Biti kmet je biti nekdo, ki se nenehno uči, izpopolnjuje, raste. Je veterinar, poznavalec rastlin, celo strojnik. Dominik Lenart poudarja - zreti proti napredku je neizogibno.
Kmetija Lenart iz Mestnega vrha je letos že drugič prejela laskavi naziv kmetije leta Mestne občine Ptuj. Ptujska občina je sicer še edina, ki vsako leto počasti kmete in tiste posameznike in družine, ki pripomorejo k ohranjanju tradicije življenja na vasi.
Lenartovi so že drugič prejeli ta laskavi naziv, ob prihodu na veliko dvorišče kmetije pa to ne preseneča. Družino ulovimo med opravili, pri katerih - z nasmehi na obrazih - pomagajo celo otroci. V hiši živijo kar štiri generacije.
»To je eno veliko priznanje za preteklo delo treh generacij Lenartovih in velika spodbuda za naše nadaljnje rodove. Je dober občutek,« o nagradi pove Dominik Lenart.
Kmetijo sta prevzela Dominik in Anja, ki s hčerama Lucijo in Meto nadaljujeta družinsko tradicijo. V hiši še živita Franc in Marica, Dominikova oče in mama, pa babica Ana, ki še opravlja gospodinjska opravila in opravlja male živali.
Dominika smo ujeli medtem, ko se je krava telila. Tako se je jutro na Mestnem vrhu začelo z novim teličkom.
Odprti, sodobni hlevi, na dvorišču tudi trgovinica
Lenartovi skrbijo za okoli tristo glav živine, od tega imajo približno 105 ali 110 molznic, 80 pitancev bikov, ostalo pa predstavlja plemensko živino.
Ob prihodu na dvorišče pa vas pričaka mlekomat. Tega imajo že tri leta. Kmetija je čisto blizu mesta - na eni strani ruralni Mestni vrh, preko ceste pa že Rabelčja vas.
Tako se je družina odločila, da bodo svojim strankam ponudili mlekomat - avtomat z mlekom, kjer si lahko stranke vsak dan, ob katerikoli uri dneva postrežejo s svežim, lokalnim proizvodom.
Dve leti nazaj so se odločili za še eno dopolnilno dejavnost - predelavo mleka. Izdelujejo sire, skuto, ki je sladka ali domača, pa tudi jogurte. Posebno so ponosni na svoje skutine kroglice v sončničnem olju, za katere so prejeli več zlatih priznanj na Dobrotah slovenskih kmetij.
Anja in Dominik zdaj urejata prostor sirarne. Začenjata, kot pravi Dominik, »na malo«, a kapacitete postopno večata.
»Žena si je želela, da bi imeli tukaj sirarno. Ima rada sir, imava dve hčeri, ki ju lahko vpeljeva,« razlaga Dominik in doda, da uživata ob pomoči v družinski sirarni, ki bo aktivno začela obratovati naslednji teden.
Od molznega robota, do hlevov odprtega tipa - napredek je v kmetijstvu nuja
Že pogled na hleve razkrije, da Lenartovim sodobno kmetijstvo ni tuje. Hlevi so zračni, odprti, živina se prosto giba, poleti so prostori zračni. Pozimi se ob natančno določenimi pogoji v hlevih avtomatsko spustijo posebne zavese, ki prostor zaprejo, da v hlevu ni hladno.
Hlevi so opremljeni tudi s posebnimi avtomatiziranimi lučmi, ki ponoči svetijo z rdečo svetlobo. Tako živina ponoči spi, lahko pa uporabi tudi molzni robot, saj v temi z rdečo svetlobo najde pot do stroja.
Lenartovi so bili na Štajerskem med prvimi kmeti, ki so imeli hleve na prosto rejo - tako je že od leta 1982.
»V kmetijo vlagamo že tri generacije. Cel čas moraš biti agilen, moraš vlagati v kmetijo, drugače ostaneš zadaj,« razlaga prevzemnik Dominik in nadaljuje, da je izobraževanje na kmetiji vseživljenjsko. Učenje o novih trendih, strojih - »to rabi celega človeka«, reče.
Družina ima trenutno tri hleve. Prvi je iz leta 1982, leta 2007 so ga dogradili, 2011 so ga dogradili še enkrat, leta 2013 so zgradili hlev za plemensko živino, leta 2018 pa so kandidirali za evropska sredstva kot mladi prevzemniki in takrat so zgradili hlev za osemdeset krav molznic.
Robot lahko na dan pomolze kar 120 molznic. Na leto namolzejo kar 920 tisoč litrov mleka, od tega ga v izdelke predelajo okoli 70 tisoč litrov, približno toliko ga pojedo tudi telički. Vsak mesec imajo približno deset ali petnajst teličkov, ki rastejo le od kravjega mleka. Pomeni, da jim ne dajejo nadomestkov mleka. Ugotovili so, da so taki telički bolj zdravi, vitalni. Družina preostanek mleka proda mlekarski zadrugi.
Obdelujejo tudi 115 hektarjev zemljišč. Letos imajo posejanih 40 hektarjev koruze, 20 hektarjev je bilo pšenice, imeli so še osem hektarjev ječmena. Nekaj je še detelje, večinoma pa imajo še travnike, ki jih kosijo v okolici Ptuja.
Anja in Dominik sta se spoznala na fakulteti, delo sta prevzela pri 27. letih
Dominik in Anja Lenart sta študirala na mariborski Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede. Oba sta študirala smer živinoreje, kjer so se njune poti prepletle.
»Deset let sva poročena, deset let imava kmetijo in deset let je stara starejša hči,« pripoveduje Dominik.
Kmetijo sta prevzela pri 27. letih, od takrat jo s skupnimi močmi, s pomočjo družine, vodita naprej.
Dominik sicer pravi, da je od malih nog vedel, da bo najbrž prav on tisti, ki bo prevzel družinsko kmetijo. Ima tudi brata, a on se je usmeril v smer gradbeništva. Dominika so bolj zanimala živinoreja, že od šestnajstega leta je aktivno vpet v domačo kmetijo.
Razlog za nenehno modernizacijo pa je tudi družina, nadaljuje. Želela sta se razbremeniti, obenem pa prebiti več časa s hčerama. Pove, da je bilo, ko je bil sam še majhen, na kmetiji toliko dela, da sta tudi starša zamudila kakšne šolske predstave - doma je bilo pač treba poskrbeti za krave.
»Za robota sva se odločila tudi zaradi družine, zaradi otrok,« razlaga. »Z ženo se zdaj organizirava, greva ob treh ali dveh v hlev, opraviva nujna dela, nato greva na primer v šolo na predstavo, folkloro,« nam zaupa.
Kmetija med vasjo in mestom
Posebno zanimiva pa je lokacija kmetije. Razpeti med Mestni vrh in Rabelčjo vas si to jemljejo kot prednost.
»Pravim, da smo zadnji v mestu in prvi na vasi. Rabelčja vas je tretirana kot ulica, mi pa kot vas. Imamo zelo dobre odnose s sosedi, saj se tudi sami prilagajamo in probamo biti strpni. Ko opravljamo večja dela, jih opravljamo čez dan, imamo dovolj velike kapacitete za gnojevko, zato jo razvažamo samo takrat, ko je optimalni čas,« še razlaga.
To, da so blizu Ptuja, pa pomeni tudi, da si lahko prav vsak pride po kos sira, liter mleka ali jogurt. Njihova trgovinica dela vsak dan v tednu, večja naročila pa tudi dostavijo.
