Kaja Rukav iz okolice Ptuja: »Vsakič, ko prestopiš prag sirotišnice, pustiš tam delček sebe«

Profesorica pedagogike in sociologinja Kaja Rukav se je skupaj s sestro Marušo Rukav odpravila na prostovoljsko misijo v Gambijo. Tam že tedne pomaga otrokom v sirotišnici, kjer vsakodnevno spoznava lepoto drobnih trenutkov in moč človeške topline.

V pogovoru za Ptujinfo nam je razkrila, kaj jo je vodilo v Afriko, s kakšnimi izzivi se srečuje in kakšen pomen nosi njena izkušnja.

Odločitev, ki je prišla iz srca

»Sem čisto preprosta oseba, ki poskuša živeti lepo in iskreno. Obožujem potovanja, nove kraje in male zgodbe, ki jih odkriješ, ko spoznaš drugačne ljudi in kulture,« je dejala Kaja.

»Najlepše mi je, ko lahko sedim s kom ob čaju, poslušam njegovo zgodbo in v njej odkrijem nekaj, kar me obogati in mi da misliti.

Na življenje gledam skozi očala pozitive, ker verjamem, da jo v resnici vedno lahko najdemo – v nas samih in v drugih. Trudim se v vsakem človeku, ki ga srečam, prepoznati nekaj lepega. In še vedno verjamem v moč prijaznosti, hvaležnosti in lepoto drobnih trenutkov, za katere na koncu ugotoviš, da štejejo največ,« je še dodala.

Prostovoljstvo je dolgo časa spremljala le od daleč, dokler ni prišel trenutek, ko jo je sestra Maruša povabila na predstavitev programa Potuj kot prostovoljec.

»Že med poslušanjem sem začutila močan notranji glas: 'Kaja, to je zate.' Odločitev je bila jasna. Greva skupaj. Danes vem, da je bila to ena najlepših odločitev, ki jo je življenje postavilo pred naju.«

Cilj in poslanstvo društva

Društvo Za otroke sveta je neprofitna, prostovoljna in humanitarna organizacija, katere srce je usmerjeno v otroke, mladostnike in njihove družine.

Njihov temeljni cilj je dvigniti kakovost njihovega življenja otrok ter jim omogočiti vključitev v izobraževanje, saj verjamejo, da je prav znanje ključ do boljše prihodnosti.

Poslanstvo društva je omogočiti revnejšim otrokom v Gambiji izobrazbo in jim stati ob strani na poti do samostojnosti.

»Vse, kar počnemo, izhaja iz osebne izkušnje prostovoljcev, ki na otroke ne gledamo kot na številke, temveč kot na del velike družine. Vrednote društva so otroci, enakopravnost, spoštovanje, poštenost, transparentnost in predanost – vodila, ki nas vsak dan spominjajo, zakaj delamo to, kar delamo,« poudarja Kaja.

Prvi dnevi v Gambiji: šok

Kaja prizna, da prvi stik z novim okoljem ni bil preprost.

»Na poti z letališča sem razmišljala samo, kako se čim hitreje vrniti domov. Zdelo se mi je, da me je vse, kar sem doživljala, presegalo.«

Zaupala nam je, da se je ob prihodu spomnila besed njene profesorice na fakulteti, Vesne Vuk Godina, ki ji je tik pred odhodom rekla nekaj, kar ji je takrat zvenelo lepo, a precej oddaljeno.

»'Afrika ti bo dala natanko toliko, kolikor si boš dovolila, da ji odpreš svoje srce'. Te besede so mi odzvanjale v glavi, kot tih opomnik, da je ključno, kako bom sama vstopila v to izkušnjo – z odprtostjo ali z odporom.«

A kmalu se je zgodil preobrat.

