Kako so si prebivalci rimske Petovione predstavljali življenje po smrti, zakaj so pokojnikom v grobove polagali predmete in kaj nam o njihovih verovanjih razkriva znameniti Orfejev spomenik?
Ko pomislimo na Ptuj, pomislimo na družino, dom, kulturo in tradicijo, ki že stoletja živijo med starimi zidovi našega mesta. A čeprav se je od časov, ko so po njegovih ulicah hodili Rimljani, spremenilo marsikaj, nekatere stvari ostajajo enake.
Tudi pred skoraj 2000 leti so se ljudje smejali s prijatelji, praznovali z družino, se spraševali o življenju in o tem, kaj jih čaka po smrti.
Kam gremo, ko umremo? To je vprašanje, s katerim se človeštvo ukvarja že tisočletja. Tudi Rimljani, ki so nekoč živeli na območju današnjega Ptuja, so s svojimi verovanji, običaji in odnosom do pokojnih iskali odgovore na skrivnost življenja in smrti.
Kako so si Rimljani predstavljali posmrtno življenje?
Stari Rimljani so podobno kot Grki poznali različne predstave o nadaljevanju življenja po smrti. Čeprav njihova verovanja niso bila povsem enotna, je bilo med njimi razširjeno prepričanje, da človekova duša, imenovana anima, po smrti nadaljuje svoj obstoj v drugačni obliki.
Nekateri so verjeli, da duša odide v podzemlje, drugi pa so poudarjali njeno povezanost z grobom in družino, ki jo je pokojnik zapustil.
Na rimske predstave o posmrtnem življenju je močno vplivala grška mitologija. Podzemlje, povezano z grškim bogom Hadom in rimskim Plutonom, so si predstavljali kot kraljestvo mrtvih, kjer so duše nadaljevale svoj obstoj.
Po mitoloških predstavah so lahko nekatere duše našle mir na Elizejskih poljanah, druge pa so čakale kazni in trpljenje.
Mejo med svetom živih in mrtvih je predstavljala reka Stiks. Duše je čeznjo prevažal brodar Haron, vhod v podzemlje pa je varoval troglavi pes Kerber.
Takšne predstave so bile del širše antične mitologije, ki je vplivala tudi na umetnost in nagrobne spomenike.
Preberite še:
Zgodbo o življenju in smrti pripoveduje tudi Orfejev spomenik
Sledi antičnih predstav o smrti in posmrtnem življenju najdemo tudi na Ptuju. Eden najpomembnejših primerov je znameniti Orfejev spomenik, rimski nagrobnik, ki še danes stoji na Slovenskem trgu.
Spomenik je bil postavljen Marku Valeriju Veru, pomembnemu prebivalcu rimske Petovione.
Ime je dobil po osrednjem reliefu, ki prikazuje antičnega junaka Orfeja. Ta se je po smrti svoje žene Evridike odpravil v podzemlje, kjer je s svojo glasbo poskušal prepričati vladarja podzemlja, naj mu ljubljeno ženo vrne med žive.
Žalostno zgodbo o ljubezni in izgubi na spomeniku spremljajo še drugi mitološki prizori, povezani s smrtjo in posmrtnim življenjem.
Orfejev spomenik zato ni zgolj pomemben ostanek rimske preteklosti Ptuja, temveč tudi dragocen vpogled v antične predstave o smrti.
O njegovem nastanku, pomenu in upodobitvah podrobneje govori tudi znanstvena monografija Katarine Šmid Orfejev spomenik na Ptuju.
Preberite še:
Verjeli so, da pokojni ostajajo povezani z živimi
Rimljani so verjeli, da umrli po smrti niso povsem izgubili svoje vloge v svetu živih.
Pokojne duhove, imenovane manes, so častili kot božanska bitja, ki so lahko vplivala na življenje svojih potomcev. Verjeli so, da lahko pokojni živim pomagajo, v določenih okoliščinah pa jim tudi škodujejo.
Prav zato so imeli pogrebni obredi pomembno vlogo. Z njimi so pokojniku izkazali spoštovanje in mu simbolično omogočili prehod v novo obliko obstoja.
Toda skrb za umrle se s pogrebom ni končala. Družine so obiskovale grobove, prinašale darove in opravljale obrede v spomin na pokojne. Spoštovanje prednikov je bilo tako pomemben del družinskega in verskega življenja.
Na območju rimske Petovione odkrili na tisoče grobov
Kako pa so se ta verovanja odražala na območju današnjega Ptuja?
