Tokrat preberite o akterjih na poti, po katerih zdravila pridejo do uporabnikov, ter o posrednih in neposrednih povezavah med veletrgovci in lekarnami v Sloveniji.

V uredništvih naših medijev smo minuli mesec začeli serijo člankov, v katerih bomo raziskali, koliko potrošniki odštejemo za škatlico najbolj prodajanih zdravil, zakaj se zdi, da jih preplačujemo, kaj vse se skriva v ceni oziroma kdo pri tem služi ter kje končajo milijoni dobičkov proizvajalcev in slovenskih veletrgovcev z zdravili.

V našem prvem prispevku smo preverili cene Lekadola v lekarnah v Sloveniji, pri čemer se je izkazalo, da se zneski precej razlikujejo. Za škatlico 500-miligramskega Lekadola je v zasebni lekarni v Ljubljani treba odšteti skoraj pol evra manj kot v Mariboru, na Ptuju in v Murski Soboti. 

Vse bolj postaja jasno, da se vzrok za razlike v cenah skriva bodisi v (ne)izpogajanih nižjih cenah pri veletrgovcih bodisi v višjih stroških storitev lekarniške dejavnosti ali pa kar v kombinaciji obojega. A kdo so pravzaprav omenjeni veletrgovci z zdravili?

Nevarnost prevlade zasebnih interesov

Veletrgovcev z zdravil, ki od proizvajalcev zdravil kupujejo zdravila ter jih prodajajo lekarnam in zdravstvenim ustanovam, je v Sloveniji uradno 65. Trije najbolj znani so Kemofarmacija, Roche in Salus Veletrgovina

Kemofarmacija, ki je med drugim tudi lastnica murskosoboškega Vitapharma, je lani ustvarila za 334 milijonov evrov prihodkov od prodaje. V zadnjih desetih letih je Kemofarmacija od lekarn ali bolnišnic prejela več kot 2,3 milijarde javnega denarja, v lanskem letu pa je ustvarila nekaj več kot 6 milijonov evrov dobička. Njeni lastniki McKesson Europe sežejo najprej v Nemčijo, lastniki tamkajšnjih, korporacija McKesson, pa v ZDA, kjer kotira na tamkajšnji borzi.

Nekateri veletrgovci z zdravili so med seboj, v nekaterih primeri pa tudi s samimi lekarnami uradno ali neuradno povezani. In močnejše ko so te povezave, večje je tveganje, da se na račun davkoplačevalskega denarja ščitijo zasebni interesi veletrgovcev ter proizvajalcev, ki jim višje cene zdravil povsem ustrezajo. O pogosti odvisnosti lekarn od veletrgovcev je med drugim poročal časopis Delo. V letu 2017 so javne lekarne v 28 primerih najemale svoje poslovne prostore kar od veletrgovcev z zdravili.

Vrhovno sodišče je leta 2015 potrdilo ugotovitev Agencije za varstvo konkurence (AVK), da sta se veletrgovca Kemofarmacija in Salus dogovarjala pri cenah zdravil na debelo, pri oddaji ponudb za dobavo zdravil javnim lekarniškim zavodom in razdelitvi trga oziroma javnih naročil za dobavo zdravil tem zavodom pri prodaji zdravil na debelo.

Lekarne v glavnem pristajajo na najvišje dovoljene cene veletrgovcev

Kot smo že zapisali, se cene zdravil v prosti prodaji, brez recepta v Sloveniji oblikujejo prosto na trgu, podobno kot cene hrane, športne opreme in drugih izdelkov široke potrošnje. Najvišje dovoljene veleprodajne cene za zdravila na recept so medtem regulirane, določa jih torej država.

Lekarnam in zdravstvenim ustanovam zdravila prodajajo veletrgovci, ki zdravila kupujejo od proizvajalcev. Zaradi omenjenih regulacij veletrgovci z zdravili lekarnam za Lekadol na primer lahko zaračunajo največ 1,29 evra. Ko lekarne zdravilo kupijo od veletrgovca, pa ceni dodajo še svoj pribitek v obliki stroška lekarniške dejavnosti. V primeru izdaje zdravila na recept ta spremenljivi del, ki se nanaša na obdelavo recepta in vročitev zdravila, določi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije po točkovnem sistemu, s tako imenovanimi lekarniškimi točkami. 

Skupni seštevek nato predstavlja znesek, ki ga krijejo naša zavarovanja.

Pri tem velja poudariti, da država predpisuje le najvišjo nabavno ceno za zdravila na recept; lekarne si torej še vedno lahko izborijo boljše, ugodnejše pogoje. Sistem naročanja zdravil bi moral delovati tako, da bi veletrgovci z zdravili bili primorani tekmovati s cenami, ki jih ponudijo lekarnam, s čimer bi državljani za zdravila plačevali manj. Vendar pa podatki, s katerimi razpolagamo v uredništvu, kažejo, da so cene, ki jih lekarne iztržijo pri veletrgovcih, v praviloma identične najvišjim dovoljenim. 

So javna naročila ključ do cenejših in dostopnejših zdravil? 

Del javnosti in posamezne občine pristojne državne organe tako že nekaj časa pozivajo k ukrepom in sankcijam, da bi zagotovili odgovorno porabo javnih sredstev, a večjih premikov na tem področju zaenkrat še ni bilo. 

Med bolj dejavnimi je bila Mestna občina Murska Sobota, ki se je zaradi očitkov o neizvajanju javnih naročil zapletla v odmeven in dolgotrajen spor z vodstvom Pomurskih lekarn. Župan Aleksander Jevšek je direktorja Pomurskih lekarn Ivana Zajca zaradi neizvajanja javnih naročil pri dobavi zdravil pozval k odstopu. A ker do tega ni prišlo, je Jevšek spor zaostril in začel postopke za ustanovitev tako imenovanih Soboških lekarn.

Da bi lekarne morale izvajati javna naročila, je za Finance potrdil tudi generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije Marjan Sušelj

»V dobavni verigi bi se morali vsi pogajati, torej tudi lekarne kot neposredni kupec, podobno kot bolnišnice in ne zgolj Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot posredni kupec,« za Finance še dodajo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. 

Sicer pa je javnost nedavno razburkal tudi skoraj 1,1 milijarde evrov vreden javni razpis lekarniške zbornice za nakup zdravil na recept v 24 javnih lekarniških zavodih. Škandalozni razpis je namreč po pisanju Financ bil zastavljen tako, da je omejeval višino popustov in onemogočal nižje cene nabave zdravil za davkoplačevalski denar.

V prihodnjih člankih bomo predstavili, katera zdravila so v naših lekarnah najbolj prodajana, dotaknili pa se bomo tudi proizvajalcev zdravil. Med drugim bomo raziskali, zakaj so nekatera primerljiva zdravila v drugih evropskih državah tudi do 80 odstotkov cenejša, kot v Sloveniji. Zgodi se tudi, da je nabavna cena nekaterih popularnih zdravil v Sloveniji mnogo višja od prodajne cene v tujih državah. 

Komentarji (0)

S klikom na gumb Komentiraj se strinjate s pravili komentiranja.

Kakšne barve je sonce?

Starejše novice