O bukvi, ki zraste, pa o trdnosti in odpornosti, kot so trdni in odporni Haložani. Nekdanji poslanec Boštjan Koražija se že četrtič poklanja svojim 'bregom'.
Boštjan Koražija, politik in nekdanji poslanec, sicer znani Ptujčan, knjižničar in zavedni Haložan je izdal pravljico. Ta je poklon njegovim Halozam, Haložanom, pa naravi. O bukvi, Donački gori, pa srčnosti.
To je že četrto avtorsko delo Boštjana Koražije, sicer zaposlenega v Knjižnici Ivana Potrča Ptuj. V letih 2016, 2017 in 2018 je tradicionalno v času pusta pripravil avtorsko pravljico, ki jo je potem, kot tudi letos, predstavil in razstavil pred študijskim oddelkom ptujske knjižnice.
V preteklih letih je tako že predstavil pravljice Sneg se topi, maska nori ali Haloška pravljica o pomladi, sledila je Haloška kraljica in njeni trije sinovi ali Haloška pravljica o brezpogojni mamini ljubezni, sledila je Haloška korajža ali Pravljica o haloškem pogumu, letos pa pravljica o bukvi, Haloška bukev ali Pravljica o haloškem ponosu.
Koražija pa je leta 1994 izdal še pesniško zbirko, ki sta jo spesnila s prijateljem. Med leti 2018 in 2022 je sledila štiriletna pavza zaradi dela v državnem zboru, zdaj pa, kot reče sam, se vrača h koreninam in tradiciji.
In zakaj ravno pravljica? Pa naj vas ne zavede - pravljice niso le za otroke. Nosijo globoka sporočila o moralnih in etičnih vrednotah, ki jih odrasli radi pozabimo.
Koražija nadaljuje, da so pravljice ena tistih najbolj iskrivih in živih pripovednih zvrsti ljudskega slovstva, ki skozi pripovedovano zgodbo na najbolj pronicljiv in iskren način odsevajo duh časa in mišljenje in življenje ljudi.
Je za otrok in odrasle, saj moramo vsi biti opomnjeni, da verjamemo v dobro, delamo dobro, se borimo za dobro.
»Za to, da premagaš slabo in zlo, moraš v zakup vzeti tudi bojne rane, ki jih pridobiš v tej borbi. Vsi smo odgovorni za to, da poskrbimo za našo lepšo in zeleno prihodnost ter prihodnost naših zanamcev. Bistvo pravljic je v tem, da so poučne ter da se iz njih učimo in upam, kdaj tudi kaj naučimo,« je nadaljeval.
Haložani kot bukev: Močni, trdni, ponosni
Haloška pravljica je ponovni poklon pisatelja svojim gričem. Govori o drevesu, haloški bukvi, ki že kot mala bukev sanja o tem, kako bo enkrat, ko zraste v veliko bukev, Haložane in Donačko goro junaško rešila in obvarovala pred hudimi nesrečami.
Ni skrivnost, da je zgodovina Haloz zaznamovala s številnimi naravnimi nesrečami, pa ujmami. Na Donački gori so se menda rade zbirale čarovnice, pred nekaj stoletji pa se je na tej priljubljeni pohodniški točki zgodila najhujša nesreča strele v Sloveniji.
Ta zgodba se je končala tragično. Kako pa se razplete zgodba bukve? Preverite sami.
In zakaj ravno bukev? Odpornost je beseda, ki nam pade na misel ob vožnji skozi griče Haloz. Odporni na razkroj časa, na strmine, pa odporni zaradi trdega dela, ki predstavlja posebno vrlino Haložanov. Te predstavi Koražija.
»Bukev je drevo, ki haloško dušo, pokrajino in življenje v Halozah najboljše opiše in oriše. Les bukve je utrjen in trden kot so utrjeni in trdni ponosni Haložani, ki že tisočletja živijo v tem delu sveta, ki je velikokrat neusmiljen in neizprosen do njih, a kljub temu najlepši, čaroben in edinstven. Koreninski sistem bukve je srčast kot so Haložani srčno in globoko povezani s Halozami.
V sredini svojega debla bukev vsebuje tudi rdeč les ali tako imenovano rdeče srce, ki nas opominja na to, da se vsaka haloška duša po smrti vrne nazaj v Haloze ter zraste v drevo. Kot drevo pa še naprej varuje ter ščiti ta najlepši in pravljični del Slovenije,« je sam najbolje opisal ponosni Haložan.
»Pod mojo Donačko goro«
Koražija je zmeraj s ponosom poudarjal svoje korenine. Te segajo, seveda, v Haloze, pod Donačko goro. Vse od serije pravljic so postavljene med griče in, pisatelj pove, da so že same po sebi pravljične, skrivnostne, pa tako zelo lepe.
»Obenem pravljica tudi naslavlja trenutne lokalne in globalne teme ter težave, saj moramo ljudje čimprej spremeniti naš odnos do narave in živali. Če pogledamo samo malo naokrog, recimo po našem mestu, je povsem jasno, da Ptuj nujno potrebuje več dreves in več zelenega, ker ljudje smo bitja narave in ne betona,« je dodal.
Koražija je borec za pravice živali, je zaščitnik narave. Odraščal je v preprosti delavsko kmečki družini - imel je tako srečo, je dodal.
Sredi narave se je hitro naučil, kaj nam narava sporoča in govori ter, kako moramo živeti v sožitju z njo. Drevesa ljubi že od otroštva, zmeraj ga je navduševala moč, vztrajnost, lepota in pomembnost teh.
Kje jo prebrati?
Pravljico si lahko do 28. februarja 2023 preberete in ogledate pred študijskim oddelkom knjižnice na Ptuju. Preberete jo lahko tudi na tej obarvani povezavi.
Dodal je še tudi, da je za haloške pravljice zmeraj več zanimanja. Morda, bo v kratkem celo izšla knjiga z zbranimi vsemi štirimi pravljicami o Halozah.
»In še vedno tam
ponosno stoji bukev,
njene rane so dokaz ljubezni do Haloz,
do njenih ljudi.Kdor v življenju
se vedno za dobro bojuje,
v boju ga slabo
večkrat rani hudo,
korenine pa zacelijo
še tako globoke rane,
brazgotine so vidne časa sledi.« (Odlomek iz pravljice, Boštjan Koražija).
