V hribovski vasici nad 500 metri nadmorske višine še danes živijo družine, ki ohranjajo tradicijo, trdo delo in pripoved o šestih hrastih, po katerih naj bi kraj dobil ime.
Skrita med pohorskimi gozdovi leži drobcena vasica Šestdobe, ki s svojim nenavadnim imenom že na prvi pogled vzbudi radovednost. Čeprav šteje le osemintrideset prebivalcev, skupnost stoji na bogati tradiciji, močnih kmečkih koreninah in zgodbi, ki jo domačini ponosno prenašajo naprej.
Vasica, razložena na komaj enem hektaru površine, in umeščena na dobrih 524 metrih nad morjem, je danes dom trinajstih naseljenih hiš.
Ena med njimi je domačija Vinka in Olge Domadenik, ki sta nam odprla vrata svojega vsakdana in pokazala, kako teče življenje v Šestdobah.
»Mi se ukvarjamo s kmetijstvom, pa storitve imamo s kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, razrez lesa, pozimi še čistimo ceste, pa pri gasilcih smo, pa vsepovsod delamo,« je povedal Vinko Domadenik.
Njegova žena Olga Domadenik z nasmehom doda:
»Mi smo pa navadno v kuhinji pa po vrti. Pa ko moških ni, te smo mi glavne. Tak, da ja. Pač gospodinjstvo povečini, ene so v društvih še nekatere … Najdemo si zaposlitev, nikoli nam ni dolgčas.«
Zgodba imena, stara več stoletij
Ime Šestdobe med pohorskimi kraji izstopa, domačini pa pravijo, da se skrivnost razkrije šele, ko pogled usmerimo v preteklost.
»Kot so rekli predniki, bi to naj bilo po šestih hrastih - dobih, ki so bili tu na vasi posajeni. Pa tudi kmetij je bilo šest, močne kmetije so bile. To je že šeststo let, naj bi nastala Šestdobe,« je pojasnil Domadenik.
Čeprav so bile Šestdobe prvič omenjene že leta 1434, je vas pozneje skoraj izginila z zemljevidov, postala je del Ranč. A leta 2013 so krajani sklenili, da želijo nazaj svojo identiteto, svoje ime in svojo zgodbo.
Tudi odnosi med ljudmi so čez čas doživljali svoje vzpone in padce.
»Včasih, v prejšnjih časih so se že malo ravsali fantje med sabo, ne. Drugače pa mislim, da imamo kar dobre odnose,« je povedala Domadenik.
Tišina, megla in pogum na strmih terenih
Ob lepem vremenu se iz Šestdob odpre razgled na Maribor, čez celotno Dravsko dolino pa vse do Avstrije. Dan našega obiska je bil ovit v gosto meglo, ki je vasici dodala poseben, skoraj skrivnosten značaj pohorskih zaselkov.
Tudi delo na strmih pobočjih zahteva svoj pogum, poudarja Domadenik.
»Ja, moraš biti kar pogumen s temi našimi traktorji po naših hribih. Prej se je to delalo z voli. Še jaz se spomnim, ko sem bil mali, sva z atejem še z voli vozla, ker takrat še ni bilo traktorja. Zdaj smo si pa kar mehanizacije nabavili.«
Ob tem žena hudomušno doda: »Povečini gre s traktorji. Kje pa ne gre, pa popasemo.«
Delo čez vse leto, brez prostega dne
V Šestdobah se življenje začne zgodaj in konča pozno, delo pa je stalnica vseh letnih časov.
»Ves čas imamo delo. Poleti košnja pa to, baliramo, še malo usluge sosedom, če pa slabo vreme, te pa gremo v žago pa tam pač delamo, nekaj žagamo.
Ker samo od kmetije se ne da preživeti. Mislim, preživiš že, ja, ampak ne moreš, da bi nekaj ustvaril. Moraš neko dopolnilno dejavnost imeti,« je razložil Domadenik.
Trdnost, značilna za ljudi s Pohorja
Pohorski zrak, samotne poti in zahtevna narava so prebivalce Šestdob oblikovali v delavne in vztrajne ljudi, ki cenijo mir in povezanost.
»Ja, da smo bolj trmasti, pa da vztrajamo še v teh hribih. Ker, če bi vsi bili tak, ko smo mi tu, bi bila Slovenija kar obdelana pa samooskrbna,« je še dodal Domadenik.
A vas kljub majhnosti ni kraj, ki bi se praznil. Med starimi domačijami se slišijo otroški glasovi, mlade družine se priseljujejo, prebivalci pa ostajajo povezani kot nekdaj.
