Kljub težki invalidnosti pomoč države ni samoumevna. Ministrstvo za delo pojasnjuje, kdo je upravičen in zakaj mnogi ne dobijo pravice do osebne asistence.
Na Štajerskem, tako kot drugod po Sloveniji, živijo številni invalidi, ki jim kljub hudim telesnim okvaram – med njimi so tudi ljudje brez obeh nog – država ne priznava pravice do osebne asistence.
Med takšnimi je tudi Mariborčan Tomi Černezel, ki je ostal brez nog, a je bila njegova prošnja zavrnjena. O njem je pred časom poročal Večer, enako tudi o Branku Štelcerju, ki deli podobno usodo.
Zato smo na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslovili nekaj ključnih vprašanj o tem, kdo sploh je upravičen do osebne asistence in zakaj mnogi ostanejo brez nje.
Kdo je upravičen do osebne asistence?
Po pojasnilu ministrstva je do osebne asistence upravičen tisti, ki:
- potrebuje pomoč zaradi invalidnosti pri vsakdanjih opravilih, vključevanju v okolje, šolanju ali delu,
- je star med 18 in 65 let,
- živi izven institucije,
- in potrebuje vsaj 30 ur pomoči na teden.
»Zakon ne določa, da bi bile do osebne asistence avtomatsko upravičene določene diagnoze, kot na primer amputacije ali paraplegija.
O tem vedno odloča strokovna komisija, ki presoja vsak primer posebej,« pojasnjujejo.
Kako poteka postopek?
Prošnjo za osebno asistenco posameznik vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo. Vloga mora vključevati dokazila o invalidnosti, zdravstveno dokumentacijo, dokazila o izobraževanju ali zaposlitvi in druge podatke.
Ko center ugotovi, da vlagatelj izpolnjuje osnovne pogoje, vključi v postopek strokovno komisijo, ki poda mnenje o obsegu in vrsti storitev.
Šele nato center izda odločbo.
Koliko vlog zavrnejo in zakaj?
Od marca 2022 do konca leta 2024 so na Inštitutu za socialno varstvo izdelali 3592 mnenj, od tega jih je bilo 42 odstotkov pozitivnih, 58 odstotkov pa negativnih.
V letu 2025 se je delež pozitivnih mnenj sicer nekoliko povečal (na 48 odstotkov), a več kot polovica prosilcev še vedno ostane brez pomoči.
Razlog? »Vloga se zavrne, če prosilec ne izpolnjuje vseh pogojev iz 6. člena zakona,« navajajo.
Ob tem poudarjajo, da se pomoč ne zavrača glede na diagnozo, ampak glede na ocenjeno potrebo po urah pomoči.
Kaj lahko naredi posameznik, če je zavrnjen?
Če je vloga zavrnjena, se lahko prosilec pritoži na ministrstvo, ki lahko zahteva tudi novo mnenje komisije.
Lahko pa tudi spremeni odločitev – poveča, ali zmanjša obseg ur, ali pa pomoč znova zavrne.
Zakon ne predvideva nujne osebne asistence, a kot so napovedali na ministrstvu, naj bi to možnost vključili v nov predlog zakona.
Kaj pa tisti, ki ostanejo sami in brez pomoči?
Tisti, ki jim osebna asistenca ne pripada, imajo možnost zaprositi za dodatek za pomoč in postrežbo, komunikacijski dodatek ali druge oblike pomoči.
Nekatere nevladne organizacije ponujajo tudi podporne programe.
A to za ljudi, ki ne morejo niti vstati iz postelje brez pomoči, pogosto ni dovolj.