Prebivalci rimske Petovione so svoje pokojne pokopavali na obsežnih grobiščih zunaj mestnega jedra. Grobišča so pogosto nastajala ob pomembnih cestah, kjer so bili nagrobniki vidni mimoidočim.
Tako so pokojni tudi po smrti simbolično ostajali del vsakdanjega življenja mesta.
Na območju rimske Petovione so arheologi odkrili več tisoč grobov, ki pričajo o raznolikih pogrebnih običajih in dolgi zgodovini mesta.
O razporeditvi in značilnostih rimskih grobišč na Ptuju je pisala tudi arheologinja Iva Mikl Curk v strokovnem prispevku Prostorska ureditev grobišč rimskega Ptuja.
Med zanimivejšimi najdbami so tudi nagrobniki, ki so jih postavljali v spomin pokojnim prebivalcem in vojakom. Nagrobni napisi pogosto razkrivajo, kdo je bil pokojnik, koliko časa je živel in kdo mu je postavil spomenik.
V nekaterih primerih nagrobnik ni označeval dejanskega kraja pokopa, temveč je služil predvsem ohranjanju spomina na umrlega, denimo vojaka, ki je življenje izgubil daleč od doma.
Pomembne najdbe so arheologi odkrili tudi na Ptujskem gradu. Med izkopavanji v letih 1986 in 1988 so našli sedem poznorimskih grobov, za katere so ugotovili, da so bili del večjega grobišča.
O teh odkritjih govori strokovni prispevek Poznorimsko grobišče na Ptujskem gradu, objavljen v Arheološkem vestniku.
Zakaj so pokojnikom v grobove polagali nakit, posode in novce?
Rimski pogrebni običaji so se skozi stoletja spreminjali. V Petovioni so arheologi odkrili tako žgane kot skeletne grobove. Pokojnike oziroma njihove posmrtne ostanke so pokopavali na različne načine, med drugim v žarah, amforah in drugih posodah.
Nekateri grobovi so bili preprosto vkopani v zemljo, drugi pa so imeli zidane konstrukcije ali obloge iz opeke in prodnikov.
Posebej zanimivi so predmeti, ki so jih svojci polagali v grobove. Med najdbami so posode, nakit, novci in drugi predmeti, ki so imeli lahko osebni, obredni ali simbolni pomen.
Takšni pridatki pričajo o odnosu do pokojnih in o predstavah, povezanih s smrtjo. Nekateri so bili lahko namenjeni pokojniku za njegovo nadaljnjo pot, drugi pa so predstavljali darove ali izražali njegov položaj v družbi.
Arheološke najdbe tako ne razkrivajo le načina pokopavanja, temveč tudi drobce vsakdanjega življenja ljudi, ki so pred skoraj dvema tisočletjema prebivali na območju današnjega Ptuja.
V Petovioni so se prepletala različna verovanja
Versko življenje rimske Petovione ni bilo enotno. V mestu, ki je bilo pomembno prometno, trgovsko in vojaško središče, so se srečevali ljudje različnih kultur in verovanj.
Ob tradicionalnih rimskih božanstvih so bili prisotni tudi vplivi grške mitologije, lokalnih keltskih tradicij in kultov, ki so se širili iz drugih delov rimskega imperija.
Ta raznolikost se je odražala tudi v pogrebnih običajih, nagrobnikih in predmetih, ki so jih ljudje polagali v grobove.
Rimska religija je vključevala javne in družinske obrede. V družinskem okolju je imel pomembno vlogo družinski poglavar, pri obredih pa so sodelovali tudi drugi člani družine.
Preberite še:
-
Lokalno | 0 komentarjevRimska peč na Ptuju razkriva obrtno mojstrstvo antike
Spomin na pokojne je povezoval ljudi že pred 2000 leti
Ob bližajočem se dnevu spomina na mrtve se lahko spomnimo tudi prebivalcev, ki so na območju današnjega Ptuja živeli pred skoraj dvema tisočletjema.
Čeprav so bila njihova verovanja drugačna od današnjih, so se tudi oni soočali z izgubo bližnjih, žalovali in iskali tolažbo v prepričanju, da smrt ni nujno dokončno slovo.
Grobovi, nagrobniki in drugi arheološki ostanki pričajo, kako pomembno jim je bilo ohranjanje spomina na tiste, ki so jih izgubili.
Ko danes obiskujemo pokopališča, prižigamo sveče in se spominjamo svojih bližnjih, na svoj način nadaljujemo tradicijo, ki sega daleč v preteklost.
Časi, običaji in verovanja so se spremenili, želja po ohranjanju spomina na ljubljene pa ostaja. In prav v tem si morda s prebivalci antične Petovione nismo tako zelo različni.
Maša Sarić
