovalci bodo s Ptuja odnesli lepe spomine na mesto, ki jih je, kljub vročini, sprejelo z odprtostjo.