»Ko sem stopila med domačine, sem začutila njihovo iskrenost in toplino. Takšne odprtosti in sprejetosti doma še nisem doživela. Takrat sem vedela, da sem tam, kjer moram biti.«

Vsakdan v sirotišnici

Dan v sirotišnici se začne zgodaj. Najprej poskrbijo za osnovne potrebe otrok – previjanje, hranjenje, urejanje posteljic. Potem pa pride čas igre, petja in objemov.

»Vsakič, ko prestopiš prag sirotišnice, pustiš delček sebe tam – in delček njihove ljubezni odneseš s seboj,« pravi Kaja.

Kaja je dodala, da delo prostovoljcev ni vedno lahko, saj otroci potrebujejo veliko pozornosti, hkrati pa je na voljo malo pripomočkov in osnovnih sredstev.

»Največji izziv je, da moraš izklopiti 'naš zahodni' pogled na sistem, kulturo in način življenja. 

Takrat te življenje postavi na trdna, realna tla. In ko si dovolj pogumen, da se odpreš, ko (če) zmoreš sleči plašč lastnih idealov, pričakovanj in predstav, ter preprosto pogledaš življenje skozi oči domačinov – šele takrat začneš opažati tiste lepe, pristne trenutke, ki jih lahko resnično začutiš samo tukaj, v Gambiji.«

Toplina ljudi

»Ko pomislim na vse, kar sem tukaj doživela, je prvo, kar mi pride na misel, toplina ljudi,« je dejala. 

»Presenetila me je tista posebna energija, ki jo začutiš takoj, ko te nekdo pogleda v oči in se ti nasmehne. Nasmeh je tu skoraj stalnica – in to ne tisti prisiljen nasmeh, ampak tak, ki prihaja iz srca. Še toliko bolj me gane, ker vem, da se za temi nasmehi pogosto skrivajo zelo težke življenjske zgodbe, polne pomanjkanja, bolečine in izzivov, ki si jih doma pogosto niti ne znamo predstavljati.«

Rukav je ob tem pripomnila, da ljudje kljub vsemu ostajajo odprti, polni bližine in človečnosti.

»Tisti, ki se me vedno znova najbolj dotaknejo, so otroci,« je nadaljevala. 

»Njihova iskrivost, nalezljiva radost in pristna želja po bližini. Ko vidiš, kako si brez pomisleka med seboj delijo malico, čeprav jo imajo sami komaj za grižljaj, začutiš, da tu živijo vrednote, ki smo jih na 'zahodu' marsikje že pozabili – solidarnost, skupnost, skrb drug za drugega.«

Dodala je še, da imajo otroci izjemno sposobnost, da hitro pozabijo na spore.

»Ja, otroci se tudi sprejo, celo stepajo, a v naslednjem trenutku že skupaj tečejo in se smejijo, kot da nič ni bilo. In prav v tem je čar – sposobnost, da se ne ujamemo v zamere, temveč gremo naprej.«

Otroci prostovoljce sprejemajo brez predsodkov

»Njim ni pomembno, kdo si in od kod prihajaš – pomembno je le, da si tam. V resnici ugotoviš, da si ti potreboval njih veliko bolj, kot so oni potrebovali tebe.«

Sestri v Gambiji

Skupaj s sestro Marušo sta svojo izkušnjo dokumentirali na blogu.

»Odločitev, da začneva pisati blog, je bila povsem spontana,« je povedala Kaja. 

»Sprva sva blog videli kot najin osebni dnevnik, kot nekakšno spominsko knjigo, v katero bova ujeli vse drobne trenutke, čustva, izkušnje in učenja. A z vsakim zapisom je blog začel živeti svoje življenje – nekateri so nama pisali, da so skozi najine zgodbe ponovno podoživeli svoje izkušnje, drugi pa, da so prav zaradi naju začeli razmišljati, da bi se tudi sami odpravili na podobno pot.«

Ob tem je dodala, da je celotna izkušnja zanjo in sestro nekaj neprecenljivega: »Najina izkušnja je nekaj, kar bova za vedno nosili s seboj – kot dragocen košček življenja, ki ga bova v nekaterih trenutkih lahko resnično razumele samo midve.«

»S to izkušnjo prostovoljstva sva si nevede podarili najlepše darilo – nekaj, česar ni mogoče kupiti ali načrtovati,« je še poudarila. 

»Izkušnjo, ki je stkala še globljo vez med nama, spomine, ki bodo ostali za vedno, in občutek, da naju bo ta skupna pot povezovala skozi vse prihodnje dni.«

Prostovoljstvo

Kajo smo tudi povprašali, kaj svetuje bodočim prostovoljcem.

»Najprej – naj bo iskren premislek, zakaj, s kakšnim namenom si želiš te izkušnje. Potem pa naj si preprosto dovolijo narediti ta korak. Sledijo srcu. Naj si dovolijo doživeti izkušnjo, ki je z besedami skoraj ne moreš opisati – ker preseže vse predstave.

Kot prostovoljec pridobiš neizmerno veliko. Ne le novih znanj in spoznanj, temveč predvsem občutek, da si del nečesa večjega. Možnosti prostovoljnega dela je ogromno in vsaka izmed njih je posebna priložnost. Takšna izkušnja ti da tisto 'nekaj več', kar ostane s tabo – obogati te kot človeka in ti doda globino tudi na tvoji profesionalni poti.«

Za vse, ki razmišljajo o prostovoljstvu, ima Kaja jasen nasvet: »Poglejte stran Društva za otroke sveta, program Potuj kot prostovoljec, in če vas bo nagovorilo, se pogumno obrnite na njih za vse informacije.«

Kaja je iskreno zahvalo namenila celotni ekipi Društva za otroke sveta, vsem koordinatorjem in vsem, ki s svojo energijo, srčnostjo in predanostjo omogočajo, da prostovoljci doživijo in odnesejo s seboj tako dragocene izkušnje.

»Zaupanje življenju«

Na vprašanje o prihodnosti Kaja odgovarja: »Ena izmed najlepših lekcij, ki te jih Gambija nauči, je zaupanje – zaupanje življenju, ki vedno znova poskrbi, da se stvari odvijejo tako, kot se morajo. Zato je moj odgovor tukaj – zaupati in slediti glasu srca. Ohranjati to notranjo mirnost in srečo, ki sem jo tukaj našla, in si dovoliti, da me vodijo iskrenost, hvaležnost in preprostost.«

Kako lahko ljudje v Sloveniji ali kjerkoli drugje pomagajo?

Na vprašanje, kako lahko ljudje doma pomagajo, Kaja pravi: »Načinov pomoči je res veliko – in vsak izmed njih šteje. Včasih je dovolj že to, da se o teh temah odkrito pogovarjamo, da širimo glas o potrebah otrok in resničnosti, v kateri živijo. Pomagate lahko že s tem, da spremljate spletne profile Društva Za otroke sveta ali program Potuj kot prostovoljec, kjer delimo zgodbe in konkretne oblike pomoči.«

Poudarja, da imajo veliko težo tudi delitve objav, saj tako dosežejo več ljudi in gradijo mrežo solidarnosti.

»Seveda pa so nepogrešljive tudi donacije. S finančno podporo lahko neposredno prispevate k temu, da otrokom zagotovimo zdravila, zdravstvene preglede ter vse nujno potrebne stvari v sirotišnici – od hrane, plenic, oblačil pa do osnovne opreme. Vsak prispevek pomeni zelo konkreten korak k boljšemu vsakdanu otrok.«

Za tiste, ki čutijo pogum in željo, pa je najbolj dragocena osebna izkušnja.

»Neprecenljivo je, če se podaš tudi na pot prostovoljstva. Osebna prisotnost v Gambiji, stik z otroki in ljudmi presega vsako predstavo. Prostovoljec ne prinese le pomoči, temveč otrokom daje tudi bližino, čas in občutek, da so videni in ljubljeni. Vsakršna pomoč – naj bo v besedi, dejanju, prispevku ali osebni izkušnji – je neprecenljiva.«